Jedro

Stroški zastopanja po določbi 2. odst. 2. čl. Odvetniške tarife (1995) prestavljajo seštevek cene odvetniških storitev in izdatkov, ki jih ima odvetnik v zvezi z nudenjem pravne pomoči. Stroški zastopanja so po Zakonu o davku na dodano vrednost (1998) davčna osnova, od katere plača odvetnik davek na dodano vrednost (člen 21 ZDDV), če je davčni zavezanec. Po 1. odst. 13. čl. je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost, kar pomeni, da je tudi odvetnik davčni zavezanec. Po 1. odst. 76. čl. ZDDV pa osebe iz 13. čl. tega zakona postanejo davčni zavezanci, če so v letu 1998 dosegle promet, večji od 5.000.000. Če je odvetnik davčni zavezanec, je strošek v zvezi z zastopanjem tudi DDV, zato mora sodišče pri odločanju, katere stroške mora nasprotna stranka povrniti pravdni stranki, ki je v pravdi uspela, upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila DDV od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki jih bo priznalo odvetniku po 155/1 ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede odločitve o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 89.867,00 SIT v šesti alinei izreka sodbe, zviša na znesek 105.036,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo izplačati tožeči stranki premalo izplačano odpravnino v znesku 47.822,40 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1992, premalo izplačano nadomestilo plače v neto znesku 46.421,60 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1992 do plačila, vse prispevke in davke, kateri se plačujejo po zakonu za tako izplačilo ter povrniti stroške postopka v znesku 89.867,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper odločitev o stroških postopka v navedeni sodbi (6. alinea izreka sodbe) se je po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99). V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita, saj prvostopno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov priglašenega 19 % davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki se obračunava na odvetniške storitve, čeprav je pooblaščenec tožnice davčni zavezanec za DDV. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališčem in navodilom Odvetniške zbornice Slovenije (sklep upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije v zvezi z obračunavanjem DDV odvetniških storitev z dne 6.9.1999), navodilom Ministrstva za finance (dopis Ministrstva za finance št. ...-./99-..../..) ter stališčem Ministrstva za pravosodje (dopis št. ...-./99-....-..). Sodišče prve stopnje tudi ne more enostavno potegniti ločnice med računom, ki ga odvetnik za opravljanje storitev izstavi stranki, ter stroškovnikom, ki ga odvetnik vloži na glavni obravnavi. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da stroškovnik ni račun, glede katerega bi bilo potrebno odvajati DDV, je torej nepravilna, saj je račun za opravljene odvetniške storitve osnova za vloženi oz. priglašeni stroškovnik, pri tem pa so tako račun kot ostali stroški obremenjeni z DDV-jem. Nadalje navaja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo, da obračun DDV-ja nima nikakršne zveze s pravdnimi stroški. Pravdni stroški stranke so namreč takse, materialni stroški in stroški odvetniškega zastopanja. Pravdni stroški pa so obdavčeni po DDV, saj je pooblaščenec tožnice davčni zavezanec po ZDDV.

Pri odločanju o stroških tožeče stranke pa je potrebno upoštevati tudi to, da je tožena stranka neposredno odgovorna za nastale stroške, ker ni bila pripravljena na izvensodno rešitev spora, z nenehnim prilagajanjem ustreznih listin pa je povzročala nepotrebno prelaganje obravnav.

Glede na izid te pravde pa je tožena stranka uspela z minimalnim deležem. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v delu o stroških nepravilna, v nasprotju z zakonom in stališčem edinega pristojnega organa za obračunavanje odvetniških storitev, torej Odvetniške zbornice Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja ali osebno ali po pooblaščencu (člen 86/I ZPP). V nekaterih situacijah pa ZPP določa, da lahko stranke procesna dejanja opravljajo le po pooblaščencu, ki je odvetnik (86/III ZPP), ali po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (87/III ZPP). V določenih primerih je torej odvetniško zastopanje predpisano z zakonom. Stroški zastopanja po določbi 2. odst. 2. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95) predstavljajo seštevek cene odvetniških storitev in izdatkov, ki jih ima odvetnik v zvezi z nudenjem pravne pomoči. Stroški zastopanja so po Zakonu o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS št. 89/98) davčna osnova, od katere plača odvetnik davek na dodano vrednost (člen 21 ZDDV), če je davčni zavezanec. Po 1. odstavku 13. člena ZDDV je namreč davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost, kar pomeni, da je tudi odvetnik davčni zavezanec. Po 1. odstavku 76. člena ZDDV pa osebe iz 13. člena tega zakona postanejo davčni zavezanci po določbah tega zakona, če so v letu 1998 dosegli promet, večji od 5.000.000,00 SIT.

Sodišče, ki po določbah ZPP odloča o obveznosti stranke, da povrne nasprotni stranki njene stroške postopka, upošteva le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo (člen 155/I ZPP). Pri tem odmeri sodišče nagrado in druge stroške, ki jih ima odvetnik v zvezi z zastopanjem stranke, po Odvetniški tarifi (člen 155/II ZPP). Če je odvetnik davčni zavezanec, je izdatek v zvezi z zastopanjem tudi DDV, zato mora sodišče pri odločanju, katere stroške mora nasprotna stranka povrniti stranki, ki je v pravdi (deloma) uspela, upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila DDV od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki jih bo priznalo odvetniku po členu 155/I ZPP.

Argumenti, s katerimi svoje stališče, da odvetnik ni upravičen do 19% DDV na priznane stroške po Odvetniški tarifi, utemeljuje prvostopenjsko sodišče, niso prepričljivi. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZDDV je osnova za DDV vse, kar predstavlja plačilo v denarju, v stvareh ali v storitvah, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno. Prav citirana določba 21. člena ZDDV v povezavi s 13. členom istega zakona, v katerem je kot davčni zavezanec opredeljena vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost, pa skupaj z zgoraj navedenimi določbami ZPP daje podlago za priznavanje stroškov DDV kot stroškov, potrebnih za pravdo. Stroškovnik sicer res ni račun v smislu 35. člena ZDDV, saj je splošno znano, da je odvetnik dolžan izstaviti račun z vsemi sestavinami, vključno z DDV, po določbah 33. do 35. člena ZDDV svoji stranki. Čeprav stroškovnik ni račun, ampak predstavlja le "opredeljeno navedbo stroškov, za katere stranka zahteva povračilo" v smislu 1. in 2. odstavka 163. člena ZPP, pa to ne pomeni, da DDV, ki ga odvetnik - davčni zavezanec plača za storitve, ki jih opravi za svojo stranko, ne bi spadal med stroške, potrebne za pravdo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožniku priznalo tudi stroške 19 % DDV na stroške, ki jih je glede na uspeh v pravdi tožniku priznalo prvostopenjsko sodišče, pri čemer se DDV ne more priznavati na stroške sodnih taks in poštnih storitev (po določbi 1. točke 26. člena ZDDV so javne poštne storitve, ki jih opravlja Pošta Slovenije, oproščene plačila DDV). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo priglašene stroške glede na 87% uspeh v pravdi v višini 79.839,90 SIT (87% od priznanih 1050 točk po vrednosti točke 87,40 SIT, tj. od zneska 91.770,00 SIT), k temu pa je potrebno prišteti 19% DDV, kar znaša 15.169,58 SIT, tako da znašajo potrebni stroški zastopanja 95.009,48 SIT. Celotni priznani stroški, ki so vsota stroškov zastopanja z DDV v navedenem znesku 95.009,48 SIT ter sorazmernega dela (87%) sodnih taks in materialnih stroškov (9.591,75 + 435,00 SIT), znašajo 105.036,00 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških v 6. alinei izreka izpodbijane sodbe tako, da je znesek 89.867,00 SIT zvišalo na znesek 105.036,00 SIT, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da se sicer ne strinja z načinom obračunavanja stroškov posebej po temelju in posebej po višini (s čemer se spremeni odstotek uspeha v pravdi tako, da je le-ta višji kot v primeru, če bi se upoštevala le vrednost spornega predmeta in višina tožbenega zahtevka, s katero je tožnik v pravdi uspel), ker meni, da za tak način računanja stroškov ni nobene podlage v določbah ZPP, vendar pa v odločitev o stroških ne sme posegati zaradi prepovedi reformacije "in peius" (359. čl. ZPP).