Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V sporih v zvezi z zavarovalnino za škodo, ki si jo v prometni nesreči povzroči tožnica sama, ni podlage za uporabo določbe 52. člena ZPP.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 in 401,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.
2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče napačno zavrnilo njen ugovor krajevne pristojnosti, saj tožnica zahteva plačilo zavarovalnine, tako da ni podlage za uporabo določbe 52. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Ostalih pritožbenih razlogov višje sodišče ne povzema, ker za odločitev niso bili pomembni.
3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. V skladu z določbo prvega odstavka 46. člena ZPP je za sojenje krajevno pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Za sojenje v sporih zoper pravne osebe je v skladu z 48. členom ZPP splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež.
6. Za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti res pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da v tej zadevi ne gre za spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo, ampak za spor o zahtevku za plačilo zavarovalnine na podlagi police za avtomobilsko zavarovanje v zvezi s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti – zavarovalnine za škodo, ki si jo je v prometni nesreči tožnica sama povzročila. Podlage za uporabo določbe 52. člena ZPP, kot utemeljeno opozarja tožena stranka, ni bilo.
7. Ker je sedež tožene stranke v Ljubljani, Okrajno sodišče v Krškem ni krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je torej o ugovoru tožene stranke, ki ga je ta podala v odgovoru na tožbo, sodišče pa je odločitev o njem povzelo v izpodbijani sodbi, odločilo napačno. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.