Jedro

Smisel t.i. naveznih okoliščin obdolžencev, ki so tujci in ki ne prebivajo v Sloveniji, s Slovenijo, kot državo, v kateri je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno in ki je skladno z njeno jurisdikcijo dolžna izvesti kazenski postopek, je ravno v tem, da omogočajo prognozo sodišču o obdolženčevi dosegljivosti, ki mora biti primerljivo enaka dosegljivosti obdolžencev, ki nastanjeni v Sloveniji dejansko prebivajo. Več kot je vsebinsko odločilnih naveznih okoliščin, manjša je možnost, da bi se sodišče v prognozi zmotilo, obdolženec pa Slovenijo, kljub morebitni obsodbi zapustil oz. pobegnil. Velja tudi obratno, pri čemer je jasno, da sta v primeru, ko naveznih okoliščin sploh ni, možnost napačne prognoze in obdolženčevega pobega največji.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Višje sodišče v Kopru je po sklepu III Kp 84749/2023 z dne 14. 8. 2024 opravilo preizkus iz sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter ugotovilo, da je pri obdolženemu A. A., kot pri obdolženemu B. B. še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornik obdolženega A. A. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi ali ga nadomesti s položeno varščino. Zagovornik obdolženega B. B. izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 371. člena ZKP in predloga iz 4. tč. prvega odstavka 369. člena ZKP, v pritožbi ni navedel. Po njeni obrazložitvi pa je razumeti, da se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeni sklep razveljavi.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Čeprav je zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi izrecno navedel, da se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena in zaradi kršitve kazenskega zakona, pritožbe v tem delu ni obrazložil. Jo je pa obrazložil glede dejanskega stanja, ki po njegovem v zvezi z zahtevano sorazmernostjo pripora ni bilo pravilno ugotovljeno. Obdolženec namreč (i) skozi postopek sodeluje z vsemi organi, (ii) krivdo za storjeno kaznivo dejanje je priznal in s tem (iii) dejavno prispeval k hitrejšemu zaključku postopka. Obdolženec je hkrati oče treh otrok, ki je bil pred prijetjem zaposlen na Poljskem. Za storjena kazniva dejanja še ni bil obsojen, niti je obdolžen v drugem kazenskem postopku. Možnosti, da bi se obdolženec vrnil v Ukrajino, kjer bi bil zaradi vojne takoj vpoklican v vojsko, so nične, kot je izključeno, da bi se po vrnitvi na Poljsko izmikal morebitnemu prestajanju kazni zapora. Glede na povzeto, pritožnik sklene, da bi bilo mogoče pri obdolžencu ugotovljeno begosumnost, odpraviti že s položeno varščino.

5.Zagovornik obdolženega B. B. v pritožbeni obrazložitve ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam višjega sodišča glede obdolženčevih povezav z Republiko Slovenijo, ne strinja pa se, da je pri obdolžencu samo zato podana begosumnost iz 1. tč. prvega odstavka 201. člena ZKP in da je drugače, kot s priporom ni mogoče odpraviti. Dosledno vzeto, navedene ugotovitve višjega sodišča pomenijo, da je treba pri vseh osebah, ki niso državljani Republike Slovenije in ki nimajo premoženja, družine ali službe, sklepati, da se ne bodo prostovoljno udeleževali kazenskega postopka, kar je diskriminatorno in posledično nedopustno. Še zlasti, ker je obdolženec v postopku ves čas zgledno sodeloval in ni z ničemer izkazal svoje begosumnosti.

6.Ne glede na razliko v obsegu povzetih pritožbenih obrazložitev, je njuno skupno jedro v poudarku na osebnostni urejenosti obeh obdolžencev, ki po pritožnikih zagotavlja, da obdolženca v primeru izpustitve na prostost Slovenije ne bosta zapustila oz. da se bosta med ali po pravnomočno končanem kazenskem postopku, v Slovenijo prostovoljno vrnila. Takšno zagotovilo niti po oceni Vrhovnega sodišča ni zadostno. Smisel t.i. naveznih okoliščin obdolžencev, ki so tujci in ki ne prebivajo v Sloveniji, s Slovenijo, kot državo, v kateri je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno in ki je skladno z njeno jurisdikcijo dolžna izvesti kazenski postopek, je ravno v tem, da omogočajo prognozo sodišču o obdolženčevi dosegljivosti, ki mora biti primerljivo enaka dosegljivosti obdolžencev, ki nastanjeni v Sloveniji dejansko prebivajo. Več kot je vsebinsko odločilnih naveznih okoliščin, manjša je možnost, da bi se sodišče v prognozi zmotilo, obdolženec pa Slovenijo, kljub morebitni obsodbi zapustil oz. pobegnil. Velja tudi obratno, pri čemer je jasno, da sta v primeru, ko naveznih okoliščin sploh ni, možnost napačne prognoze in obdolženčevega pobega največji. Glede na to, da pritožnika ne nasprotujeta ugotovitvi višjega sodišča, po kateri obdolžencev, ki sta tujca s Slovenijo ne veže nobena okoliščina, v državo pa naj bi prispela z zgolj z namenom izvršitve kaznivega dejanja, in ker niti v pritožbeni obrazložitvi ne navajata, kje konkretno bi se obdolženca na prostosti nahajala, kako bi se preživljala ipd., Vrhovno sodišče ne dvomi v oceno višjega sodišča o tem, da je pri obdolžencema begosumnost še vedno podana in hkrati, da je tako velika, da je s katerim od milejših ukrepov ni mogoče odpraviti. Njihova izvedba je namreč pogojena z določeno realno podlago, kot so omenjena obdolženčeva nastanitev v Sloveniji, ustrezne premoženjske razmere in druge okoliščine, ki jih višje sodišče pri nobenem od obdolžencem ni ugotovilo, pa je zato tudi v pritožbenih obrazložitvah nakazana možnost uspešne nadomestitve pripora, s katerim od teh ukrepov zelo negotova.

7.Končno, ker sta bili obdolžencema, kljub posegu višjega sodišča v prvostopenjsko sodbo še vedno izrečeni razmeroma visoki kazni zapora, se Vrhovno sodišče strinja, da je pripor sorazmeren s težo kaznivega dejanja, za katero sta bila obdolženca po spremenjeni prvostopenjski sodbi obsojena in je pritožbi njunih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

---.---