Jedro

Nelikvidnost stranke ne more biti edini kriterij za (delno) oprostitev plačila sodne takse, zato pa je v takem primeru na mestu odlog plačila.

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi po tožeči stranki predloženih podatkov o njenem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju presodilo, da njeno premoženjsko stanje ne utemeljuje (delne) oprostitve plačila sodne takse, zato tožeči stranki ni odvzelo pravice do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka) in predlog tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodne takse (II. točka izreka). Predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za redni postopek je ugodilo tako, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve končne odločbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se ugodi njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek v najvišji možni višini in hkrati plačilo tega dela sodne takse odloži do izvršljivosti odločbe, podredno, da predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrne, plačilo sodne takse pa odloži do izvršljivosti odločbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, tožeči stranki pa povrne stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo materialnopravno določbo 11. člena ZST-1 z njegovo novelo ZST-1B o možnosti le delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse pravnim osebam za plačilo taks za vloge, katerih plačilo takse je procesna predpostavka za njihovo meritorno obravnavanje (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse pa zakon sodišču nalaga upoštevanje premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da zakon ne dopušča možnosti popolne oprostitve plačila sodnih taks pravnim osebam. Navedeno materialnopravno izhodišče bi zato morala upoštevati tudi tožeča stranka pri vložitvi predloga za (delno) oprostitev plačila sodne takse.

6. Utemeljena je sicer pritožbena graja stališča prvostopenjskega sodišča, da bi bilo pritožnikovemu predlogu za delno oprostitev plačila sodne takse smiselno ugoditi le v primeru, če bi tožeča stranka zatrjevala, da v predmetnem postopku ne bo uspela. Vendar iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča za zavrnitev delne oprostitve plačila sodne takse za redni postopek izhaja, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, kolikšen del plačila sodne takse bi vendarle zmogla. Ne glede na navedeno pa je ob ugotovitvi, da tožeča stranka razpolaga le s premoženjem, ki je predmet predmetne pravde (oziroma uveljavljanega tožbenega zahtevka) tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepalo, da tožeča stranka nima likvidnih sredstev za takojšnje plačilo sodne takse, da je torej nelikvidna in da nima likvidnih sredstev niti za delno plačilo sodne takse, da pa dejstvo v bilanci stanja izkazanega premoženja (terjatev do tožene stranke v znesku 2.340.750,00 EUR iz naslova plačanih predujmov po sklenjeni prodajni pogodbi, ki je predmet predmetnega postopka) ne utemeljuje niti delne oprostitve plačila sodne takse, za redni postopek, ki znaša cca. 26.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikom, da nima nobenega premoženja, saj so tudi terjatve ena od oblik družbinega premoženja.

7. Nelikvidnost stranke torej ne more biti edini kriterij za (delno) oprostitev plačila sodne takse, zato pa je v takem primeru na mestu odlog plačila. Če namreč tožeča stranka tako v predlogu za oprostitev plačila sodne takse kot tudi v pritožbi zatrjuje, da plačila sodne takse ni sposobna plačati v nikakršnem znesku, torej tudi ne delno, je nekorektno od sodišča pričakovati, da bo lahko na podlagi podatkov, ki izkazujejo nelikvidnost stranke, samo ocenilo njeno zmožnost za vsaj delno plačilo. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi po tožeči stranki predloženih podatkov o njenem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju presodilo, da njeno premoženjsko stanje ne utemeljuje (delne) oprostitve plačila sodne takse, zato tožeči stranki ni odvzelo pravice do sodnega varstva. Izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

8. Materialnopravno neutemeljeno pa je pričakovanje tožeče stranke, da se ji plačilo sodne takse odloži do izvršljivosti odločbe. Po tretjem odstavku 11. člena ZST-1 v zvezi s 25. členom novele ZST-1C (Uradni list RS, št. 30/2016) sodišče stranki lahko odloži plačilo taks najdlje do izdaje odločbe in ne do njene izvršljivosti. V tem času pa ima stranka možnost priskrbeti si denarna sredstva za plačilo sodne takse. Nesprejemljiva je namreč pritožbena graja stališča prvostopenjskega sodišča, da si gospodarske družbe sredstva za plačilo sodne takse lahko zagotovijo tudi na drugačen način, na primer s posojili. Pritožnica glede na njeno finančno stanje (posluje z izgubo, ima negativen kapital) in premoženjsko stanje (je brez kakršnihkoli sredstev in premoženja) ne vidi prav nikakršne možnosti za pridobitev posojila v kakršnikoli višini, saj je kreditno nesposobna. Da tudi terjatev predstavlja premoženje družbe, je bilo tožeči stranki že zgoraj pojasnjeno. Ker pa so edina sredstva, ki jih tožeča stranka lahko v prihodnje pridobi, odvisna od ugoditve v tem sporu uveljavljanem zahtevku, kot to navaja pritožnik, to pa so po njegovih trditvah tudi sredstva, izročena toženi stranki po prodajni pogodbi za nakup nepremičnin, ta terjatev pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča znaša preko 2.300.000,00 EUR, gre doslej za znatna vložena sredstva. Zato interesa družbenikov tožeče stranke, da zagotovijo posojilo za plačilo sodne takse, ni mogoče vnaprej izključiti. Prvostopenjskemu sodišču glede na obrazloženo zato ni mogoče očitati bistvene postopkovne kršitve niti po 8. niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da z neoprostitvijo plačila sodne takse, tožeči stranki ne bo zagotovljena možnost sodnega varstva njenih pravic. Plačilo sodne takse za tožbo je sicer res procesna predpostavka za meritorno obravnavanje tožbe (prvi in tretji odstavek 105.a člena ZPP). V primeru odloga plačila sodne takse za redni postopek po sodni odločbi, pa se tožba meritorno obravnava, kljub neplačilu sodne takse. Ker je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo o odlogu plačila sodne takse tako, da je tožeča stranka dolžna sodno takso plačati v 15 dneh od vročitve končne odločbe sodišča prve stopnje (torej skladno s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1), je torej tožeči stranki omogočilo meritorno obravnavanje tožbe brez predhodnega plačila sodne takse. S tem pa plačilo sodne takse ni več procesna predpostavka za odločanje o uveljavljanem tožbenem zahtevku, tožeči stranki pa je s tem zagotovljena možnost uveljavljanja sodnega varstva njenih pravic.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 in je posledica tožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.