Jedro

Podatki spisa ne kažejo, da bi novo premoženje bistveno spreminjalo obseg zapuščine, kar bi narekovalo sodišču, da na novo pridobi dedne izjave vseh dedičev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je po pokojnem J.J. opravilo zapuščinsko obravnavo in izdalo sklep o dedovanju že leta 1977. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju pa je odločilo še o dedovanju zapustnikovega solastninskega deleža na treh parcelah v katastrski občini I., ki v prvi sklep o dedovanju niso bile zajete. Na podlagi prvotnega sklepa in podanih dednih izjav dedičev je odločilo, da to zapustnikovo premoženje deduje zapustnikov vnuk D.J. 2. Proti sklepu se pritožuje zapustnikova hčerka A.A.M. Potrjuje, da je leta 1977 vse do takrat znano premoženje zapustnika dedovala njena sestra – druga zapustnikova hči M.M.K., sama pritožnica pa se je tedaj dedovanju odpovedala. Trdi pa, da je svojo izjavo podala upoštevaje takrat znane podatke o obsegu zapuščine. V kolikor bi ji bilo znano, da v zapuščino spadajo tudi nepremičnine, ki so zajete v dodatnem sklepu o dedovanju, take izjave ne bi podala in se dedovanju ne bi odpovedala. Navaja, da je potrebno v primeru, če je volja dedičev ob ugotovitvi novega zapustnikovega premoženja drugačna od tiste, izražene ob prvotnem sklepu o dedovanju, potrebno to njihovo voljo upoštevati in premoženje razdeliti v skladu z njo. Opozarja še, da je sodišče pridobilo v postopku le izjave nekaterih drugih dedičev, ne pa tudi dedne izjave pritožnice. Zato predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, tako da v zvezi z dodatno najdenim premoženjem opravi narok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica tudi sama v pritožbi priznava, kar je v obrazložitvi sklepa navedlo sodišče prve stopnje, da se je namreč leta 1977 dedovanju po pokojnem očetu odpovedala. Za dedinjo je zato sodišče v sklepu o dedovanju razglasilo drugo zapustnikovo hčer M.M.K. 5. Dedovanje naknadno najdenega premoženja ureja 221. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Prav to je storilo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru, le da je, ker je M.M.K. že pokojna, odločilo, da naknadno zapuščino dedujejo njeni dediči (od katerih sta dva odstopila svoja dedna deleža D.J.).

6. Res pa sodna praksa temu pravilu ne sledi v vsakem primeru. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije leta 1970 sprejelo načelno pravno mnenje, da se odpoved dediščini v korist znanega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju in ne o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo za pritožničino odpoved dediščini v korist sodedinje (ki se šteje za izjavo o odstopu svojega dednega deleža – 136. člen ZD), temveč za odpoved dedovanju. Odpoved dedovanju je izjava volje o tem, da oseba, ki izjavo da, noče biti dedič. Taka izjava zato že po svoji naravi ne more biti delna. Se je pa sodna praksa tudi v takih primerih že izrekla, da se izjava o odpovedi dediščini, dana v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, zaradi katerega je obseg zapuščine bistveno spremenjen. Prav slednjega pa pritožnica ni izkazala. Iz sklepa o dedovanju iz leta 1977 namreč izhaja, da so bile predmet dedovanja parcele, vpisane v več zemljiškoknjižnih vložkih in v več katastrskih občinah. Pri večini je bila celo navedena površina zemljišč. Iz dodatnega sklepa o dedovanju pa izhaja, da se ta nanaša le na tri parcele, vpisane v vl.št. 256 k.o. I., pri katerih je bil pokojni J.J. solastnik do 1/10. Podatki spisa torej na prvi pogled ne kažejo, da bi novo premoženje bistveno spreminjalo obseg zapuščine, kar bi narekovalo sodišču, da na novo pridobi dedne izjave vseh dedičev. Kaj takega pa ne trdi niti pritožnica. Njena navedba, da je svojo dedno izjavo leta 1977 podala upoštevaje takrat znane podatke o obsegu zapuščine, je nekonkretizirana oziroma neargumentirana. Ni torej mogoče pritrditi (smiselni) pritožbeni tezi, da mora sodišče (vsakič) v primeru naknadno najdenega premoženja pridobiti nove dedne izjave dedičev, saj je tak avtomatizem v nasprotju z 221. členom ZD.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).