Jedro

Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je upnik zahteval plačilo za dobavljeno blago, ni navedel nobenih pravnorelevantnih dejstev, saj je sam priznal, da je blago prevzel in da kakršnihkoli napak pri upniku ni reklamiral.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi.

Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi se zavrne in se sklep o izvršbi potrdi.

Dolžnik mora povrniti upniku stroške pritožbe v znesku 49.666,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za obrazložen in je zato razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo sodišče v pravdnem postopku.

Proti sklepu se upnik pritožuje in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vzdrži v veljavi sklep o izvršbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljvilo že zato, ker je dolžnik zoper sklep o izvršbi pravočasno ugovarjal. Dolžnikov ugovor mora biti obrazložen (2. odst. 53. čl. ZIZ). To velja tudi za ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine (1. odst. 61. čl. ZIZ). V njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neutemeljen (2. odst. 53. čl. ZIZ). Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine in mu ugovarja v celoti, mora v ugovoru navesti pravnorelevantna dejstva. To je taka dejstva, ki bi v pravdi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Za tako zatrjevana dejstva pa mora dolžnik predložiti še dokaze. Šele na podlagi takega ugovora sme izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljaviti v 2. tč.

izreka in odločiti, da bo o zahtevku odločeno v pravdi.

Upnik v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da dolžnikov ugovor ni bil obrazložen skladno z določbo 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Utemeljeno tudi zatrjuje, da je dolžnik v ugovoru sam navedel, da je blago, katerega plačilo upnik zahteva, prejel. Dolžnik je tudi sam navedel, da upniku ni grajal napak na blagu. Iz navedenega izhaja, da dolžnik ni navedel nobenih pravnorelevantnih dejstev, s katerim bi se lahko uprl upnikovemu zahtekvu za plačilo dobavljenega blaga. V ugovoru navedeni problemi zaradi plačilnih zamud investitorja in pogovori z investitorjem, pa niso razlog, ki bi vplival na upnikovo terjatev.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila ZIZ, ko je dolžnikovemu ugovoru ugodilo. Ob pravilni presoji dolžnikovega ugovora in pravilni uporabi določb ZIZ, bi moralo ugovor predložiti sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. čl. ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep razveljavilo in dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo ter ga zavrnilo, ker ni bil obrazložen skladno z 2. odst. 53. čl. ZIZ ter potrdilo sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Upnik je s pritožbo uspel, zato mu mora dolžnik povrniti pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ). Pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe, takso za pritožbo in poštne stroške.