Jedro

Pogodbena zastavna pravica na terjatvah nastane na podlagi pravnega naslova in ob izpolnitvi pridobitnega načina. Pridobitni način je izročitev listine o zastavljeni terjatvi zastavnemu upniku. Pisno obvestilo dolžniku o sklenjeni zastavni pogodbi ima samo ta učinek, da po njegovem prejemu dolžnik svoje obveznosti ne more veljavno izpolniti zastavitelju. Zastaviti je mogoče samo obstoječe ali bodoče terjatev, ki je individualizirana.

Izrek

1.) Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje".

2.) Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka 1.421.300,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.4.1996, opr. štev. IV Ig 445/96 tudi v točkah 1 in 3 izreka in tožbeni zahtevek na plačilo 79.965.690,00 SIT s pripadki zavrnilo, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke spremenilo in izreklo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora plačati tožeči stranki stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je sodišče vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Nasprotje med tem, kar navaja izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih in med listinami in izpovedbami v spisu, ki ga tožena stranka v reviziji opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), to ni.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja pa tožena stranka ne zatrjuje. Z zatrjevanjem omenjenega nasprotja zato tožena stranka ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak izpodbija pravilnost dejanskih zaključkov, ki jih je napravilo pritožbeno sodišče pri presoji listin, ali pa pravilnost razlage pogodbenih določb. Kršitve procesnih določb zato ne morejo biti podlaga za ugoditev reviziji, dodatno še zaradi tega ne, ker v postopku tudi ni prišlo do tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Pač pa revizija pravilno meni, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišči druge in prve stopnje sta svoji odločitvi oprli predvsem na pogodbe: - štev. 42/94 z dne 5.5.1994, s katero sta se tožena stranka in E. M. d.o.o. (v nadaljevanju E.) dogovorili o obsegu in pogojih medsebojnega sodelovanja; - štev. 117/95 z dne 4.7.1995, s katero je pravna prednica tožeče stranke B. N. d.d. (v nadaljevanju: tožeča stranka) odobrila E. kredit 75.000.000,00 SIT; - štev. 036/95 z dne 4.7.1995, s katero je E. v zavarovanje terjatve iz pogodbe štev. 117/95 zastavila in odstopila tožeči stranki svoje terjatve proti toženi stranki iz pogodbe štev. 42/94. S pogodbo štev. 036/95 je bilo dogovorjeno, da bo E. terjatev na vrnitev kredita, ki ji ga je tožeča stranka odobrila s pogodbo štev. 117/95, zavarovala z zastavitvijo svojih terjatev proti toženi stranki iz pogodbe štev. 42/94. To navajata obe stranki spora, izhaja pa tudi iz prvega odstavka 2. člena in 6. člena pogodbe štev. 036/95. Ni bil torej dogovorjen odstop terjatev v zavarovanje po 445. členu ZOR.

Določbe o zastavitvi stvari se uporabljajo tudi za zastavitev terjatev, če ni zanje predpisano kaj drugega (996. člen ZOR). Ker mora po drugem odstavku 989. člena ZOR zastavitelj izročiti zastavnemu upniku listino o zastavljeni terjatvi, velja tudi za nastanek zastavne pravice na terjatvi določba 968. člena ZOR, po kateri pridobi zastavni upnik zastavno pravico, ko mu je izročena stvar, oziroma v primeru zastavitve terjatve listina o terjatvi, ki je predmet pogodbe.

Glede na navedeno je torej zastavna pravica na terjatvi stvarna pravica na obligacijski pravici. Kot za pridobitev vsake stvarne pravice velja zato tudi za zastavno pravico na terjatvah, da jo pridobi upravičenec, če obstoji pravni naslov in če je izpolnjen pridobitni način (Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Časopisni zavod Uradni list SRS, 1986 - komentar 989. člena ZOR; podobno Blagojević, Komentar zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija, 1983 - komentar 989. člena ZOR). Revizija ima zato prav, da je za pridobitev zastavne pravice na terjatvi potreben poleg pravnega naslova tudi način pridobitve. Pravni naslov za ustanovitev zastavne pravice na terjatvah je pogodba o ustanovitvi zastavne pravice, pridobitni način pa je izročitev listine iz drugega odstavka 989. člena ZOR zastavnemu upniku (cesija terjatve - Cigoj, kakor zgoraj). Pismeno obvestilo dolžniku zastavljene terjatve po prvem odstavku 989. člena ZOR ima samo ta učinek, da dolžnik po prejemu obvestila svoje obveznosti ne more izpolniti svojemu upniku (zastavitelju) z učinkom prenehanja zastavne pravice in s tem upravičenj, ki jih ima zastavni upnik iz zastavne pravice na terjatvi (Cigoj in Blagojević, kakor zgoraj).

V skladu z zgoraj navedenimi določbami ZOR sta se E. in tožeča stranka dogovorili v prvem odstavku 3. člena pogodbe štev. 036/95, da bo E. izročila tožeči stranki poleg pogodbe tudi drugo dokumentacijo, ki dokazuje nastanek in obstoj terjatev, ki jih odstopa. Z izročitvijo dokumentacije, ki bi izkazovala nastanek in obstoj terjatev, tožeči stranki, bi bil izpolnjen pridobitni način kot predpostavka nastanka zastavne pravice. Tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da ji je E. izročila dokumentacijo, ki bi opredelila posamezne terjatve, ki naj bi bile dane v zastavo. To pa pomeni, da zastavna pravica na terjatvah sploh ni nastala.

Predmet zastave mora biti individualiziran. Dokler to ni, ga ni mogoče izročiti zastavnemu upniku in zastavna pravica ne more nastati (primerjaj 968. člen ZOR). Glede na 996. člen ZOR velja to tudi za zastavitev terjatev. Pritožbeno sodišče zmotno meni, da so bile terjatve z zgoraj navedenimi pogodbami ter z dopisom E. tožeči stranki z dne 26.1.1996 in dopisom tožene stranke tožeči stranki z dne 4.3.1996 dovolj opredeljene, zaradi česar je tožeča stranka na njih pridobila zastavno pravico. Zakaj je takšno stališče pravno zmotno, izhaja že iz razlogov, navedenih zgoraj. Dodatno pa še sledeče: Samo če je terjatev individualizirana, zastavitelj ve, katero terjatev je zastavil in je ne sme sam izterjati, oziroma ve, katere terjatve ni zastavil in jo lahko sam izterja. Za dolžnika zastavljene terjatve velja, da se njegov pravni položaj z zastavitvijo terjatve ne sme spremeniti. Spremenil se ne bo, če bo vedel, katera terjatev je bila zastavljena. Samo v takšnem primeru bo lahko uveljavljal upravičenja, ki mu jih daje 994. člen ZOR. Končno velja tudi za zastavnega upnika, da mora vedeti, katero terjatev je dobil v zastavo. Samo tako bo lahko v primeru spora navedel za odločitev relevantna dejstva in predlagal dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti njihov obstoj. Pri izterjavi zastavljene terjatve pa to niso samo dejstva, ki se nanašajo na nastanek zastavne pravice na terjatvi, ampak tudi dejstva, ki se nanašajo na nastanek in zapadlost terjatve. Ne nazadnje bo lahko zastavni upnik samo v primeru individualizacije terjatve na dolžnikove ugovore iz 994. člena ZOR ustrezno reagiral. Pogodba št. 036/95 je pravna podlaga za ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje terjatve tožeče stranke proti E. iz pogodbe št. 117/95, in sicer na terjatvah, ki so E. že nastale, ali pa ji še bodo nastale proti toženi stranki pri izpolnjevanju pogodbe št. 42/94. Ta pogodba (niti katera druga) pa ne individualizira nobene terjatve. Tudi podatki o celotnem prometu v letu 1995, ki zajemajo tudi terjatve, ki so lahko že poravnane, tega ne store. Dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 4.3.1996 pa je treba razumeti v luči prvega odstavka tretjega člena pogodbe št. 036/95. Pritožbeno sodišče je, zlasti z vidika drugega odstavka 989. člena ZOR, pravno zmotno presodilo zgoraj navedene listine kot listine, ki so zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila v zavarovanje svoje terjatve proti E. zastavno pravico na terjatvah E. proti toženi stranki. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja navede pravilna uporaba materialnega prava na zaključek, da zastavna pravica, na kateri temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek, sploh ni nastala. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Tako je odločilo, čeprav pritožbeno sodišče ni odgovorilo pritožbenemu očitku "zaprtega" načina vodenja obravnavanja na prvi stopnji, s čimer naj bi bile kršene določbe 298. člena ZPP. Omenjena določba ZPP ne nalaga sodniku dolžnosti, da zahteva od stranke navajanje dejstev, ki bi, z vidika končne odločitve, lahko bile v škodo druge stranke, oziroma dolžnosti, da že pred zaključkom glavne obravnave pove, kakšna bo odločitev o tožbenem zahtevku.

Na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Pri tem je upoštevalo, da tožena stranka v pritožbenem postopku ni imela stroškov, na revizijskih stroških pa ji je priznalo takso za revizijo 1.200.000,00 SIT ter nagrado za sestavo revizije po odvetniški tarifi 270.000,00 SIT, povečano za 19% DDV 51.300,00 SIT.