Jedro

Zoper sklep, s katerim je izvenobravnavni senat odločil, da osumljenec ostaja v priporu do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve, je dopustna pritožba.

Zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča, ki je lahko le formalno pravnomočen, zahteva za varstvo zakonitosti glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP v nobenem primeru ni dovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom z izrekom pod točko 1. prošnjo Republike Bosne in Hercegovine - Republike Srbske za izročitev osumljenega M.S. zavrnilo. Z izrekom pod točko 2. pa je sklenilo, da osumljeni M.S. ostane v priporu iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve. Sklep, ki je bil vročen strankam brez pravnega pouka, je bil zaradi preizkusa v skladu s 1. odstavkom 527. člena ZKP poslan Višjemu sodišču v Ljubljani, ki je z uvodoma navedenim sklepom izrek pod točko 1. sklepa izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, navedenega v uvodu, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zagovornik osumljenega M.S. je dne 24.12.2001 vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa zaradi kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V obravnavani izročitveni zadevi je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 9.8.2001 zoper osumljenega M.S. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti v trajanju treh mesecev, ko mora Bosna in Hercegovina kot država prosilka podati prošnjo za izročitev. Na pritožbo zagovornika osumljenega M.S. je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 10.8.2001 zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika. Pritožbo osumljenca samega pa je izvenobravnavni senat s sklepom z dne 17.8.2001 prav tako zavrnil kot neutemeljeno. Ponovno je preiskovalna sodnica s sklepom z dne 25.9.2001 iz istega pripornega razloga odredila pripor od 9.8.2001 dalje z izrekom, da pripor traja do odločitve o izročitvi tuji državi. Tudi zoper ta sklep se je 28.9.2001 pritožil osumljenčev zagovornik, izvenobravnavni senat pa je s sklepom z dne 28.9.2001 pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. Vrhovno sodišče je odločalo o zahtevi v naslednjem ustavnem in zakonitem okviru: V 25. členu Ustave RS je določeno, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V prvem odstavku 399. člena ZKP je določeno, da se smejo stranke in osebe katerih pravice so prekršene, zoper sklepe preiskovalnega sodnika in zoper druge sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. Zoper sklep senata (6. odst. 25. člena ZKP) o podaljšanju pripora je glede na določbo 2. odstavka 205. člena ZKP pritožba dovoljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvenobravnavni senat odločil, da osumljenec ostaja v priporu do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve. Izrek pod 2. točko napadenega sklepa vsebinsko predstavlja podaljšanje pripora do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve. Zoper tak sklep je dopustna pritožba, zato bi moral vsebovati pouk o pravici do pritožbe. V obravnavanem primeru strankam ob vročitvi sklepa pravni pouk ni bil dan, zato sklep senata o podaljšanju pripora ni postal pravnomočen, kar vložnik zahteve tudi uveljavlja s tem, ko trdi, da je bila stranki vzeta pravica do pritožbe.

Glede na določbo 4. odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Izpodbijana odločba prve stopnje o podaljšanju pripora ni pravnomočna, zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper njo ni dovoljena in jo je bilo skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavreči. Prvostopno sodišče bo moralo opraviti pravilno vročitev sklepa o podaljšanju pripora z ustreznim pravnim poukom v skladu z določbami ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni dovoljena v delu, ki se nanaša na sklep Višjega sodišča v Ljubljani kot sodišča druge stopnje pri presoji prvostopnega sklepa po uradni dolžnosti, s katerim je to sodišče razveljavilo izrek pod točko 1. napadenega prvostopnega sklepa. Zoper razveljavitveni sklep, ki je lahko le formalno pravnomočen, glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti v nobenem primeru ni dovoljena, zato je bilo prav tako skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tem delu zavreči kot nedovoljeno.