Jedro

Izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi ima praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi zadevi. V nasprotnem je treba opraviti argumentirano presojo, zakaj so priporni razlogi podani tudi v položaju, ko bi obdolženec prestajal zaporno kazen, in zakaj je pripor kljub temu neogibno potreben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur znova odloči o predlogu za podaljšanje pripora, pri čemer obdolženec do vnovične odločitve senata ostaja v priporu.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju obdolženemu A. A. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor za dva meseca, tj. do vključno dne 27. 5. 2026 do 10.01 ure.

2.Zoper sklep se je pritožila zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da predlog za podaljšanje pripora zavrne in pripor odpravi, podredno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno "razpravljanje in odločanje".

3.Pritožba je utemeljena.

4.Upravičena je pritožbena kritika, da so razlogi sodišča prve stopnje v drugem odstavku tč. 9 izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem obeh pripornih razlogov v obdolženčevi sferi nerazumljivi in pomanjkljivi, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, obenem pa nasprotujejo tudi utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, vse v luči povezane presoje nujnosti ter neogibne potrebnosti (podaljšanja) pripora.

5.Iz podatkov predloženega spisa in spisa v zadevi Okrožnega sodišča v Celju III K 84350/2023, navsezadnje pa tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa (tč. 4), izhaja, da je bil obdolženi v zadevi III K 84350/2023 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pravnomočno obsojen; izrečena mu je bila kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Dne 26. 2. 2026 je prvo sodišče izdalo nalog za izvršitev kazni I Ikz 84350/2023, s katerim je ZPMZKZ Celje odredilo, da se obdolženca (v tisti zadevi obsojenca) na podlagi petega odstavka 18. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) premesti v ZPKZ Dob, kjer bo prestajal zaporno kazen. Na dan, ko bi obdolženec moral torej nastopiti kazen zapora v zadevi III K 84350/2023, pa se je namesto tega dne 27. 2. 2026 ob 10.01 začel izvrševati pripor v sedaj obravnavani zadevi (uradni zaznamek z dne 6. 3. 2026), ki je bil z izpodbijanim sklepom podaljšan.

6.Iz judikature Vrhovnega sodišča1 je mogoče razbrati zmotnost stališča, da ima izvrševanje pripora vselej prednost pred izvrševanjem zaporne kazni. Nasprotno - izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi ima praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi kazenski zadevi, pri čemer ni dvoma, da bi moral obdolženec, kot zapisano, dne 27. 2. 2026 nastopiti kazen zapora v zadevi III K 84350/2023. Sicer ni izključeno, da so pogoji za pripor dani navkljub napotitvi obdolženca na prestajanje zaporne kazni, vendar odločanje o priporu ob takšnem stanju stvari narekuje skrbno presojo, ali je priporne razloge (v konkretnem primeru begosumnost in ponovitveno nevarnost) moč odpraviti že s prestajanjem kazni zapora na zaprtem oddelku zavoda ali ne. Opraviti je tako treba presojo, ali je pripor nujen in neogibno potreben kljub temu, da obdolženca iminentno čaka prestajanje zaporne kazni, ter se argumentirano in prepričljivo opredeliti, zakaj je moč sklepati, da bi bil obdolženec begosumen ter ponovitveno nevaren tudi v primeru, ko bi mu bila odvzeta prostost zaradi prestajanja kazni v zaprtem oddelku zavoda. Šele v takšnem položaju bi bilo mogoče zaključiti, da je podaljšanje pripora nujno in neogibno potrebno za odvrnitev pripornih razlogov. Navedenega ne derogira določba četrtega odstavka 82. člena ZIKS-1, po kateri se obsojencu, ki že prestaja kazen zapora in mu je odrejen pripor, prestajanje kazni zapora prekine. Uporaba te določbe predpostavlja prav obstoj pripornih pogojev za obsojenca na prestajanju zaporne kazni, tj. vključno z nujnostjo in neogibno potrebnostjo pripora, kar mora biti v vsakem primeru ugotovljeno ter izkazano.

7.Ob upoštevanju zapisanega so vsebinsko prazni razlogi sodišča prve stopnje, da obsodba obdolženca na zaporno kazen "sama po sebi" ne izključuje obstoja danih pripornih razlogov, temveč "lahko ravno nasprotno" celo dodatno potrjuje obstoj begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter tudi "povečuje motiv" za izogibanje kazenskemu postopku. Kot je razumeti takšno utemeljitev, prvo sodišče presoja obstoj pripornih razlogov v položaju, ko bi obdolžencu šele pretilo prestajanje zaporne kazni, ne pa v položaju (kar pa je odločilno), ko bi se udejanjil nalog za izvršitev kazni I Ikz 84350/2023 in bi obdolženec dejansko nastopil kazen zapora v ZPKZ Dob pri Mirni. Tudi omemba senata v tč. 11 napadenega sklepa pri oceni nujnosti in neogibnosti pripora, da bi bila "v primeru izpustitve obdolženca na prostost" podana povsem realna nevarnost, da ponovi kaznivo dejanje, nakazuje, da senat sploh ne upošteva ključne okoliščine nastopa izvrševanja kazni zapora. Zato zagovornica v pritožbi utemeljeno trdi, da bi moral obdolženec po prejemu poziva v zadevi III K oziroma I Ikz 84350/2023 takoj na prestajanje kazni zapora in ne bi bil izpuščen na prostost, izpodbijani sklep pa za razlogovanje o "dodatni motivaciji" za izogibanje kazenskemu postopku nima realne podlage ter osnove.

8.Glede na navedeno ima prav pritožnica, da je v izpodbijanem sklepu popolnoma izostala vsebinska presoja, ali pravnomočno izrečena kazen zapora, ki bi jo moral obdolženec nastopiti že dne 27. 2. 2026, še vedno utemeljuje sklepanje o realni in konkretni nevarnosti, da bi obdolženec pobegnil in da bi ponovil kaznivo dejanje tudi v primeru odvzete prostosti zaradi izvrševanja kazni zapora. Izostala je torej presoja, ali neizbežno izvedbeno izvrševanje zaporne kazni izključuje priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ali ne, kar predstavlja bistveno procesno kršitev absolutne narave, opredeljeno v tč. 4 razlogov tega sklepa.

9.Posledično je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo senatu sodišča prve stopnje, da v roku 24 ur znova odloči o predlogu za podaljšanje pripora ter v tem roku odločbo vroči obdolžencu (drugi odstavek 20. člena Ustave), ki do tedaj ostaja v priporu. Ob upoštevanju izhodišč, izpostavljenih v tem sklepu, bo sodišče prve stopnje presodilo, ali sta ob predpostavki nastopa zaporne kazni v zadevi III K 84350/2023 v obdolženčevi sferi še vedno podana zatrjevana priporna razloga ter ali je v tej zvezi podan tudi pogoj nujnosti in neogibne potrebnosti pripora. Po tem bo moralo prvo sodišče ponovno odločiti o predlogu za podaljšanje pripora ter za svojo odločitev navesti vse potrebne, prepričljive in z utrjeno sodno prakso skladne razloge. Glede na vsebino odločitve se višje sodišče o ostalih pritožbenih izvajanjih ni izrekalo.

-------------------------------

1Sodbi VS RS XI Ips 24662/2020 z dne 14. 1. 2021 in I Ips 32496/2010 z dne 28. 5. 2021.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 18, 18/5, 82, 82/4