Jedro

Proračun Mesta Ljubljane ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti. Tudi ne gre za predpis, ki bi urejal posamična razmerja, ampak za predpis lokalne skupnosti. Spora tudi ni možno opredeliti kot spor med občinami, saj Zakon o lokalni samoupravi upravni spor dopušča le, če arbitraže ni bilo možno oblikovati, ali če spora ni bilo možno rešiti v arbitražnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1092/99-2 z dne 2.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na 3. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, dalje: ZUS), zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je ta zahtevala razveljavitev Odloka o proračunu tožene stranke za leto 1999, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 45/99 z dne 11.6.1999. V obrazložitvi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 19.11.1998, in ugotavlja, da je izpodbijani akt predpis lokalne skupnosti. Zato je za presojo njegove zakonitosti glede na določbo 4. alinee 1. odstavka 160. člena Ustave in 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) izključno pristojno ustavno sodišče. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožba dovoljena. Vložila jo je ena občina zoper drugo, ki je v proračunu razpolagala z dohodki od premoženja, ki je vključeno v delitveno bilanco, ni pa še razdeljeno. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.2.1999 zahteva soglasje celo za upravljanje. Meni, da je izpodbijani proračun, ki določa porabo dohodka od nerazdeljenega premoženja, akt, ki pomeni že razpolaganje z nerazdeljenim premoženjem. Proračun je način razpolage in upravljanja pri osebah javnega prava. Ne gre za zahtevo posameznika, temveč za spor med občinami. Podana je izvirna pristojnost upravnega sodišča. Nezakonitost namreč temelji na lastninski, ne pa na njegovi normativnopravni podlagi. O nadaljevanju spora bo potrebno obvestiti vse občine, ki so vključene v delitveno bilanco ljubljanskih občin. Če Upravno sodišče RS ni pristojno, bi moralo zadevo odstopiti Ustavnemu sodišču RS. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pri predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavrglo.

Tožeča stranka je s tožbo napadla Odlok o proračunu Mesta L. za leto 1999. Izpodbijani odlok tudi po presoji pritožbenega sodišča ni niti upravni akt niti drug akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Proračun namreč ni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti (1. odstavek 3. člena ZUS). Tudi ne gre za predpis, ki bi urejal posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS), ampak za predpis lokalne skupnosti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Čeprav tožeča stranka tako v tožbi kot v pritožbi, sproženi upravni spor opredeljuje kot spor med občinami, ker naj bi sprejeti odlok pomenil razpolaganje s premoženjem, ki še ni razdeljeno po določbah Zakona o lokalni samoupravi, to še ne pomeni, da je možen upravni spor po določbi 3. odstavka 2. člena ZUS. Po tej določbi je spor med takšnimi subjekti možen, vendar le, če tako določa zakon, ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo. Po 5. odstavku 100. člena Zakona o lokalni samoupravi je upravni spor dopusten le, če arbitraže ni bilo mogoče oblikovati, ali če spora ni bilo možno rešiti v arbitražnem postopku. Da bi šlo v zadevi za takšno dejansko podlago spora, pa tožeča stranka niti ne trdi in iz podatkov spisa to tudi ne izhaja.

Določba Zakona o ustavnem sodišču, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, za ta upravni spor ni pomembna. Nanaša se namreč na spor o pristojnosti med sodišči in drugimi organi, za kar pa v konkretnem primeru očitno ne gre. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno zadeve odstopiti v obravnavo ustavnemu sodišču, saj jo k temu določbe ZUS in Zakona o pravdnem postopku ne zavezujejo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.