Jedro

Ker toženec uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja, bi moral za to, da bi njegovi pritožbeni razlogi sodišču druge stopnje naložili presojo obstoja te procesne kršitve, navesti, katero ugotovljeno dejstvo je z njo obremenjeno. Šele takšni pritožbeni razlogi bi mu omogočili presojo, (-) ali sploh gre za dejstvo, ki ga je toženec dokazoval ali izpodbijal z izvedbo dokaza s tem izvedencem, (-) in ali gre za dejstvo, ki ni očitno nerelevantno ter bi moralo sodišče prve stopnje v postopku njegovega dokazovanja odgovoriti na strankine pripombe k izvedenskemu mnenju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v višini 2,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnica je v tožbeni podlagi trdila, da je bil toženec dne 8. 11. 2019 udeležen v prometni nezgodi z vozilom Audi, tip Q5, reg. št. ..., za katerega je imel pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Ker je po tožničinih trditvah toženec zavarovano vozilo upravljal pod vplivom alkohola, je s tem po njenem stališču kršil sklenjeno zavarovalno pogodbo in posledično izgubil svoje zavarovalne pravice. Tožnica je oškodovancem iz te prometne nezgode plačala odškodnino iz naslova nastale premoženjske in nepremoženjske škode ter jim povrnila nastale odvetniške stroške zaradi uveljavljanja predpravdnih odškodninskih zahtevkov. Tožnica je od toženca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe in posledične izgube zavarovalnih pravic s tožbo zahtevala plačilo zneska v višini 4.897,02 EUR ter nadaljnje zakonske zamudne obresti od 10. 1. 2021 dalje do dne plačila. Omenjeni znesek predstavlja še ne povrnjene izplačane odškodnine, odvetniške stroške in zakonske zamudne obresti, obračunane do dne vložitve zahtevka na sodišče.

2.Toženec se je zahtevku upiral z ugovorom, da vzrok prometne nezgode ni v njegovi alkoholiziranosti, pač pa v mokrem in spolzkem cestišču, ki po njegovem stališču predstavlja zunanji in od njega neodvisen vzrok za nastanek prometne nezgode. Navajal je, da njegovo vozilo kljub pravočasnemu zaviranju ni nemudoma ustavilo, pač pa je drselo naprej in trčilo v vozilo, ki ga je vozil A. A., to vozilo pa je nato zaradi odboja trčilo še v pred njim stoječe vozilo, ki ga je takrat upravljala B. B. Med postopkom je začel zatrjevati še, da je drsenje njegovega vozila posledica t. i. aquaplaninga oziroma vodnega klina. Toženec je nadalje uveljavljal, da je za nastalo škodo deloma kriv A. A., ker je imel premajhno varnostno razdaljo pred vozilom B. B. Nasprotoval je utemeljenosti višine izplačanih zneskov odškodnine. Trdil je, da je bil trk tako šibak, da oškodovanca A. A. in njegov sopotnik C. C. nista mogla utrpeti prav nobenih telesnih poškodb, zato jima je tožnica neutemeljeno plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ker je tožnici od izplačanih odškodnin že povrnil znesek v višini 2.378,2 EUR, do katerih po njegovem stališču iz zgoraj navedenih razlogov ni upravičena, je v navedeni višini postavil pobotni ugovor.

3.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da je toženec v celoti odgovoren za prometno nezgodo in v njej nastalo škodo, ker ni pravočasno reagiral z zaviranjem, ker je imel prekratko varnostno razdaljo in ker je vozil z neprilagojeno hitrostjo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugemu udeležencu prometne nezgodeA. A. po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi zaradi zatrjevane premajhne varnostne razdalje, saj sta njegovo vozilo in vozilo, ki ga je vozila B. B., ob trčenju stali pred rdečo lučjo na semaforju (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da toženec ni dokazal t. i. aquaplaninga oziroma vodnega klina. Zaključilo je, da sicer mokra in spolzka cesta ne predstavlja zunanjega in od toženca neodvisnega vzroka za prometno nezgodo, saj gre pri tem za povsem normalen pojav, ki bi ga moral toženec pri vožnji upoštevati (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da je toženčevo vozilo trčilo v vozilo, ki ga je vozil A. A., s takšno hitrostjo, da je prišlo do telesnih poškodb voznika in sopotnika (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaključilo je še, da toženec ni izpodbil domneve vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in prometne nezgodo.

4.Presodilo je, da je toženec kršil sklenjeno zavarovalno pogodbo, ker je ob nezgodi zavarovano vozilo upravljal pod vplivom alkohola, zato mu je zaradi izgube zavarovalnih pravic naložilo povrnitev odškodnin in stroškov, ki jih tožnici še ni povrnil in jih je tožnica izplačala oškodovancem (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstaja toženčeva terjatev iz njegovega pobotnega ugovora (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo

5.Zoper sodbo pritožbo vlaga toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so na A. A. in C. C. delovale takšne sile, da sta bila telesno poškodovana. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo toženčev predlog po postavitvi novega izvedenca cestnoprometne stroke, saj je izvedensko mnenje izvedenca Č. Č. napačno in v nasprotju z ostalimi dokazi. Sodišče ga ni niti zaslišalo. Toženec je v postopku predložil izvedensko mnenje D. D., ki ga je treba šteti za del toženčeve trditvene podlage. Glede na razhajanje med obema mnenjema (torej med dokazi in toženčevimi trditvami) bi moralo sodišče angažirati novega izvedenca. Zaradi neizvedbe tega dokaza je toženec že pred sodiščem prve stopnje grajal procesno kršitev. Do toženčeve zahteve za postavitev novega izvedenca se sodišče nikjer ni opredelilo, zaradi česar je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

6.Toženec je mnenju izvedenca Č. Č. nasprotoval s pripombo, da ga zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, saj za svoje tabele, preglednice in diagrame ni navedel prav nobenega vira. Gre za tehnične podatke vozil, ki se ne ujemajo s podatki izvedenca D. D. Toženec je v pripombah izpostavil, da izvedenec ni pojasnil, od kod je zajemal podatke o teži voznika, sopotnika in prtljage, ki jih je izvedenec uporabljal pri svojih izračunih. Toženec navaja, da na vsa ta vprašanja ni dobil odgovorov, sodišče pa napačno ni postavilo novega izvedenca.

7.V nadaljevanju pritožbe je toženec povzel svoje pripombe na izvedensko mnenje izvedenca Č. Č., podane pred sodiščem prve stopnje. Izvedenec ni upošteval stanja vozišča in ni pridobil vremenskih podatkov. Napačno in protispisno je izvedenec ugotovil, da naj bi bil na toženčevem vozilu poškodovan pokrov motorja. To je v nasprotju s samim izvedenskim mnenjem, pa kljub temu sodišče ni postavilo novega izvedenca. Izvedenec bi moral opraviti ogled kraja dogodka. Ker tega ni storil, je svoje mnenje utemeljeval zgolj z domnevami in razponi. Izvedenec je npr. navedel, da je toženec vozil s hitrostjo 50 km/h in obenem pojasnil, da hitrosti ni mogoče izračunati po tehnični poti. Kljub temu, da tehnično hitrosti ni mogoče preveriti, je izvedenec ugotovil, da je toženec začel zavirati okoli 32 do 43 metrov pred trčenjem. Celotno mnenje temelji na hipotezah in zato ne more biti uporabno. Izvedenčeve ugotovitve o trčni hitrosti nikakor ni mogoče preveriti, ampak gre zgolj za nedopustno ugibanje. Toženec je ponovil še svojo pripombo, da izvedenec ni navedel literature, iz katere je povzemal, in kaj naj bi predstavljal indeks NIC. Nadalje je izvedenec navedel, da je izračunal energijo trčenja na podlagi energijskega rasterja, čeprav na vozilih ni bilo nobene deformacije. Tudi poškodbe na vozilih je izvedenec ocenil posledično napačno in izhajal iz velikih deformacij, ki jih ni bilo, zato ne more držati niti njegov zaključek o trčni hitrosti in možnosti nastanka telesnih poškodb. Toženec je navedel, da je v pripombah nasprotoval mnenju, da so bile dosežene vrednosti pospeškov na meji, pri katerih lahko pride do nastanka telesnih poškodb povprečno zdravih voznikov ali potnikov v vozilu ali pa ne. Sodišče namreč ni upoštevalo, da sta bila v vozilu Škoda Octavia dva policista, ki se udeležujeta samoobrambe in borilnih veščin, pri katerih nanju delujejo celo večje sile kot v tej prometni nezgodi. Izvedenec ni pojasnil, zakaj je upošteval zavorni pojemek 5,0 m/s, saj je jasno, da je ta vrednost odvisna od stanja vozišča in vremenskih razmer, s katerimi pa izvedenec do dopolnitve izvedenskega mnenja očitno ni razplagal. Toženec je ponovil, da je vse te svoje pomisleke predstavil že v pripombah k izvedenskemu mnenju. Sodišče kljub predlogu toženca izvedenca ni zaslišalo ali postavilo novega izvedenca, zato je dejansko stanje ostalo neraziskano, iz izpodbijane sodbe pa razloga za takšno procesno odločitev ni mogoče razbrati. Toženec je v pritožbi navedel, da je v svojih pripombah zahteval, da izvedenec opravi ogled, saj v mnenju sam navedel, da je razpolagal z zelo malo podatki. Izvedenec tudi ni znal pojasniti razlogov za razhajanje z mnenjem izvedenca D. D. glede trčne hitrosti.

8.Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju navedel, da je tako blage poškodbe težko verificirati na objektivnem način, kar dokazuje toženčevo trditev, da poškodb ni bilo. Ta izvedenec je potrdil, da oškodovanca ne bi mogla utrpeti telesnih poškodb, če bi bila trčna hitrost 6,7 km/h, kot je ugotovil izvedenec D. D. Pomembna je tudi ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da zdravljenje oškodovancev ni bilo nujno potrebno in da se tovrstne poškodbe praviloma pozdravijo spontano ter brez posledic. Zatrjevane bolečine po "VAS lestvici", zabeležene v fizioterapevtskih poročilih, so po mnenju izvedenca medicinske stroke napačne. To po navedbah pritožbe pomeni, da sta oškodovanca pretiravala in ni šlo za nobeno zdravljenje, pač pa le za "agravacije", izplačana odškodnina pa je posledično neupravičena.

9.Zaradi razjasnitve dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, saj je toženec izpostavil številne nepravilnosti in nejasnosti. Sodišče ni navedlo nič konkretnega o tem, da je bil s strani tožnice izplačani znesek previsok in da se tožnica ob likvidaciji zavarovalnega primera ni posvetovala s tožencem. Odločitev sodišča o soprispevku ni dovolj obrazložena.

10.Tudi odločitev o pobotnem ugovoru je napačna, saj je toženec tožnici deloma povrnil izplačane odškodnine, da bi se izognil sili.

11.Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnila pritožbene navedbe.

Presoja pritožbenih navedb

12.Pritožba ni utemeljena.

13.Sodišče prve stopnje je presojo zahtevka pravilno oprlo na določila sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev kot njenega sestavnega dela, ki določajo, da zavarovanec (toženec) izgubi pravice iz zavarovanja, če upravlja vozilo pod vplivom alkohola. Splošni pogoji nadalje določajo, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Toženec tako ugotovljene vsebine zavarovalne pogodbe ne izpodbija.

14.Zgoraj povzeta vsebina zavarovalne pogodbe je skladna z določbama drugega odstavka1 in 5. točke tretjega odstavka2 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki zavarovalnici v primeru kršitve zavarovalne pogodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola dajeta pravico zahtevati povračilo odškodnine od zavarovanca ali od odgovorne osebe, torej od toženca. V praksi se je za takšne zahtevke uveljavila oznaka regres, čeprav gre v resnici za pogodbeno odškodninsko odgovornost zavarovanca zaradi kršitve sklenjene zavarovalne pogodbe.

15.Pri tovrstnih zahtevkih mora zavarovalnica dokazati kršitev pogodbe na strani zavarovanca (vožnjo pod vplivom alkohola) in da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino, zavarovanec pa se svoje odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da škoda ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo ali (in) da ni (v celoti) kriv za nastanek škode.3 Pri izpodbijanju domneve med alkoholiziranostjo in nastalo škodo gre za vprašanje, ali je škoda posledica zunanjega, od zavarovanca (toženca) neodvisnega vzroka (npr. ravnanje drugega, okvare vozila ipd.).4

16.Sodišče je presodilo, da toženec domneve vzročne zveze med svojo alkoholiziranostjo in prometno nezgodo ter v njej nastalo škodo ni uspel izpodbiti, kar je obrazložilo s tremi skupinami razlogov, ki so medsebojno neodvisni.

17.V prvi skupini je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca zaključilo, da je toženec v celoti odgovoren za prometno nezgodo in v njej nastalo škodo, ker ni pravočasno reagiral z zaviranjem, ker je imel prekratko varnostno razdaljo in ker je vozil z neprilagojeno hitrostjo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

18.V drugi skupini razlogov je sodišče prve stopnje presodilo, da mokra in spolzka cesta materialnopravno ne pomeni zunanjega in od toženca neodvisnega vzroka za nastanek prometne nezgode, saj gre zgolj za eno od okoliščin, ki od voznikov terja ustrezno prilagojeno vožnjo (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S takšno presojo, ki je pritožba ne napada, pritožbeno sodišče soglaša. Takoj ko gre za stanje ceste, ki ga mora voznik upoštevati (predvidljivost vzroka) in skladno z njim prilagoditi svojo vožnjo (nevarnost je mogoče odvrniti), namreč ne gre za takšen vzrok. Toženec v postopku ni postavil trditev, ki bi omogočale sklep, da je šlo za vzrok (mokrota in spolzkost), ki ga ne bi bilo mogoče predvideti in ga odvrniti z ustrezno skrbno vožnjo.

19.S tretjo skupino razlogov je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi toženca in prič ugotovilo tudi, da toženec ni dokazal svoje trditve, da je do drsenja njegovega vozila prišlo zaradi t. i. aquaplaninga oziroma vodnega klina. Po (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje gre pri tem pojavu za nenadno izgubo talnega oprijema avtomobilskih pnevmatik pri velikih hitrostih vozila, ko se voda na vozišču ne uspe odmakniti od pnevmatike (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

20.Toženec v pretežnem delu pritožbe napada izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, ki pa je bilo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje domneve vzročne zveze med toženčevo alkoholiziranostjo in prometno nezgodo ter v njej nastalo škodo, odločilno zgolj pri presoji v okviru prve skupine razlogov. Ker je sodišče prve stopnje (neizpodbijano) ugotovilo, da toženec ni dokazal t. i. vodnega klina (tretja skupina razlogov), in ker je pravilna njegova presoja, da mokra in spolzka cesta v običajnih okoliščinah ne predstavlja zunanjega in od toženca neodvisnega vzroka za nastanek prometne nezgode (druga skupina razlogov), to vodi v zaključek, da toženec ni uspel izpodbiti domneve, da je njegova alkoholiziranost v vzročni zvezi s prometno nezgodo in v njej nastalo škodo.

21.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na njegovo pripombo k izvedenskemu mnenju izvedenca za raziskave prometnih nesreč, da ta ni navedel vira za svoje tabele, preglednice in diagrame o tehničnih podatkih vozil in da ni jasno, od kod je izvedenec pridobil podatke o teži voznikov, sopotnika in prtljage. Toženec s tem smiselno uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja z izvedencem oziroma absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pri presoji (ne)utemeljenosti pritožbe vezano izključno na pritožbene razloge, razen če gre za kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kamor pa gornja procesna kršitev ne spada.

12.Ker toženec uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave v postopku dokazovanja, bi moral za to, da bi njegovi pritožbeni razlogi sodišču druge stopnje naložili presojo obstoja te procesne kršitve, navesti, katero ugotovljeno dejstvo je z njo obremenjeno. Šele takšni pritožbeni razlogi bi mu omogočili presojo, (-) ali sploh gre za dejstvo, ki ga je toženec dokazoval ali izpodbijal z izvedbo dokaza s tem izvedencem, (-) in ali gre za dejstvo, ki ni očitno nerelevantno ter bi moralo sodišče prve stopnje v postopku njegovega dokazovanja odgovoriti na strankine pripombe k izvedenskemu mnenju.

13.Pritožba takšne navedbe ne vsebuje. Toženec v pritožbi ni navedel, ali to procesno kršitev uveljavlja glede ugotovljenega dejstva, da ni pravočasno reagiral z zaviranjem, da je imel prekratko varnostno razdaljo, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo (ugotovitve iz 15. točke obrazložitve sodbe), da na cesti tega dne ni bilo t. i. aquaplaninga oziroma vodnega klina (19. točka obrazložitve), da sta bila udeleženca A. A. in C. C. v nezgodi telesno poškodovana (ugotovitev iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), glede dejstev o višini nastale premoženjske škode zaradi poškodb na obeh vozilih (ugotovitev iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma glede kakšne druge dejanske ugotovitve (npr. celotnega sklopa dejstev o poteku prometne nezgode iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker toženec v pritožbi ni pojasnil, katero od množice ugotovljenih dejstev je sodišče v postopku dokazovanja ugotovilo posegom v njegovo pravico do izjave, pritožbeno sodišče obstoja te postopkovne kršitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni moglo preizkusiti.

14.Toženec v pritožbi obširno povzema svoje številne pripombe k izvedenskemu mnenju izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in nato večkrat ponovi, da je zahteval ustno dopolnitev mnenja in postavitev novega izvedenca. Toženec opozarja, da sodišče prve stopnje njegovi zahtevi ni ugodilo, pri čemer po njegovem razloga za to procesno odločitev iz sodbe ni mogoče razbrati. S takšno pritožbeno navedbo toženec prav tako smiselno uveljavlja poseg v pravico do izjave oziroma procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15.Po stališču teorije pravdnega postopka ne gre za nov dokazni predlog, če stranka glede iste dokazne téme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali celo novega izvedenca, saj izvedenec kot dokazno sredstvo ni vnaprej poimensko določen. V primeru takšnega strankinega predloga zadostuje pojasnilo sodišča, da izdelano izvedensko mnenje po vsebini odraža zahteve iz določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in njegovo dopolnitev dokazno ocenilo kot jasno, popolno in notranje skladno (prim. zlasti 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer je v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni ugodilo toženčevemu predlogu. V takšnem primeru ni razlogov niti za dodatno ustno zaslišanje izvedenca niti za postavitev drugega izvedenca. Že iz dokazne ocene izvedenskega mnenja torej v zadostni meri izhajajo razlogi, zakaj sodišče prve stopnje toženčevemu predlogu ni ugodilo, zato ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16.Razen v delu, do katerega se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 11. in 12. točki obrazložitve te sodbe, toženec kljub obširnemu povzemanju svojih pripomb k izvedenskemu mnenju izvedenca za raziskave prometnih nezgod in k njegovi dopolnitvi, sodišču prve stopnje ne očita, da se do navedenih pripomb ni opredelilo, pač pa z njimi smiselno uveljavlja, da je izvedensko mnenje nepopolno in nejasno, s čimer dejansko izpodbija dokazno oceno tega izvedenskega mnenja oziroma uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

17.Pritožbeno ponavljanje pripomb k izvedenskemu mnenju, ki jih je stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ne ustreza obrazloženemu uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec v pritožbi dokazne ocene izvedenskega mnenja (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazloženo ne izpodbija in zvezi s tem konkretizirano tudi ne uveljavlja nobene procesne kršitve. Toženec je spregledal, da dokazna ocena izvedenskega mnenja glede na vsebino drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP temelji na analizi same vsebine izvedenskega mnenja in ni odvisna od vsebine strankinih pripomb na izvedensko mnenje. Drugače rečeno, dokazna ocena izvedenskega mnenja ni napačna že zato, ker mu stranka nasprotuje s svojimi pripombami in mu očita nejasnost, nepopolnost in notranjo neskladnost. Res drži, da lahko stranka s svojimi pripombami prepriča sodišče, da izvedensko mnenje ne ustreza zahtevam iz navedenih določb in bo moralo zato dopolniti dokazovanje z ustnim zaslišanjem ali celo s postavitvijo novega izvedenca, vendar to še ne pomeni, da lahko stranka v nadaljnjem pritožbenem postopku uspešno izpodbije dokazno oceno, ki temelji na analizi izvedenskega mnenja, s preprostim povzemanjem k izvedenskemu mnenju podanih pripomb. Toženec bi moral s svojimi obrazloženimi navedbami bodisi izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje ali pa uveljaviti kakšno od procesnih kršitev (npr. kršitev metodološkega napotka ali poseg v pravico do izjave). S svojimi pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo zgolj povzetek in ponavljanje njegovih pripomb, podanih pred sodiščem prve stopnje, tega ni uspel utemeljiti.

18.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je protispisna izvedenčeva ugotovitev o poškodbi pokrova motorja na toženčevem vozilu. Omenjene ugotovitve namreč ni mogoče najti v dejanski podlagi sodbe, zato je takšen očitek (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) povsem očitno neutemeljen.

19.Toženec v pritožbi nadalje opozarja na dele izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, s čimer izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o dejstvih glede obstoja telesnih poškodb, glede poteka zdravljenja ter glede posledic teh poškodb.

20.Pritožba povsem izolirano in izven konteksta omenja del mnenja izvedenca, da je tako blage poškodbe klinično težko ali nemogoče objektivno vericifirati, saj je pri tem povsem zanemarila njegovo nadaljnje pojasnilo, da je treba upoštevati mehanizem poškodovanja in biomehanske obremenitve, kar je izvedenec tudi storil. S takšno navedbo toženec dokazne ocene tega izvedenskega mnenja (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti. To velja tudi za pritožbeno sklicevanje na mnenje tega izvedenca, da ob trčni hitrosti 6,7 km/h ne bi prišlo do telesnih poškodb, saj je sodišče s pomočjo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod glede trčne hitrosti ugotovilo drugačno dejansko stanje. Pritožbeno sklicevanje na vsebino zabeležk v fizioterapevtskih poročilih o jakosti telesnih bolečin ne more izpodbiti končnega strokovnega mnenja izvedenca (in posledično ugotovljenega dejanskega stanja) o vrsti in intenzivnosti telesnih bolečin, ki temelji na celotni listinski dokumentaciji. Prav tako ne sklicevanje na izvedenčevo pojasnilo, da zdravljenje takšnih poškodb ni bilo nujno potrebno, saj je izvedenec (neizpodbijano) podal mnenje o poteku zdravljenja za oba oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ravno s pomočjo tega izvedenskega mnenja natančno ugotovilo tako naravo in težo poškodb kot tudi trajanje in način zdravljenja ter posledice poškodb, česar toženec v pritožbi obrazloženo sploh ne napada. S svojimi pritožbenimi navedbami zato ni uspel izpodbiti dejstev, ki so bila podlaga za preverbo utemeljenosti izplačanih odškodnin za nastalo nepremoženjsko škodo.

21.Sodišče se je opredelilo do primernosti višine izplačanih odškodnin tako glede premoženjske (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) kot nepremoženjske škode (20. in 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena navedba, da sodišče o tem ni navedlo nič konkretnega, torej ne drži. Toženčevo stališče, da bi se morala tožnica pred izplačilom odškodnine z njim posvetovati, nima materialnopravne podlage.

22.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženec kršil sklenjeno zavarovalno pogodbo, da ni izpodbil domneve vzročnosti med svojo alkoholiziranostjo in v prometni nezgodi nastalo škodo ter da je tožnica dokazala ustreznost višino izplačanih odškodnin. Toženec mora zaradi kršitve zavarovalne pogodbe tožnici povrniti vse zneske, ki jih je na podlagi te pogodbe izplačala oškodovancem v prometni nezgodi. Zato je posledično materialnopravno pravilna tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Sodišču prve stopnje se ob ugotovljenih dejstvih ni bilo treba ukvarjati s presojo po 191. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbene navedbe, da je toženec plačal, da bi se izognil sili, so za presojo pravilnosti odločitve o pobotnem ugovoru, zato povsem povsem nepomembne in se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba opredeljevati.

Končna odločitev o pritožbi

23.Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

20.Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

21.Toženec mora na tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženec mora tožnici povrniti administrativne stroške sestave odgovora na pritožbo. Sodišče po prostem preudarku ocenjuje, da stroški poštnine nedvomno znašajo 2,56 EUR, zato jih je v celoti priznalo tožnici.

-------------------------------

1V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP).

2Pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo iz prejšnjega odstavka od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo (4. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP).

3Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1016/2008.

4Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 593/97, II Ips 547/2002, II Ips 294/82, II Ips 374/2002, II Ips 62/2010.

5Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), GV Založba, 1. knjiga, stran 61.

6Jan Zobec: prav tam, 2. knjiga, od 500. do 503. strani.

7Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP).

8Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).

9Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ).