Jedro

Ustanovitelj gospodarske družbe in kapitalska družba, ki jo je ustanovil, sta dva ločena pravna subjekta. Družbenik je lastnik poslovnega deleža kapitalske družbe in ne družbe ali celo njenega premoženja. Ohranitev premoženja družbe tako v ničemer ne more doseči zasledovanega namena, torej zavarovanja terjatve upnika do družbenika.

Določba 133. člena OZ ni namenjena varstvu pred sleherno grozečo škodo, torej tudi pred negotovo bodočo škodo, povzročeno s finančno transakcijo oz. za nevarnost v ekonomskem smislu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. točka sklepa) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožnika za začasno odredbo. Predlogu je delno ugodilo in v tem delu je sklep postal pravnomočen. Zavrnilo pa je predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi prvemu tožencu kot direktorju druge toženke omejilo zastopanje druge toženke tako, da v njenem imenu ne more odtujevati in obremenjevati nepremičnin. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se drugi toženki prepovedalo, da bi od banke kot posojilodajalke po posojilni pogodbi z 20. 4. 2007 zahtevala izplačilo še neizplačanega dela posojila, banki pa prepovedalo izplačati še neizplačani del posojila.

Zoper takšno odločitev se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tudi v tistem delu, v katerem ga je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Glede predloga, s katerim naj bi se prvemu tožencu omejilo zastopanje druge toženke, tako da ne bi smel obremenjevati in odtujevati nepremičnin, poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je takšno začasno odredbo predlagal v zavarovanje svoje terjatve do prvega toženca in ne terjatve do druge toženke. Edino premoženje, ki ga ima druga toženka, je poslovni prostor in začasna odredba meri na to, da bi druga toženka ohranila to premoženje.

Glede začasne odredbe, kolikor se ta nanaša na drugo toženko, pritožnik obsežno pojasnjuje, da je njegov zahtevek verjetno izkazan. Pri tem se sklicuje na določbo 133. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ), glede katere meni, da jo sodišče prve stopnje razume preozko. Določbo je treba uporabljati razširjujoče, in sicer tako, da jo je mogoče uporabiti za preprečitev sleherne premoženjske škode, ne le za varovanje ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je škodno ravnanje mogoče očitati le prvemu tožencu in ne tudi drugi toženki. Tožniku je vsekakor treba zagotoviti sodno varstvo pred nadaljnjim povzročanjem škode, ki ga drugače kot z zahtevkom pod 4. in 5. točko tožbe, ne more doseči. Pritožba je bila vročena prvemu tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede začasne odredbe, s katero naj se prvemu tožencu omeji zastopanje druge toženke: Že iz tožnikovih pritožbenih trditev izhaja, da začasna odredba s takšno vsebino ni utemeljena. Pritožnik namreč poudarja, da začasno odredbo, s katero želi doseči, da prvi toženec kot zakoniti zastopnik druge toženke – gospodarske družbe z njenim nepremičnim premoženjem ne bi mogel razpolagati, predlaga v zavarovanje svoje terjatve do prvega toženca.

Takšna začasna odredba ne more doseči želenega cilja, gre torej za neprimerno sredstvo zavarovanja oziroma za neprimerno začasno odredbo. Pritožniku je treba namreč pojasniti, da sta ustanovitelj gospodarske družbe in kapitalska družba, ki jo je ustanovil, dva ločena pravna subjekta. Družbenik je lastnik poslovnega deleža kapitalske družbe (2) in ne družbe ali celo njenega premoženja. Ohranitev premoženja družbe tako v ničemer ne more doseči zasledovanega namena, torej zavarovanja terjatve upnika do družbenika.

Glede začasne odredbe, kolikor se ta nanaša na drugo toženko: Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da tožnik verjetnosti (s 4. in 5. točko tožbenega zahtevka) uveljavljane terjatve do druge toženke ni uspel izkazati. Podlago za prepoved drugi toženki, da bi zahtevala izplačilo posojila, in za ustanovitev hipoteke v korist tožnika na nepremičnini druge toženke tožnik vidi v določbi 133. člena OZ (3). Že iz jezikovne razlage določbe izhaja, kakšen je njen domet oziroma namen. Res je, da omogoča varstvo pred grozečo škodo, govori pa o viru nevarnosti in o odstranitvi vira nevarnosti. Gre torej za nevarnost v fizičnem smislu, nevarnost, kot jo povsem pravilno razume sodišče prve stopnje, in ne za nevarnost pred sleherno grozečo škodo, kot si določbo 133. člena OZ skuša razlagati tožnik, torej tudi pred negotovo bodočo škodo, povzročeno s finančno transakcijo oz. za nevarnost v ekonomskem smislu. Tožnik odstranitve vira nevarnosti v smislu določbe 133. člena OZ sploh ne zahteva. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe je torej pravilna iz razlogov, ki jih je natančno in izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje, in jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, na povsem nesmiselne pritožbene navedbe pa tudi ne natančneje odgovarjalo.

Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila zagrešena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (4) (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, pritožbeno sodišče pa je odločitev o teh pridržalo za končno odločitev, saj stroški postopka s predlogom za začasno odredbo niso samostojnega značaja in bo sodišče prve stopnje o njih odločilo ob odločitvi o tožbenem zahtevku.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001. (2) 480. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006).

(3) Zahteva, da se odstrani škodna nevarnost

133. člen 1) Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

2) Sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.

3) Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.

4) Vendar se lahko tudi v tem primeru zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje.

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek glede začasne odredbe pred sodiščem prve stopnje končal.