Jedro

Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP. Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Radiotelevizije Slovenija, št. 419173919 z dne 3. 6. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek .

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Radiotelevizija Slovenije (v nadaljevanju RTV Slovenija) kot prvostopenjski organ predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je dne 27. 6. 2019 vložil A. A. v zvezi z odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, zavrgla (1. točka izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (2. točka izreka). V postopku izdaje tega sklepa posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je RTV Slovenija dne 9. 5. 2019 v postopku, ki ga je začela po uradni dolžnosti izdala odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija št. 74460552-02653703-01. Dne 3. 6. 2019 je strankina sestra B. B. za svojega brata vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z navedeno odločbo, ki ga je RTV Slovenija zavrgla v skladu s 106. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), z obrazložitvijo, da je vrnitev v prejšnje stanje vložila neupravičena oseba in je zato nedovoljen.

3. Po pritožbi, ki jo je stranka skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila dne 27. 6. 2019, je Ministrstvo za kulturo izdalo odločbo z dne 18. 3. 2020, s katero je sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 12. 6. 2019 v celoti odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V ponovnem odločanju je RTV Slovenija ugotovila, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje dovoljen in ga je vložila upravičena oseba, vendar je neutemeljen. Ker okoliščine glede vrnitve v prejšnje stanje niso vsaj verjetno izkazane, je RTV Slovenija v skladu s 106. členom ZUP odločila, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže. 4. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju ministrstvo, tudi drugostopenjski organ), ki je pritožbo zavrnilo. Tožnik je v pritožbi navajal, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil, da je njegova sestra vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z odločbo RTV Slovenija, ampak je le zgolj vrnila neodprto kuverto naslovljeno na njegovo ime, katere vsebina ji ni bila znana. Zato gre v danem primeru za bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjski organ ugotavlja, da v danem primeru ne gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tožnik kot tudi njegova sestra v celotnem postopku vsebinsko uveljavljata le to, da mu odločba RTV Slovenija ni bila vročena in posledično zahteva njeno vročitev. V konkretnem primeru sta namreč pritožnik in njegova sestra podala podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz razloga, ker odločba RTV Slovenija ni bila vročena pritožniku. Glede na navedeno je RTV Slovenija po presoji ministrstva s tem, ko je predlog pritožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla, ravnala pravilno, vendar je izpodbijani sklep obrazložila z napačnimi razlogi, zato ministrstvo za odločitev prvostopenjskega organa navaja pravilne razloge. Ker je že po navedeni določbi prvega odstavka 103. člena ZUP vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, to pomeni, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, kot ga navaja pritožnik. Namreč, če pritožnik zatrjuje, da mu odločba RTV Slovenija ni bila vročena, do zamude roka, ki je zakonski pogoj za vrnitev v prejšnje stanje v noben primeru ni moglo priti. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog v skladu s tretjim odstavkom 106. člena ZUP kot nedovoljen zavrže. 5. V zvezi z vročitvijo ministrstvo pojasnjuje, da se na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTV-1) glede obračunavanja in plačevanja RTV prispevkov, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v 85. členu določa, da se vse odločbe in sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, razen odločb, sklepov in drugih dokumentov, ki se izdajo v postopku davčnega nadzora in v postopku davčne izvršbe ter odločb o obročnem plačilu davka po 101., 102. in 103. členu tega zakona, vročajo z navadno vročitvijo. Vročitev je opravljena 15. dan od dneva odpreme, če ta zakon ne določa drugače. Pritožniku je bila odločba pravilno vročena z navadno vročitvijo v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDavP-2, zato njegove pravice v postopku niso bile kršene.

6. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da je RTV Slovenija izdala odločbo št. 74460552-02653703-01, ki pa je nikoli ni prejel, niti ni videl, z njo še danes ne razpolaga in ni seznanjen z njeno vsebino. Predmetna odločba mu torej ni bila nikoli vročena zaradi česar ni mogla postati dokončna. Zaradi nevročitve predmetne odločbe in posledično nezakonito izdanih sklepov in odločb s strani RTV Slovenija in tožene stranke, so bile tožniku z akti RTV Slovenija in tožene stranke kršene ustavne pravice po 22. in 25. členu Ustave RS, to je kršitev enakega varstva pravic in kršitev pravice do pravnega sredstva. V kolikor mu ne bi bila odvzeta pravica do seznanitve in izjasnitve v zvezi z predmetno odločbo RTV Slovenija z dne 9. 5. 2019, bi lahko podal argumentirane navedbe, v kolikor se z navedeno odločbo ne bi strinjal. Na pošiljki poštno datirani 10. 5. 2019 je bilo navedeno, da se le-ta vroča osebno, zato je sestra ni odprla in jo je posredovala nazaj pošiljatelju. Kot pravni laik je sestra tožnika v dopisu ob vračilu pošiljke zapisala, da zahteva vrnitev v prejšnje stanje, to je v fazo vročanja te priporočene pisemske pošiljke, ki se prevzema osebno, na naslov tožnika po roku navedenem v pisanju, ko se tožnik vrne v Slovenijo, da jo bo lahko osebno prevzel. 7. Dejstvo, da tožnik zaradi napačnega vročanja odločbe, poštno datirane 10. 5. 2019, ni nikoli prejel, nikakor ni subjektivna okoliščina, ampak gre za objektivno okoliščino, ki izhaja iz sfere tožene stranke. Prav tako se dalj časa trajajoča odsotnost tožnika ne more šteti v njegovo škodo, saj je po vrnitvi v domovino večkrat zahteval pravilno vročitev predmetne odločbe. Tožena stranka sicer navaja, da se na podlagi 85. člena ZDavP-2 vse odločbe in sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, razen odločb, sklepov in drugih dokumentov, ki se izdajo v postopku davčnega nadzora in v postopku davčne izvršbe ter odločb o obročnem plačilu davka po 101., 102. in 103. členu tega zakona, vročajo z navadno vročitvijo, vročitev pa je opravljena 15. dan. Vendar pa glede na to, da je pošiljka RTV Slovenije, poštno datirana 10. 5. 2019 imela oznako osebna vročitev, bi se morala osebno vročati s skladu z določili ZUP in glede na to, da iz sklepa z dne 12. 6. 2019 izhaja, da je bila odločba tožniku dne 28. 5. 2019 vročena tako, da je po poteku 15 dnevnega roka za dvig pošiljke na poštni enoti bila odločba vložena v hišni predalčnik, so obrazložitve prvostopenjskega in drugostopenjskega organa glede uporabe zakona za primer vročanja svojih aktov diametralno nasprotne. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, kateri mora tožniku pravilno vročiti pošiljko RTV Slovenije, poštno datirano 10. 5. 2019. Predlaga tudi povrnitev stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in se v odgovoru sklicuje na vse utemeljitve, ki jih je podala v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

9. Sodišče je na seji dne 19. 4. 2023 sprejelo sklep, opr. št. II U 365/2020-14, da v zadevi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1 odloča sodnica posameznica, glede na predmetno zadevo relevanten obseg in vrsto dejanskih in pravnih vprašanj.

10. Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere imajo stranke pravico, saj se šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločalo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

11. Tožeča stranka je naroku dne 22. 5. 2023 vložila pripravljalno vlogo. V njej navaja, da je sodna praksa v zvezi z vročanjem odločb RTV, ki se nanašajo na obveznost plačila prispevka ali oprostitev plačila prispevka jasno zavzela stališče in sicer je v navedenih primerih treba stranki odločbo RTV vročiti osebno, skladno z 87. členom ZUP ter se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 78/2019 z dne 17. 11. 2021. Odločba, št. 407640312-KS z dne 26. 6. 2018 bi torej morala biti tožniku po prvem odstavku 87. člena ZUP vročena osebno, saj je od njene vročitve začel teči rok za pritožbo. Na podlagi nespornega dejstva, da je bila izpodbijana odločba RTV-ja z dne 9. 5. 2019 vročena tožniku po 85. členu ZDavP-2, namesto po 87. členu ZUP, je jasno, da je s tem bila zagrešena postopkovna kršitev, ki ima za posledico odpravo izpodbijane odločbe. Četudi pritožbeni organ ni bil seznanjen s sodno prakso glede vročanja odločb RTV-ja in je tako napačno uporabil materialno kot tudi procesno pravo, pa je jasno, da izpodbijana odločba z dne 9. 5. 2019 tožniku ni bila vročena niti po pravilih, ki jih določa 85. člen ZDavP-2. 85. člen ZDavP-2 namreč določa, da se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok (razen odločb, sklepov in drugih dokumentov, ki se izdajo v postopku davčnega nadzora in v postopku davčne izvršbe ter odločb o obročnem plačilu davka po 101., 102. in 103. členu tega zakona), vročajo z navadno vročitvijo, vročitev pa se šteje za opravljeno 15. dan od dneva odpreme.

12. Pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se kot dan vročitve odločbe RTV-ja, ki je bila izdana dne 9. 5. 2019 šteje 28. 5. 2019. Navedeno pomeni, da je bila predmetna odločba odpravljena dne 13. 5. 2023, iz navedb tožnika kot B. B. pa izhaja, da tožnika vse od dne 17. 5. 2019 ni bilo več na naslovu prebivališča, saj je odpotoval ter da mu do dne 16. 5. 2019 niti odločba niti obvestilo o prispeli pošiljki ni bilo puščeno v poštnem nabiralniku. Nenazadnje mu tako odločba kot obvestilo o prispeli pošiljki nista mogla biti puščena v poštnem nabiralniku, saj je tožnik vhodna vrata na dvorišče, na katera je pričvrščen poštni nabiralnik snel zaradi popravila. Ker je bila hiša tožnika v obdobju od 12. 5. 2019 do 16. 5. 2019 brez poštnega nabiralnika in je odločbo RTV-ja našla šele njegova sestra B. B. dne 1. 6. 2019, je jasno, da je bila odločba dana v poštni nabiralnik med 17. 5. 2019 in 1. 6. 2019. Na dan 28. 5. 2019 zakonska domneva o opravljeni vročitvi ni mogla veljati, saj bi to pomenilo, da se je odločba vročila tožniku, ko je bil v tujini, kar bi imelo za posledico, da bi tožniku kljub njegovi odsotnosti začel teči rok za pritožbo. Izpostavlja še, da se pritožbeni organ v izpodbijani odločbi sklicuje na dejstvo, da je bila izpodbijana odločba tožniku pravilno vročena dne 28. 5. 2019 ob tem pa hkrati navaja, da o vrnitvi v prejšnje stanje ni mogel odločiti, ker bi o tem lahko odločil samo v kolikor bi bila vročitev tožniku opravljena pravilno, saj je predpogoj za vrnitev prejšnje stanje pravilna vročitev in zamuda tožeče stranke. Pritožbeni organ bi moral najprej odločati o pravilnosti vročitve, v kolikor bi bila vročitev pravilna, pa bi moral obravnavati vlogo za vrnitev v prejšnje stanje, česar pa ministrstvo kot pritožbeni organ ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijani sklep, št. 419173919 z dne 3. 6. 2020, odločbo Ministrstva za kulturo, št. 61540-10/2020/2 z dne 16. 9. 2020, odločbo RTV Slovenija, št. 74460552-02653703-01 z dne 9. 5. 2019, dopis B. B. z dne 3. 6. 2019, sklep RTV Slovenija, št. 413643018 z dne 12. 6. 2019, dopis tožnika z dne 27. 6. 2019, sklep RTV Slovenija, št. 419173919 z dne 3. 6. 2020 ter vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika in pričo B. B. **K točki I izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je RTV Slovenija dne 9. 5. 2019 izdala odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, št. 74460552-02653703-01. Tožnikova sestra B. B. je navedeno odločbo dne 3. 6. 2019 priporočeno po pošti poslala nazaj RTV Slovenija hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. RTV Slovenija je ta predlog s sklepom, št. 413643018 z dne 12. 6. 2019, kot nedovoljenega zavrgla, saj ga je vložila neupravičena oseba. Zoper ta sklep je tožnik dne 27. 6. 2019 vložil pritožbo skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Ministrstvo je sklep, št. 413643018 z dne 12. 6. 2019, odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je RTV Slovenija odločila o predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in sicer tako, da je le-tega na podlagi določb 106. člena ZUP, zavrgla kot neutemeljenega, saj okoliščine zaradi katerih tožnik ni mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja niso bile izkazane. Ministrstvo kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in pri tem zavzel stališče, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in zakonito, ko je predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel, vendar je izpodbijani sklep obrazložil z napačnimi razlogi, zato je ministrstvo v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedlo razloge, in sicer če tožniku odločba RTV Slovenija ni bila vročena, do zamude roka, ki je zakonski pogoj za vrnitev v prejšnje stanje v noben primeru ni moglo priti.

16. Vrnitev v prejšnje stanje ureja ZUP v določbah od 103. do 108. člena. Po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje, in sicer v rokih ki jih določa 105. člen ZUP. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. O predlogu odloči s sklepom organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP). Prepozen in nedovoljen predlog se zavrže s sklepom (tretji odstavek 106. člena ZUP).

17. Tožnik je vložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (RTV Slovenija) v zvezi z odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV št. 74460552-02653703-01 z dne 9. 5. 2019. 18. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in na glavni obravnavi je tožnik izpostavil, da je bil v obdobju od 17. 5. 2019 do 27. 6. 2019 odsoten iz stalnega bivališča, v Španiji ter da je v času njegove odsotnosti za hišo skrbela njegova sestra B. B., katera je dne 1. 6. 2019 v poštnem nabiralniku našla pisemsko pošiljko RTV Slovenija. Sestri je naročil, da pisemsko pošiljko pošlje priporočeno nazaj RTV-ju ter jim v dopisu pojasni, da je tožnik v tujini ter da navedene pošiljke ne bo mogel osebno prevzeti v roku. Sam pa je po vrnitvi domov dne 27. 6. 2019 poslal RTV-ju priporočeno po pošti dopis, v katerem je zahteval pravilno vročitev odločbe RTV Slovenija z dne 9. 5. 2019, ker pa bi lahko zamudil rok, če bi se pisanje vročalo po ZDavP-2, je tudi zahteval vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako je RTV klical po telefonu, vendar mu odločba RTV Slovenija z dne 9. 5. 2019 tudi naknadno ni bila vročena in zato vse do danes ni seznanjen z njeno vsebino. Pojasnil je še, da je 12. 5. 2019 snel vhodna vrata na dvorišče, na katerih je nameščen poštni nabiralnik, zaradi popravila. Vrata je ponovno namestil 15. 5. 2019, zato obvestilo o poskušeni vročitvi ni moglo biti puščeno v poštnem nabiralniku dne 13. 5. 2019, prav tako pa navedenega obvestila ni našel v poštnem nabiralniku v obdobju od 12. 5. 2019 do 17. 5. 2019, torej v obdobju preden je odpotoval. 19. B. B., zaslišana kot priča, je potrdila navedbe tožnika, da je v času njegove odsotnosti po 17. 5. 2020 skrbela za njegovo hišo ter da je v poštnem nabiralniku, ki je nameščen na sprednjih vratih pri vhodu na dvorišče, dne 1. 6. 2020 našla poštno pošiljko RTV-ja. Navedene pošiljke ni odpirala, ampak jo je skupaj z dopisom, napisanim po nareku tožnika, poslala priporočeno po pošti nazaj RTV Slovenija. V potrditev navedenega je predložila še potrdilo o oddaji pošiljke z dne 3. 6. 2019. 20. Prvostopenjski organ je na podlagi drugega in tretjega odstavka 106. člena ZUP v povezavi s prvim podstavkom 104. člena ZUP odločil o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tako, da je le-tega skladno z v uvodu navedenimi zakonskimi določbami ZUP v izreku zavrgel (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). V nasprotju s tem pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisal, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen. Ker stranka in strankina sestra v predlogu okoliščin ni verjetno izkazala, je RTV Slovenija odločila v skladu 106. člen ZUP.2 Takšna odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj se sklep ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

21. Drugostopenjski organ je potrdil odločitev prvostopenjskega organa in je takšno obrazložitev oz. nepravilnost prvostopenjskega organa odpravil3 ter v svoji odločbi pojasnil, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ki ga zatrjuje tožnik, da mu odločba RTV ni bila vročena in posledično uveljavlja njeno vročitev. V konkretnem primeru je namreč tožnik podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker mu odločba RTV Slovenija št. 74460552-02653703-01 z dne 9. 5. 2019 ni bila vročena. Ker je že po navedeni določbi prvega odstavka 103. člena ZUP vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, to pomeni da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, kot ga je navajal tožnik.

22. Vendar pa se drugostopenjski organ v svoji odločbi sklicuje na dejstvo, da je bila odločba o obveznosti plačila RTV,4 pravilno vročena tožniku dne 28. 5. 2019 z navadno vročitvijo v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDavP-2, kot tudi ni dvoma, da je tožnik odločbo dejansko prejel, zato do kršitve njegovih pravic v postopku ni prišlo. Ob tem pa hkrati navaja, da o vrnitvi v prejšnje stanje ni mogel odločiti, ker bi o tem lahko odločil samo v kolikor bi bila vročitev tožniku opravljena pravilno, saj je predpogoj za vrnitev prejšnje stanje pravilna vročitev in zamuda tožnika, do katere pa ni prišlo (ker tožnik zatrjuje, da mu odločba ni bila vročena). Takšna obrazložitev drugostopenjskega organa je v nasprotju sama s seboj, obrazložitev je v nasprotju z odločitvijo, kar prav tako pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Kolikor je drugostopenjski organ štel vročitev za pravilno opravljeno, bi moral predlog za vrnitev v prejšnje stanje vsebinsko obravnavati in odločiti o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

23. Drugostopenjski organ je potrdil odločitev prvostopenjskega organa, ki je tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel. Takšna odločitev ni pravilna in zakonita. Ker v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je v vsakem primeru razlog za odpravo upravnega akta. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka tako, da bo njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti more tožena stranka sanirati le v ponovnem postopku.5

24. Tožena stranka se bo v ponovnem postopku morala opredeliti do vročitve odločbe o obveznosti plačila RTV prispevka z dne 9. 5. 2019 in v kolikor bo vročitev štela za pravilno, odločiti o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. V nasprotnem primeru bo treba opraviti vročitev odločbe o obveznosti plačila RTV prispevka z dne 9. 5. 2019. **K točki II izreka:**

25. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 385,00 EUR, z 22% DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

26. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Prepozen in nedovoljen predlog se zavrže s sklepom (tretji odstavke 106. člena ZUP). 3 Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (tretji odstavek 248. člena ZUP). 4 Napačno jo imenuje izpodbijani sklep. 5 Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.