Jedro

O materialnem sosporništvu glavnega dolžnika in solidarnega poroka ni mogoče govoriti. Posledično pa tudi ni mogoč zaključek, da sta nujna sospornika.

Ob morebitnem (delnem) poplačilu dolga s strani glavnega dolžnika v izvršbi in posledično prenehanju solidarne obveznosti (v tem delu), bo imel toženec v morebitnem izvršilnem postopku, ki se bo vodil zoper njega, ugovor prenehanja terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90948/2011 z dne 27. 6. 2011 (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in ustavilo postopek za dne 10. 6. 2011 plačanih 200,00 EUR in za dne 21. 5. 2012 plačanih 35,58 EUR (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožencu je naložilo plačilo 28.024,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.826,88 EUR od 22. 5. 2012 do plačila (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo v plačilo tudi tožničine pravdne stroške v višini 775,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot nedovoljen zavrže. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica zahteva izpolnitev svoje obveznosti tako od poroka kot od glavnega dolžnika v dveh ločenih postopkih. Poudarja, da je njuna zaveza solidarna, to pa je mogoče upoštevati zgolj, če sta tako porok kot glavni dolžnik hkrati integrirana kot tožena stranka v isti pravdi. Sodišče prve stopnje bi moralo posledično tožbo tožnice kot nedovoljeno zavreči. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo izraža strinjanje z razlogi sodbe sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obsodilo toženca na plačilo 28.024,80 EUR na podlagi ugotovitve o njegovem solidarnem poroštvu za obveznost glavnega dolžnika po kreditni pogodbi. Toženec v pritožbenem postopku ne ugovarja višini dolga, temveč vztraja, da je tožnica zahtevala izpolnitev celotne obveznosti v ločenem postopku že od glavnega dolžnika, zato tega ne more zahtevati v posebnem postopku še od njega. Tožnica bi po njegovem mnenju lahko zahtevala izpolnitev celotne obveznosti od glavnega dolžnika in toženca kot solidarnega poroka hkrati le v primeru, da bi ju tožila skupaj, ne pa ko sta zoper njiju tekla dva ločena postopka.

6. Takšno pritožbeno stališče ni pravilno. Vprašanje, ki ga izpostavlja pritožnik, se ne nanaša na dovoljenost tožbe v smislu njene procesne dopustnosti (kakor očitno zmotno meni glede na pritožbeni predlog za zavrženje tožbe), temveč na vprašanje obstoja nujnega sosporništva kot posebne oblike materialnega sosporništva. To je na pasivni strani podano, če so sosporniki glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove obveznosti na isto dejansko in pravno podlago (1. točka prvega odstavka 196. člena ZPP). Odgovor na vprašanje, ali gre za opisani zahtevi, je odvisen od pravil materialnega prava. Medtem, ko prvi primer - pravna skupnost sospornikov (solastniki, sodediči, skupni lastniki itd.) očitno ni relevantnen za rešitev obravnavanega spora, je v zvezi z drugim mogoče ugotoviti, da temelji obveznost glavnega dolžnika na kreditni pogodbi med upnikom in glavnim dolžnikom, obveznost poroka in plačnika pa na poroštveni pogodbi med porokom in upnikom. Gre torej za dve različni pravni podlagi, zato o materialnem sosporništvu glavnega dolžnika in solidarnega poroka ni mogoče govoriti. Posledično pa tudi ni mogoč zaključek, da sta nujna sospornika. O tem je sodna praksa enotna (2)

7. Toženec se takšnemu stališču zmotno upira z argumentom, da bo tožnica na podlagi ugodilne sodbe v tej zadevi lahko dosegla poplačilo iste terjatve dvakrat. Ob morebitnem (delnem) poplačilu dolga s strani glavnega dolžnika v izvršbi in posledično prenehanju solidarne obveznosti (v tem delu), bo imel namreč toženec v morebitnem izvršilnem postopku, ki se bo vodil zoper njega, ugovor prenehanja terjatve po 8. točki 50. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)(3).

8. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu sodbe v izpodbijanem delu tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Glede na to, da toženec s pritožbo ni uspel, mora stroške s pritožbo kriti sam (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Primerjaj sodbo II Ips 252/2003 z dne 15. 4. 2004, sodbo VSL I Cp 1143/2013 z dne 18. 9. 2013 in druge.

(3) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl..