Jedro

Ker morajo policisti prenehati uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno, je sodišče pri ugotavljanju znakov kaznivega dejanja po 270. členu KZ kot zlorabo uradnega položaja obsojenca pri opravljanju službe (policista) oziroma kot protipravno ravnanje pravilno ocenilo zgolj tisto obsojenčevo ravnanje, ko je oškodovanca, potem ko je ta že bil na tleh, vklenjen in obvladan, na opisan način telesno poškodoval z uporabo sile, ki pa za izvedbo uradnega dejanja ni bila več potrebna. V tem primeru je uporaba sile pomenila (protipredpisno) prekoračitev tiste najmanjše sile, ki je bila potrebna za obvladanje oškodovanca - kršitelja cestno prometnih predpisov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni Z.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 270. členu KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen 3 mesece zapora, s preizkusno dobo 1 leta. Obsojencu je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka - povprečnina 80.000,00 oziroma 100.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi sodišč prve in druge stopnje "v celoti razveljavi".

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ocenjuje, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker je sodišče korektno navedlo, da je že izvedenec način nastanka poškodbe nosu ocenil kot verjeten, ne pa, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi ravnanja obsojenca. Z ostalimi navedbami, ko se sklicuje na kršitev kazenskega zakona, pa vložnik zahteve uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi "napačno" povzeli vsebino izvedenskega mnenja dr. P.J.; ta po zagovornikovih navedbah nikoli ni trdil, da je poškodba nosu pri oškodovancu nastala "izključno" zaradi ravnanja obsojenca; v tem ni bil tako "jasen in kategoričen", kot ga napačno povzemata izpodbijani sodbi, saj je dopustil tudi možnost, da je do poškodbe nosu prišlo pri vklepanju obsojenca.

Uveljavljana procesna kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe med drugim ugotovilo, da je tudi izvedenec medicinske stroke kot verjetno označil možnost, da je poškodba nosu nastala (tako njen nastanek opisuje tudi oškodovanec) ob tiščanju glave oziroma nosu ob trdo podlago zaradi pritiska obuvala druge noge.

Sodišče res ni navedlo, da je izvedenec dopustil kot verjeten tudi nastanek poškodbe pri vklepanju, ki ga omenja vložnik zahteve.

Navzlic temu je treba ugotoviti, da ne gre za nikakršno protispisnost med razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem, saj sodišče prve stopnje vsebinsko korektno povzema njegovo mnenje in nikjer ne trdi, kot mu pripisuje vložnik zahteve, da so po izvedenčevih ugotovitvah poškodbe oškodovanca lahko nastale izključno zaradi opisanega obsojenčevega ravnanja. Sodba sodišča druge stopnje pa niti ne povzema izvedenčevih ugotovitev, zato je uveljavljanje enake kršitve tudi v sodbi tega sodišča nesmiselno.

Nekonkretizirano zagovornikovo sklicevanje na "kršitev kazenskega zakona glede obstoja kaznivega dejanja" v obrazložitvi zahteve ni podprto z argumenti, ki bi pojasnjevali takšno kršitev. Razlogi, ki jih s tem v zvezi navaja zagovornik predvsem sodijo v okviru nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik namreč (brez ustrezne obrazložitve) zanika protipravnost in naklepnost obsojenčevega ravnanja in poudarja, da je bila sila, ki jo je obsojenec uporabil zoper oškodovanca, potrebna, dovoljena in sorazmerna upiranju oškodovanca in nespoštovanju policijskih odredb. Navaja, da sodišči nista upoštevali oškodovančeve izjave, da je med vklepanjem glavo na tleh premikal, kar je lahko privedlo do poškodbe nosu, česar tudi izvedenec ni zanikal, to pa pomeni, da se je oškodovanec po nosu ranil sam v času uporabe dovoljene in potrebne sile. Nazadnje še dodaja, da bi v primeru, če bi obveljalo stališče pravnomočne sodbe, to pomenilo "anarhičen razpad zakonitih pooblastil policije in razmah protipravnosti prekršnikov".

Kolikor je zagovornikovo zanikanje protipravnosti obsojenčevega ravnanja mogoče razumeti tudi kot očitek nepravilne uporabe materialnega prava, je treba poudariti, da je protipravnost sestavina slehernega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je moralo sodišče, izhajajoč iz opisa zakonskih znakov kaznivega dejanja po 270. členu KZ, ta zakonski znak presojati v povezavi s predpisi, ki urejajo policijska pooblastila pri opravljanju nalog policije, med njimi tudi uporabo prisilnih sredstev, med katera sodi tudi uporaba fizične sile (Zakon o policiji, Uradni list RS, št. 102/2004, ter Pravilnik o policijskih pooblastilih, Uradni list RS, št. 51/2000). Iz omenjenih predpisov med drugim izhaja, da smejo policisti v okviru svojih pooblastil uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo in da morajo prenehati uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno. Pri uporabi prisilnih sredstev morajo policisti spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo.

Iz pravnomočno presojene zadeve izhaja, da uporaba sile obeh policistov ni bila sankcionirana, kolikor je bila potrebna za obvladovanje oškodovanca, ki se je pasivno upiral odredbi policistov in ni želel izstopiti iz avtomobila. Kot zloraba uradnega položaja obsojenca pri opravljanju službe oziroma kot protipravno ravnanje je bilo ocenjeno zgolj tisto obsojenčevo ravnanje, ko je oškodovanca, potem ko je ta že bil na tleh, vklenjen in obvladan, na že opisan način telesno poškodoval z uporabo sile, ki pa za izvedbo uradnega dejanja ni bila več potrebna. V tem delu uporaba sile, kot pravilno poudarja tudi vrhovni državni tožilec, ni bila v funkciji obvladanja oškodovanca in je pomenila (protipredpisno) prekoračitev tiste najmanjše sile, ki je bila potrebna za obvladanje oškodovanca - kršitelja cestno prometnih predpisov.

Zaradi navedenih razlogov je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.