Jedro

Nadzorni svet tožene stranke je dne 14. 12. 2015 prejel sklep, da se tožnik z dnem 14. 12. 2015, na osnovi 4. alineje 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, razreši z delovnega mesta predsednika uprave družbe (prvi odstavek). Drugi odstavek navedenega člena pa izrecno določa, da z dnem 14. 12. 2015 preneha delavcu tudi delovno razmerje v družbi. Tožena stranka je tožniku 19. 12. 2005 podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedla, da delovno razmerje pri toženi stranki delavcu preneha z iztekom zadnjega dne 15-dnevnega odpovednega roka. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da v kolikor delovnega razmerja ni več (ker je bila na primer delavcu vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki učinkuje takoj, ali je potekel odpovedni rok pri redni odpovedi), je nova odpoved nična, ker nima pravne podlage. Kot je izpovedal sam tožnik je sklep nadzornega sveta prejel 22. 12. 2015, pri čemer ga ni izpodbijal, tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je vložil 28. 1. 2016. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje te odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se IV. točka izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo: "Zaradi delnega umika tožbe se postopek v zvezi z zahtevkom za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 263,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2015 ustavi (I. točka izreka).

Zavrže se tožba v zvezi z zahtevki: - za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 19. 12. 2015, nezakonita in da se ta odpoved razveljavi, - za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom 15-dnevnega odpovednega roka 13. 1. 2016 in da še vedno traja ter - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo obračunati mesečni znesek bruto plače v višini 10.800,00 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačil (II. točka izreka)".

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep (II. točka izreka) in sodbo (III. in IV. točka izreka) iz pritožbenih razlogov kršitve materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in trajanja delovnega razmerja ter reintegracijski zahtevek. Tožnik ocenjuje, da je odločitev nepravilna, pri čemer je v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2016 jasno predstavil svoje stališče, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Tožnika je na naroku za glavno obravnavo sodišče zaslišalo le v zvezi z okoliščinami, ki niso prvič omenjene v zadnji pripravljalni vlogi tožnika. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, saj tožniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (člen 339/2-8 ZPP v zvezi s členom 19 ZDSS-1), kršena je tudi Ustava RS in konvencijsko zagotovljena pravica do enakega varstva pravic (člen 22 URS, člen 6 EKČP). Tožnik je zatrjeval, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, obravnavano določilo pa je zato veljalo le za prenehanje mandata predsednika uprave tožene stranke. Mandat tožnika kot predsednika uprave je bil določen za 2 leti, delovno razmerje pa sta stranki sklenili za nedoločen čas. Tako tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem prenehanja mandata, razlogi izpodbijanega sklepa so tako sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil s sklepom nadzornega sveta imenovan na mesto predsednika uprave, nadzorni svet je zato tudi upravičen razrešiti tožnika na lastno pobudo. Tožniku je prenehala le funkcija predsednika uprave, ne pa tudi delovno razmerje. Prenehanje delovnega razmerja je urejeno v 3. točki prvega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dopušča, da iz jezikovne razlage ni mogoče zanesljivo zaključiti, da je tožniku s sklepom nadzornega sveta tožene stranke prenehala le funkcija predsednika uprave oziroma da ureja položaj tožnika po prenehanju mandata. Vendar je v takšnem primeru potrebno razlagati nejasna določila v skladu s 83. členom OZ, saj je tožena stranka pripravila oziroma predlagala pogodbo, prav tako pa velja načelo in favorem laboratoris. Tožnik se je z A.A. pogovarjal, da pristane na nižjo plačo, in sicer iz 15.000,00 EUR bruto na 10.000,00 EUR bruto, pri čemer se je dogovoril za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako ne drži ugotovitev sodišča, da je bil tožnik po odpoklicu 14. 12. 2015 do 13. 1. 2016 pri toženi stranki "na drugih podlagah". Med strankama obstoj delovnega razmerja od 14. 12. 2015 do 13. 1. 2016 ni sporen. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

3. Tožnik izpodbija tudi odločitev glede odpravnine, ki jo je sodišče določilo v višini 64.800,00 EUR bruto, tožnik pa naj bi bil upravičen le do neto zneska odpravnine. Gre za korporacijsko pravno pravico tožnika. Dolžnost delodajalca, da odvede prispevke za socialno varnost oziroma znižanje izplačila se nanaša le na dohodke iz delovnega razmerja. Sicer tudi 44. člen Zakona o dohodnini določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi Zakona o delovnih razmerjih, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Odločitve o stroških prav tako ni mogoče preizkusiti, saj je bilo tožniku priznano le 1100 točk. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v celoti konsistentna, smiselna, pregledna, izčrpna in materialnopravno pravilna. Pritožbene navedbe tožnika so zlasti: - da je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je upoštevaje določilo 4. točke prvega odstavka 15. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi pogodba prenehala veljati z dnem odpoklica s funkcije predsednika uprave, pri čemer se sodišče ni opredelilo do navedb iz pripravljalne vloge z dne 30. 8. 2016; - da je določilo 4. točke prvega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi urejalo prenehanje mandata predsednika uprave tožnika, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi, in da je tožniku z razrešitvijo prenehala le funkcija predsednika uprave, ne pa tudi pogodba o zaposlitvi; - če navedenega ni mogoče z zanesljivostjo izluščiti iz jezikovne razlage, je treba nejasna določila razlagati v korist tožnika; - da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer navaja, da 5. člen pogodbe o zaposlitvi ne ureja položaja tožnika po prenehanju mandata v primeru razrešitve, ker določa le, da je delavec na podlagi sklepa nadzornega sveta dolžan sprejeti oziroma opustiti določeno funkcijo; - da je iz izpodbijane sodbe izostala izpoved tožnika; - da sodišče prve stopnje redni odpovedi iz poslovnih razlogov pripisuje napačen pomen, ker je tožnik z njo dokazoval le, da se je tudi tožena stranka zavedala, da z razrešitvijo delovno razmerje ni prenehalo; - da je iz izpodbijane sodbe izostala obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je protispisna ugotovitev, da naj bi tožnik v času po odpoklicu pri toženi stranki delal na drugih podlagah; - da je protispisno stališče, da je tožniku na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje že prenehalo veljati; - da so razlogi glede prenehanja delovnega razmerja v medsebojnem nasprotju; - da med strankama obstoj delovnega razmerja od 14. 12. 2015 do 13. 1. 2016 sploh ni bil sporen in je zgrešeno stališče, da bi moral tožnik uveljavljati še zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ta čas; - da je sodišče napačno zaključilo, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za uveljavitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da je sodišče kršilo razpravno načelo z odločitvijo o odpravnini; - da odpravnina ne predstavlja dohodka iz delovnega razmerja in je tako nezakonita odločitev glede obračuna in odvoda davkov in prispevkov; - da odločitve o stroških, ki se nanašajo na zahtevek iz naslova odpravnine, ni mogoče preizkusiti.

Sodišče ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni nikakršne podlage za uporabo pravil v razlagi nejasnih določil pogodb iz 83. člena OZ, temveč pridejo v poštev določila prvega odstavka 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pogodba o zaposlitvi v 4. točki prvega odstavka 15. člena glasi: "Ta pogodba preneha: ...4. točka, če delavca nadzorni svet družbe predčasno razreši - z dnem sklepa nadzornega sveta družbe o razrešitvi. Prvi odstavek 73. člena ZDR-1 dopušča možnost, da lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz ostalih določb prvega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi in iz drugega odstavka tega člena je razvidno, da ta člen izrecno ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne le mandata tožnika. Prav tako drugi odstavek 15. člena (na podlagi katerega je sodišče tožniku prisodilo odpravnino) izrecno navaja, da v primeru prenehanja pogodbe po 4. točki prejšnjega odstavka (razrešitev brez razloga) delavcu pripada odpravnina. Tožena stranka se sicer strinja, da razrešitev s statusno pravne funkcije ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja, vsekakor pa je imela razrešitev tožnika v konkretnem primeru to posledico, to je sočasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 209/2015 zavzelo stališče, da je tožniku naknadno izrečena in vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nična. Tožena stranka meni, da tako kot delodajalec ne more enostransko preklicati pogodbe o zaposlitvi, potem ko je vročena delavcu, tudi ne bi mogel enostransko podaljšati trajanja delovnega razmerja s tem, da bi delavcu vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi po tem, ko je že prenehala veljati. Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 301/2005 zavzelo stališče, da če je PZ med delavcem in delodajalcem odpovedana, delodajalec pa delavca vseeno pozove na delo, delavec dela brez PZ. Zato se med strankama lahko pojavi vprašanje obstoja delovnega razmerja. Ker v takem primeru obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, se skladno s četrtim odstavkom 15. člena ZDR šteje, da je sklenjena nova PZ, ki pa bi jo moral delavec v primeru spora dokazovati. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru, da pogodba o zaposlitvi ne obstaja, brez pravnih učinkov (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 160/2010). Tožena stranka ponovno poudarja in opozarja še na vsebino samega sklepa o razrešitvi tožnika z dne 14. 12. 2015, ki je vseboval naslednji stavek: "Z dnem 14. 12. 2015 preneha delavcu tudi delovno razmerje v družbi." Tožena stranka tudi opozarja na prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 159/2011, ker je sodišče navedlo: "Tožnik je bil v spornem obdobju sicer direktor tožene stranke, vendar je bil pri njej tudi v delovnem razmerju. Iz tega razloga je treba šteti odpravnino, ki jo je prejel ob razrešitvi, kot dohodek, povezan z delovnim razmerjem, v tej zvezi pa je bila tožena stranka zavezana tako za odvod (plačilo) predpisane akontacije dohodnine kot predpisanih prispevkov za socialno varnost." Poudarja pa tudi, da sodišče ni odločalo o višini davkov in prispevkov, temveč da mora tožena stranka obračunati in plačati davke in prispevke. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP ? Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje. Storilo pa je bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v odločitvi o stroških postopka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, saj je izvedlo tiste dokaze, ki so bili relevantni za odločitev. Stališča tožnika iz pripravljalne vloge in med postopkom sodišče ni moglo upoštevati, prav tako kakršnakoli izpovedba tožnika ne bi mogla biti relevantna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik sklep nadzornega sveta z dne 14. 12. 2015 prejel 22. 12. 2015 in ga v sodnem postopku ni izpodbijal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, in sicer, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal in dokazoval v postopku, ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter navedlo vse razloge, sklep in sodbo je ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče preizkusiti, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi o kršitvi pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi.

8. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, zaslišalo tožnika, pri čemer ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A.A., ker tožena stranka navedenega ni želela, kot je pojasnila na naroku 31. 8. 2016. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 14. 8. 2015, ki v 1. členu določa, da pogodbeni stranki kot nesporno ugotavljata, da je bil delavec s sklepom nadzornega sveta družbe dne 31. 7. 2015 imenovan za predsednika uprave družbe za dobo dveh let, s pričetkom mandata 1. 9. 2015. Ob navedenem drugi odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se z delavcem sklene delovno razmerje za nedoločen čas in poln delovni čas. Pogodba o zaposlitvi v 2. členu določa, da se delavec obvezuje opravljati delo predsednika uprave skladno s pogodbo, vsakoletnim poslovnim načrtom, sklepi nadzornega sveta družbe, veljavno zakonodajo in internimi akti. Ob navedenem 8. člen določa, da za opravljanje dela predsednika uprave je družba dolžna delavcu plačati mesečno bruto plačo v višini 10.800,00 EUR, pri čemer se osnovna mesečna bruto plača predsednika uprave, izhajajoča iz prejšnjega odstavka, v času trajanja te pogodbe usklajuje na način kot to velja za plače, ki jih v družbi prejemajo zaposleni po kolektivni pogodbi. Pogodba o zaposlitvi v 15. členu določa, da ta pogodba preneha:

1. s potekom časa, za katerega je bila sklenjena;

2. če delavec zaprosi za razrešitev - z dnem sklepa nadzornega sveta družbe o razrešitvi;

3. če delavec zaprosi za sporazumno razveljavitev - z dnem določenim v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi;

4. če delavca nadzorni svet družbe predčasno razreši - z dnem sklepa nadzornega sveta družbe o razrešitvi.

V primerih prenehanja pogodbe po 4. točki prejšnjega odstavka (razrešitev brez razloga), pripada delavcu odpravnina v višini 6-kratne povprečne mesečne plače izplačane v obdobju zadnjih treh mesecev.

9. Nadzorni svet tožene stranke je dne 14. 12. 2015 prejel sklep, da se tožnik z dnem 14. 12. 2015, na osnovi 4. alineje 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, razreši z delovnega mesta predsednika uprave družbe (prvi odstavek). Drugi odstavek navedenega člena pa izrecno določa, da z dnem 14. 12. 2015 preneha delavcu tudi delovno razmerje v družbi. Navedena določba sklepa je jasna in nedvoumna in tako je neupošteven tudi pritožbeni ugovor, da je potrebno nejasna določila razlagati v korist tožnika, kot to izhaja iz 83. člena OZ, ker je tožena stranka pripravila oziroma predlagala pogodbo. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno uporabiti za razlago določil prvi odstavek 82. člena (uporaba določil in razlaga spornih določil) Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), in ne 83. člen OZ, kot meni pritožba, saj že iz jezikovne razlage besedila jasno izhaja, da tožniku preneha tudi delovno razmerje v družbi in ne le, da je razrešen z delovnega mesta predsednika uprave družbe.

10. Ob navedenem je potrebno poudariti tudi, da 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 73. členu določa, da če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko v pogodbi o zaposlitvi stranki, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Torej v konkretnem primeru tudi ne gre za uporabo 9. člena ZDR-1, ki sicer ureja omejitev avtonomije pogodbenih strank, saj navedena določila veljajo le za delavce, ne pa tudi za poslovodne osebe, prokuriste in vodilne delavce. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika, da je tožnik sklep nadzornega sveta z dne 14. 12. 2015 prejel 22. 12. 2015 in ga v sodnem postopku tudi ni izpodbijal, kar pomeni, da je sklep postal dokončen.

11. Tožena stranka je tožniku 19. 12. 2005 podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi št.: ..., v kateri je navedla, da delovno razmerje pri toženi stranki delavcu preneha z iztekom zadnjega dne 15-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ima delavec v času odpovednega roka, do prenehanja delovnega razmerja, pravico izrabiti pripadajoči sorazmerni dopust za leto 2015. Iz obrazložitve pa izhaja, da je bil delavec 14. 12. 2015 razrešen z delovnega mesta predsednika uprave ter da mu ni možno zagotoviti drugega delovnega mesta, zato je bil posledično le-temu opredeljen za presežnega delavca, pri tem pa je tožena stranka tudi navedla, da tožniku ne pripada odpravnina po 108. členu ZDR-1, ker je bil v družbi zaposlen manj kot 1 leto pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožniku je bila navedena odpoved vročena 29. 12. 2015, kar med strankama tudi ni bilo sporno.

12. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tožnik pravočasno vložil tožbo za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki in mu še vedno traja ter posledično reparacijo. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožniku naknadno podana in vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nična, tožnik pa ni uveljavljal sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi z dne 14. 12. 2015, ki je sicer določal tudi, da: "Z dnem 14. 12. 2015 preneha delavcu tudi delovno razmerje v družbi." Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 118/2015 z dne 22. 9. 2015 zavzelo stališče, da v kolikor delovnega razmerja ni več (ker je bila na primer delavcu vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki učinkuje takoj, ali je potekel odpovedni rok pri redni odpovedi), je nova odpoved nična, ker nima pravne podlage. Kot je izpovedal sam tožnik je sklep nadzornega sveta prejel 22. 12. 2015, pri čemer ga ni izpodbijal, tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je vložil 28. 1. 2016, kot to izhaja iz žiga pošte. Tako je sodišče pravilno zavrglo tožbo na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje te odpovedi. Tožnik pa tudi ni uveljavljal obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki po 13. 1. 2016, torej ga v nadaljevanju tudi ne more niti več uveljavljati. Pritožbeno sodišče se sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 284/2015 z dne 23. 2. 2016 in ocenjuje enako kot sodišče prve stopnje, da ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko zahteva delavec med trajanjem delovnega razmerja, za katerega trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena ZDR-1) in v roku 30-ih dni po tem, ko delovno razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Tako je šlo za (civilno) pravno (neurejeno) razmerje, ki je po navedbah tožnika vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, kar pa tožnik niti ni uveljavljal. 13. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati njegovo pripravljalno vlogo oziroma navedbe v njej, da sta imeli stranki namen skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi česar je tožnik pristal tudi na nižjo plačo, kot bi sicer. Navedeno za rešitev zadeve ni relevantno.

14. Sodišče je v nadaljevanju odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 64.800,00 EUR bruto, od tega zneska za tožnika pristojnim institucijam odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek odpravnine, ter zakonske zamudne obresti od neto zneska odpravnine za čas od 15. 12. 2015 do plačila. Kot izrecno določa pogodba o zaposlitvi, je tožnik upravičen do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 4. točki člena (razrešitev brez razloga) v višini 6-kratne povprečne mesečne plače, izplačane v obdobju zadnjih treh mesecev. Tožena stranka je tožniku izplačevala plačo 10.800,00 EUR bruto, tako da celotna odpravnina znaša 64.800,00 EUR, pri čemer višina odpravnine niti ni bila sporna med strankama. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za terjatev iz naslova delovnega razmerja, saj je pravna podlaga podana v pogodbi o zaposlitvi in ni upoštevan pritožbeni ugovor tožnika, ki se sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Cpg 42/2010 z dne 17. 3. 2010, iz katere izhaja, da je šlo za odpravnino v zvezi s korporacijsko pravico v zvezi z odpoklicem tožnika kot poslovodje tožene stranke. Tožena stranka je tako dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, saj je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, in sicer na podlagi 37. in 44. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/2011 in nasl. - ZDoh-2) ter tudi prispevke v skladu s 144. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj. - ZPIZ-1). V konkretnem primeru gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, saj je pravna podlaga za izplačilo pogodba o zaposlitvi.

15. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba tožnika glede prisojenih stroškov pred sodiščem prve stopnje utemeljena, saj odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v 14. točki obrazložitve navedlo le, da je odločilo o stroških v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 in štelo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka v zvezi s 1. in 3. točko tožbenih zahtevkov. Navedlo je tudi, da je tožnik dolžan na podlagi 158. člena ZPP povrniti toženi stranki stroške postopka v zvezi z umaknjenim zahtevkom iz naslova regresa za letni dopust. Ob navedenem pa je tožniku za tožbo priznalo 1100 točk, materialne stroške ter 22 % DDV, ter sodne takse v višini 1.423,59 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo 31. 8. 2016 izrecno navedel, da priglaša stroške tako - kot do sedaj v vlogah oziroma stroške prve pripravljalne vloge dodatno v višini 1.100 OT, materialne izdatke 2 % ter stroške pristopa za današnji narok v višini 1.100 OT. Sodišče o navedenih stroških ni odločalo, niti ni navedlo, da gre morebiti za nepotrebne stroške postopka, pri čemer pa tudi ni jasno, zakaj sodišče tožniku ni priznalo npr. stroške za pristop na narok 31. 8. 2016, saj je bil narok za glavno obravnavo nedvomno potreben. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku jasno in decidirano odločiti o stroških postopka, upoštevaje pri tem določila ZPP, določila ZDSS-1 ter Odvetniško tarifo, pri tem pa svojo odločitev jasno obrazložiti, tako da jo bodo tako stranke kot tudi pritožbeno sodišče preizkusilo.

16. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo odločitev o stroških postopka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena in 365. člena ZPP.

17. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.