Jedro

V kolikor je tožnik že ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi ustni predlog, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila, bi moral toženec postopati po določbah ZUP, sprejeti njegovo zahtevo na zapisnik in ga nadalje pisno pozvati, da vlogo ustrezno popravi. Izročitev pisne vloge oziroma predpisanega obrazca in napotitev tožnika k drugemu referentu oziroma drugi službi znotraj toženca ni postopanje, ki bi bilo skladno z določili 63., 65., 67. člena ZUP niti z določilom 7. člena ZUP. Zato je potrebno ugotoviti, ali je tožnik ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi predlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila.

V kolikor je tožnik zahtevo za denarno nadomestilo podal šele po poteku 60 dni od prenehanja zavarovanja, pa je potrebno ugotoviti, ali je bila pri tožniku podana takšna bolezen, da mu je onemogočala vložitev te zahteve. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. … z dne 8. 7. 2010 in št. … z dne 17. 5. 2010, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 25. 12. 2009 do prenehanja te pravice, da je toženec dolžan tožniku odmeriti denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, da se mu izplačajo že zapadla denarna nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila do izplačila, da mu je dolžan izplačevati v bodoče denarno nadomestilo mesečno do prenehanja pravice in da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da v tem sporu izpodbija odločitev toženca o zavrnitvi pravice do denarnega nadomestila na dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, to je 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), ki dopušča podaljšanje rokov, in na odškodninski podlagi zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je kršil 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ko tožniku ni pomagal pri uveljavljanju njegovih pravic. Poudarja, da ni zatrjeval, da je bil v bolniškem staležu, temveč je navedel in tudi izpovedal, da sicer v bolniškem staležu ni bil, bil pa je bolan, kar je dokazoval z zdravniškim potrdilom osebne zdravnice, in je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podal mnenje o njegovem zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza zavrnilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP in tožnika onemogočilo pri dokazovanju upravičenosti zamude roka. Izpostavlja, da ZZZPB dopustnosti podaljšanja roka ne veže na bolniški stalež, temveč na bolezen. Po njegovem je nerazumna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni hotel uveljavljati denarnega nadomestila, saj je splošno znano dejstvo, da se zavarovanci pri tožencu prijavljajo prav zaradi uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila. Ne vidi nobenega razumnega razloga, da ne bi sledil navodilom referentke toženca po vložitvi zahteve. Tožnik namreč v celoti sledi napotilom toženca. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo zaslišanima referentkama toženca. Navaja, da je nesporno, da se je po prenehanju delovnega razmerja prijavil pri tožencu kot brezposelna oseba. Tudi iz izpisa računalniško vodenega delovodnika toženca izhaja, da je vlogo oddal dne 28. 12. 2009, pri čemer je referentka tega dne v rubriko „oddani zahtevki za DN/DP“ vpisala svojo ugotovitev „predlog za DN (napoten v sobo 12)“. To dokazuje, da je tožnik referentko ob prijavi seznanil s tem, da vlaga tudi zahtevo za denarno nadomestilo, nato pa ga je referentka napotila k drugi referentki. Meni, da notranja organizacija toženca ne more biti odločujoča za ugotavljanje pravilnosti uveljavljanja nadomestila za brezposelnost. Tožnik je predlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila podal pri referentki toženca, zato ni mogoče zaključiti, da do nadomestila ni upravičen, ker je zamudil s podajo zahteve. V kolikor je bila ta zahteva nepopolna, bi ga moral toženec pozvati k dopolnitvi zahteve. Razlogi sodbe o tem dejstvu so zato v nasprotju z listino, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je utemeljil protipravno ravnanje toženca v kršitvi 7. člena ZUP in navedel tudi, da je škodna posledica takšnega tožnikovega ravnanja izguba pravice do denarnega nadomestila. Nepravilnost izpodbijanih odločb je uveljavljal tudi na odškodninski podlagi, ni pa na tej podlagi uveljavljal določene denarne odškodnine, ampak odškodnino v smislu izgube pripadajočega nadomestila. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem pa ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

V tem socialnem sporu, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 8. 7. 2010 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 17. 5. 2010, se spor nanaša na pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost. Toženec je s sklepom z dne 17. 5. 2010, potrjenim z odločbo z dne 8. 7. 2010, tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavrgel kot prepozno. Bistvo spora je v tem, ali je tožnik, ki mu je delovno razmerje in s tem obvezno zavarovanje prenehalo dne 24. 12. 2009, in se je pravočasno dne 28. 12. 2009 prijavil pri tožencu oziroma vpisal v evidenco brezposelnih oseb, vložil tudi pravočasno zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik to zahtevo vložil prepozno, je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjena.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS št. 5/1991 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je v 1. odstavku 31. člena določal, da denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju obveznega zavarovanja, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju obveznega zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se zavarovancu skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31. dneva po prenehanju obveznega zavarovanja dalje do vložitve zahteve. Rok iz 1. odstavka po 2. odstavku 31. člena ZZZBP ne teče med drugim tudi med boleznijo. Zavarovanec se mora na podlagi 3. odstavka 31. člena ZZZPB na zavodu prijaviti v osmih dneh po prenehanju razlogov iz prejšnjega odstavka. V primeru iz 2. odstavka tega člena pripada zavarovancu denarno nadomestilo od prvega dne po prenehanju razlogov iz 2. odstavka tega člena (4. odstavek 31. člena ZZZPB). Po 5. odstavku 31. člena ZZZPB pa zavarovanec ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila po poteku 60 dni od prenehanja obveznega zavarovanja ali po poteku 30 dni od prenehanja razlogov iz 2. odstavka tega člena.

Tožnik pravilnost in zakonitost odločb toženca izpodbija iz dveh razlogov. Uveljavlja, da je toženec dne 28. 12. 2009, ko se je tožnik prijavil v evidenco brezposelnih oseb in podal tudi zahtevo za denarno nadomestilo, kršil 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), in da je bila pri tožniku podana bolezen kot razlog, zaradi katerega je bila zahteva za denarno nadomestilo, vložena dne 26. 3. 2010, pravočasna. V tej zadevi je zato potrebno odgovoriti na dve vprašanji, in sicer najprej, ali je tožnik dne 28. 12. 2008, ko se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb, pri tožencu podal tudi predlog oziroma zahtevo, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila, in ali je s tem v zvezi toženec kršil določila ZUP, ki so vplivala na pravilnost in zakonitost izdanih odločb, ter nato, v kolikor predlog za denarno nadomestilo ni bil podan že dne 28. 12. 2009, temveč dne 26. 3. 2010, ali je prišlo pri tožniku znotraj roka 60-dni od prenehanja obveznega zavarovanja do bolezni, zaradi katere rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo ni tekel. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na nobenega od navedenih vprašanj, zato je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nerazčiščeno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zatrjevanje tožnika, da je toženec kršil 7. člen ZUP, obravnavalo na temelju odškodninske odgovornosti toženca in presodilo, da tožnik ni navedel nobenih dejstev niti ni predložil nobenih dokazov, da mu je škoda nastala. Iz tožbenih navedb sicer izhaja, da je toženec ravnal v nasprotju s 7. členom ZUP, kar je protipravno, posledica takšne protipravnosti pa je škoda, ki predstavlja znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, do katerega je tožnik upravičen. Vendar tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini zneskov denarnega nadomestila za čas brezposelnosti tožnik ni postavil. S tožbenim zahtevkom je namreč uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb toženca, priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki ga je dolžan odmeriti toženec s posebno odločbo, in izplačilo tako odmerjenega denarnega nadomestila. V pritožbi tožnik pojasnjuje, da je nepravilnost in nezakonitost izpodbijanih odločb uveljavljal tudi na odškodninski podlagi, ne uveljavlja pa določene denarne odškodnine, temveč škodo v smislu izgube pripadajočega nadomestila.

N

a podlagi 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku, torej tudi v socialnem sporu, odloča v mejah postavljenih zahtevkov. S tožbenim zahtevkom tožnik konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa, določi obseg sodne obravnave in obseg sodne odločbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti toženca, je presojalo nekaj, kar tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom sploh ni uveljavljal. Iz doslej podane tožnikove trditvene podlage in iz postavljenega tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik odločbi toženca izpodbija tudi iz razloga kršitve določb ZUP, zlasti kršitve 7. člena ZUP, ki v 1. odstavku določa, da morajo organi p ri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Pri tem mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek 7. člena ZUP). Po 45. členu ZZZPB zavarovanci pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti uveljavljajo skladno s tem zakonom in predpisi o splošnem upravnem postopku.

Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor po 63. členu ZDSS-1 dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Upravni akt se sme v socialnem sporu skladno s 74. členom ZDSS-1 izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor, med drugim tudi, če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen, in če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Kršitev določb ZUP z vidika toženca pomeni bistveno kršitev določb postopka, z vidika socialnega sodišča pa zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaključilo, da je tožnik zahtevo za denarno nadomestilo vložil dne 26. 3. 2010, kar je prepozno, ni pa ugotavljalo, ali je tožnik že ob prijavi dne 28. 12. 2009 podal tudi zahtevo oziroma predlog za priznanje te pravice. Tožnik namreč v pritožbi utemeljeno poudarja, da iz izpisa računalniške aplikacije toženca izhaja, da je referentka dne 28. 12. 2009 ob tožnikovi prijavi v evidenco brezposelnih oseb v rubriko „oddani zahtevki za DN/DP“ vpisala svojo ugotovitev „predlog za DN (napoten v sobo 12)“. Zaslišana referentka A.A., ki je tožnika vpisala v evidenco brezposelnih oseb, je s tem v zvezi izpovedala, da je tožniku izročila (pisno) zahtevo za denarno nadomestilo in ga napotila v sobo 12, ker ima vsaka služba znotraj toženca svoje pristojnosti. Zakaj je referentka tožniku ob prijavi izročila pisno zahtevo za denarno nadomestilo oziroma, ali je tožnik predlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila podal pri referentki toženca že ob prijavi dne 28. 12. 2009, v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno.

Vloga se skladno s 63. členom ZUP lahko vloži v pisni obliki, na predpisanem ali drugače pripravljenem obrazcu ali ustno pri organu na zapisnik. Organ, ki je pristojen za sprejem vloge oziroma ustnega sporočila, je po 1. odstavku 65. člena ZUP dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči, oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec in pri tem ugotoviti istovetnost vložnika, razen v primerih, ko je vložnik uradni osebi osebno znan. Toženec je nedvomno pristojen za sprejem vloge oziroma ustnega sporočila, s katerim zavarovanec uveljavlja pravico do denarnega nadomestila, ne glede na notranjo organizacijo dela, kot je urejena pri tožencu. Postopanje z nepopolno vlogo je urejeno v 67. členu ZUP. V tem primeru mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu.

To pomeni, da bi moral toženec, v kolikor je tožnik dne 28. 12. 2009, ko se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb, podal tudi ustni predlog, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila, postopati po navedenih določbah ZUP, sprejeti njegovo zahtevo na zapisnik in ga nadalje pisno pozvati, da vlogo ustrezno popravi. Izročitev pisne vloge oziroma predpisanega obrazca in napotitev tožnika k drugemu referentu oziroma drugi službi znotraj toženca ni postopanje, ki bi bilo skladno z določili 63., 65., 67. člena ZUP niti z določilom 7. člena ZUP. Zato je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena prav ugotovitev, ali je tožnik že dne 28. 12. 2009 ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb podal tudi predlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila.

V kolikor tožnik tega predloga ni podal že dne 28. 12. 2009, pa ga je nedvomno podal dne 26. 3. 2010. Pri tem je zatrjeval, da je ta zahteva skladno s 5. odstavkom 31. člena ZZZPB pravočasna, ker zaradi bolezni rok po 2. odstavku 31. člena ZZZPB ni tekel. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo zmotno stališče, da je razlog, zaradi katerega rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo ne teče, le skladno z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni. Po stališču pritožbenega sodišča rok iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev prijave oziroma zahteve za denarno nadomestilo, kar pa je potrebno presojati za vsak konkreten primer posebej. Pri tem je začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni lahko razlog, zaradi katerega roka iz 31. člena ZZZPB ne tečeta, ni pa potrebno, da bi bil zavarovancu bolniški stalež tudi formalno odprt, zadostuje, da je dejansko nezmožen za delo zaradi bolezni. Sodišče prve stopnje ob zavzetem zmotnem stališču ni ugotavljalo niti, katera bolezen je bila pri tožniku podana, kakšne narave oziroma teže je bila, ali je tožniku onemogočala vložitev zahteve za denarno nadomestilo, ali je bil tožnik zaradi nje dejansko nezmožen za delo, niti od kdaj do kdaj je, glede na to, da se je tožnik dne 5. 1. 2010 in dne 20. 11. 2010 udeležil obravnave pri tožencu, trajala, temveč je zaključilo, da tožnik navedbe, da je bil v času od vložitve prijave v evidenco brezposelnih oseb v bolniškem staležu, ni uspel dokazati.

Tožnik je v dokaz svoji navedbi, da je bil bolan, predložil zdravniško potrdilo z dne 29. 3. 2010, iz katerega izhaja ne le, da je pri tožniku od 28. 12. 2009 dalje vodena diagnostična obdelava in je zdravljenje predvideno še tri do štiri mesece, temveč je izrecno navedeno tudi, da je tožnik nezmožen za delo. V zvezi z boleznijo je tožnik izpovedal le, da je do marca 2009 obiskoval zdravnike in iskal zdravniško pomoč, ni pa bil v bolniškem staležu. Na naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2012 je tožnik razpolagal z medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložil sodišču prve stopnje, vendar sodišče te ob pojasnilu, da nima znanja, da bi o njej odločalo, ni sprejelo. Poleg tega je tožnik v dokaz svoje navedbe, da je bil bolan, predlagal tudi postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki ga je sodišče zavrnilo, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi. Dejansko stanje glede tožnikove bolezni je ostalo povsem neugotovljeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se po določbi 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju najprej ugotoviti, ali je tožnik dne 28. 12. 2009, ko se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb, pri tožencu podal tudi usten predlog oziroma zahtevo, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila, in ali je s tem v zvezi toženec kršil določila ZUP, ki so vplivala na pravilnost in zakonitost izdanih odločb, ter nato, v kolikor predlog za denarno nadomestilo ni bil podan že dne 28. 12. 2009, temveč šele dne 26. 3. 2010, ali je prišlo pri tožniku znotraj roka 60-dni od prenehanja obveznega zavarovanja do bolezni, zaradi katere rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo ni tekel, oziroma je prenehal teči. Pri tem bo moralo ugotoviti, katera bolezen je bila pri tožniku podana, kakšne narave oziroma teže je bila, ali je tožniku onemogočala vložitev zahteve za denarno nadomestilo, ali je bil tožnik zaradi nje dejansko nezmožen za delo, ter od kdaj do kdaj je trajala.

V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku dokazno oceniti listine v sodnem in upravnem spisu, zlasti izpis računalniške aplikacije za dan 28. 12. 2009 in zdravniško potrdilo z dne 29. 3. 2010, natančno zaslišati tožnika glede tega, kdaj je podal predlog za priznanje denarnega nadomestila, in glede tega, kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju, in po uradni dolžnosti skladno z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalnim načelom (62. člen ZDSS-1), če bo to potrebno, zaslišati tožnikovo osebno zdravnico v zvezi s tožnikovo boleznijo, ter po potrebi izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Šele ko bodo vsa navedena odprta vprašanja ustrezno razčiščena, bo lahko sodišče prve stopnje odločilo, ali je tožnik zahtevo za priznanje denarnega nadomestila vložil pravočasno, in s tem v zvezi presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). O stroških postopka bo odločalo sodišče prve stopnje po določbah ZPP na podlagi uspeha v sporu.