Jedro

Sodišče lahko upravičencu posestno varstvo odkloni le ob ugotovitvi, da je tisti, ki je posest motil, pri tem izvrševal dovoljeno samopomoč.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijani sklep delno s p r e m e n i tako, da se glasi: „Ugotovi se, da so toženci motili tožničino posest parc. št. 2055/6 k.o. B s tem, da so izravnali prekopani del zemljišča ter odstranili vejevje in vrvi z označevalnimi zastavicami ter z uporabo navedene parcele za vožnje. Toženci so dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da odstranjeno vejevje in vrvi z označevalnimi zastavicami postavijo nazaj v roku 15 dni. Tožencem se prepove v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnice.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (za ugotovitev motenja s hojo ter vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja s prekopom izravnanega dela zemljišča) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna nerazdelno tožeči povrniti stroške postopka v znesku 908,21 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodiš č

e prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče ugotovi, da so toženci motili tožničino posest parc. št. 2055/6 k.o. B s tem, da so izravnali prekopani del zemljišča ter odstranili vejevje in vrvi z označevalnimi zastavicami ter z uporabo navedene parcele za hojo in vožnjo, zaradi česar so dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da odstranjeno vejevje in vrvi z označevalnimi zastavicami postavijo nazaj, izravnani del zemljišča pa prekopljejo ter da se tožencem prepove v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnice. Zato je tožeči stranki naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške v višini 2.312,23 € s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sklepa izhaja, da (zadnje stanje posesti) so toženci nesporno 15.9.2007 zasuli ob dostopni poti do njihove hiše (toženci so navedeno tožničino parcelo uporabljali kot dostopno pot do svoje parcele št. 2055/4 k.o. B) skopan jarek, odstranili zastavice in nametane veje, kar vse je prav tako nesporno prekopala in postavila tožnica 15.11.2006, ob tem da pa so toženci prej vendarle toliko odstranili ovire in dostopno pot uporabljali za pešhojo. Po oceni sodišča prve stopnje je tožnica ravnala protipravno, ko je prekopala parcelo številka 2055/6 in s tem zaprla dostopno pot tožencem, s tem pa tudi ni pridobila izključne posesti. Toženci pa s tem, ko so zasuli izkopan jarek ter odstranili zastavice in nametane veje, tožnici niso onemogočili ali otežili izvrševanja posesti, kvečjemu obratno; tožnica nikoli ni pridobila „mirne“ posesti – le-te od svojega posega sploh ni več izvrševala. Sodišče v ravnanju tožencev ne vidi nikakršne protipravnosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je še, da za uveljavljanje tožbenega zahtevka tožnica nima ekonomskega interesa, saj si z dejanskim stanjem njene parcele, obstoječim pred zatrjevanim motilnim dejanjem, „res nima kaj pomagati“.

Zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev postopka se zoper sklep pritožuje tožnica s predlogom, da ga pritožbeno sodišče ustrezno spremeni. V pritožbi opozarja, da sodišče v razlogih sklepa sicer navaja, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo in da sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika, vendar sodišče v nadaljevanju temu ne sledi. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo, njen obstoj pa se presoja glede na konkretne okoliščine, pri čemer je tožnica svojo dejansko oblast manifestirala na najbolj izrazit način, kot je mogoče. Pot je zaprla in pričela na zemljišču izvajati določena gradbena dela, uporabljala pa jo je tudi za odlaganje materiala, tako da dotedanja uporaba ni bila mogoča in sprememba namena uporabe je bila očitna. V vseh pogovorih s toženci je dala jasno vedeti, da je pot zaprla z namenom trajnega prevzema oblasti in aprila 2007 celo fizično preprečila uporabo poti s strani tožencev. Glede na dotedanje spore glede poti ni razloga, da bi toženci mislili, da gre za začasen poseg. Da so toženci bistveno pred svojim motilnim dejanjem tožničin prevzem posesti dojeli kot trajen, kažejo tudi njihove izpovedi in dejstvo, da so najeli odvetnika vedoč, da je treba nekaj ukreniti, da so pričeli postopek za nujno pot in podobno. Pri tem mogoče držijo navedbe tožnika, da posest ni bila mirna, vendar to velja za posest tožencev, saj je tožnica njihovo uporabo poti preprečila kadarkoli je mogla. Sicer pa je treba pravni standard zadnje mirne posesti v sporih zaradi motenja upoštevati ob presoji vseh okoliščin primera, še zlasti, če je varovan tudi viciozni posestnik. V vsakem primeru pa je tožnica v svoji posesti varovana tudi, če bi jo pridobila z zlorabo zaupanja, razen v primeru samopomoči, za katero pa v tem primeru ni podanih predpostavk dovoljenosti. Sodišče tudi napačno enači pojma posest in način uporabe, zato je na dejansko podlago napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica se ni izključila iz svoje posesti (njena ravnanja so bila tipična oblastna ravnanja), temveč je spremenila način njene uporabe in izključila dotedanji način uporabe s strani tožencev. Tako stanje je trajalo 10 mesecev, dokler niso toženci samovoljno in protipravno posegli v posestno stanje. Opozarja tudi na tipično samovoljno uveljavitev pravice tožencev, pri čemer pravice niti nimajo. V obravnavanem primeru tudi ne gre za šikanozno tožbo; ker tožnica uporabe poti ne dovoli več, je s tem izkazan tudi njen ekonomski oziroma pravni interes. Zato ne drži, da tožnica zaradi posega tožencev v svoji uporabi oziroma načinu izvrševanja posesti ni ovirana in posledično, da dejanje tožencev ni motilno. Graja tudi stroškovno odločitev.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi. Toženci v odgovoru navajajo, da ne držijo navedbe tožnice glede trajne zapore dostopa, saj je stanje ravno obratno; tožnica se je zavedala, da morajo toženci imeti dostop do svoje parcele z javne poti. Po izpovedi tožnice na sodišču je bil izkop na njeni parceli namenjen preverbi, ali si toženci niso mogoče na skrivaj naredili priključka na javno kanalizacijo. Ko se je ugotovilo, da temu ni tako, je edino smiselno (ne glede na kasnejša nameravana dela), da se izkopani jarek zasuje. Tako njihovo ravnanje ni bilo motilno, temveč usluga nasprotni stranki. Tudi njej je omogočen dostop z vozili do njenega kozolca (gospodarskega objekta). Poudarjajo še, da je omenjena pot edini dostop z javne poti do njihove parcele in s tem hiše – stalnega bivališča treh tožencev. Menijo, da tožnica s pritožbo ni izkazala nobenega razumnega razloga za ugoditev zahtevkom iz tožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej pravdni zadevi že navedlo, da sodno varstvo posesti ureja 33. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v 1. odstavku določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika; tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima po 2. odstavku istega zakonskega določila pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ (po navedenem zakonskem besedilu ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, ob izpolnjenih nadaljnjih pogojih, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost). Sodišče lahko upravičencu posestno varstvo odkloni (2. odstavek 33. člena SPZ) le ob ugotovitvi, da je tisti, ki je posest motil, pri tem izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. In ker gre v obravnavanem primeru za pravdne stranke kot posestnike iste stvari (parcele št. 2055/6 k.o. B), torej soposestnike, je v skladu s 35. členom SPZ šteti za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Ker zadnje stanje posesti v obravnavani zadevi sploh ni sporno, kot tudi ne posestna ravnanja strank (toženci, ki so navedeno tožničino parcelo uporabljali kot dostopno pot do svoje parcele št. 2055/4 k.o. B, so nesporno 15.9.2007 ob dostopni poti do njihove hiše zasuli skopan jarek, odstranili zastavice in nametane veje, kar vse je prav tako nesporno prekopala in postavila tožnica 15.11.2006, ob tem da pa so toženci že pred tem toliko odstranili ovire, da so dostopno pot uporabljali za pešhojo), je odločilno zgolj, ali je mogoče ravnanje tožencev opredeliti kot izvrševanje dovoljene samopomoči iz 31. člena SPZ, in ali so toženci z navedenim ravnanjem samovoljno spremenili ali ovirali dotedanji način izvrševanja posesti. Pri tem je seveda jasno in evidentno zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila posestnica njene parcele (ker naj bi se z njenim ravnanjem 15.11.2006 sama izključila iz posesti - tožnica je bila posestnica tako nepremičnine kot ograje na njej, saj je lahko kadarkoli prišla na svojo parcelo in odstranila ograjo – da je bila posestnica niti ne more biti sporno, sploh z (delno) izključitvijo tožencev od (so)posesti), kot tudi glede neobstoja ekonomskega interesa, ki je najmanj v izključitvi tožencev od (so)posesti njene parcele (sicer pa ekonomski interes ni pravno pomemben, v kolikor ne gre hkrati za posledični neobstoj pravnega interesa).

V navedenem okviru je seveda utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da ugotovljeno zadnje posestno stanje (da je bila parcela št. 2055/6 od 15.11.2006 v tožničini posesti (razen glede pešhoje tožencev – nesporno) s prekopanim delom zemljišča, z na tem delu odloženim požaganim drevjem oziroma vejevjem in deloma zaprtim dostopom na parcelo, tako da je bila na meji med parcelo št. 2055/6 in javno potjo napeljana vrv z označevalnimi zastavicami) ter dejstvo, da so toženci 15.9.2007 izravnali prekopano zemljišče ter odstranili vej(evj)e in vrvi z označevalnimi zastavicami, omogoča zaključek o motilnem (protipravnem) ravnanju tožencev, pri čemer glede na potek časa (od 15.11.2006 do 15.9.2007) povsem jasno, da pri ravnanju tožencev ni šlo za dovoljeno samopomoč (le-ta ni bila niti takojšnja niti nujna, niti ni ustrezala okoliščinam), kot tudi da je očitano ravnanje tožencev samovoljno spremenilo dotedanji (do spremembe) način izvrševanja posesti, saj so bili (z izjemo pešhoje) do njihovega samovoljnega (brez dvoma motilnega) dejanja iz posesti tožničine parcele izključeni.

Na kontradiktornost tožbenih trditev glede uporabe tožničine parcele za hojo (tožnica je sama trdila, da so toženci po njeni parceli kljub navedenim delom – prekopanemu zemljišču, vrvici in vejevju - lahko hodili) je pritožbeno sodišče že opozorilo, kot tudi na neizvršljivost zahtevka za „prekopanje (!?) izravnanega dela zemljišča“. Zato uporaba tožničine parcele za hojo ne more predstavljati motenja posesti. Neutemeljen pa je zaradi neizvršljivosti (nerazumljivosti) tudi zahtevek za prekopanje izravnanega dela zemljišča. Na podlagi 2. in 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi v tistem delu, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (glede motenja tožničine posesti parc. št. 2055/6 k.o. B s tem, da so toženci izravnali prekopani del zemljišča ter odstranili vejevje in vrvi z označevalnimi zastavicami ter z uporabo navedene parcele za vožnje, vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja tako, da toženci odstranjeno vejevje in vrvi z označevalnimi zastavicami postavijo nazaj ter glede prepovedi v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnice), v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (za ugotovitev motenja s hojo ter vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja s prekopom izravnanega dela zemljišča) potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede na delno spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje moralo odločiti o stroških celotnega postopka. Pri tem je upoštevalo (upoštevajoč določbo drugega odstavka 154. člena ZPP), da je tožeča stranka v pravdi uspela s ¾ (75 %), tožena pa s ¼ (25 %). V skladu z Odvetniško in Taksno tarifo ter dejansko nastalimi, potrebnimi in uveljavljanimi stroški je pritožbeno sodišče tožeči stranki stroške odmerilo na 1.696,96 EUR, glede na uspeh pa znaša priznani del 1.272,72 EUR, toženi pa na 1.458,05 EUR, glede na uspeh pa znaša priznani del 364,51 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožena stranka dolžna nerazdelno tožeči povrniti stroške postopka v znesku 908,21 EUR.