Jedro

Nejasnost davčnih predpisov ter temu sledeče navodilo Ministrstva za finance s posledično odmero prometnega davka davčnemu zavezancu po previsoki stopnji – kar je končno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča – izključuje protipravnost ravnanja davčnega organa za škodo, ki je davčnemu zavezancu nastala zaradi neutemeljeno izterjanega prometnega davka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila zaradi plačila odškodnine za prizadejano premoženjsko škodo in škodo zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi razžalitve dobrega imena in časti v skupnem znesku 2.825.000 EUR. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativne kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 370. člena ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je sicer ugovarjala zastaranje, vendar pa sodišče prve stopnje o zastaranju ni pravilno odločilo. Tako je brez trditve tožene stranke ugotavljalo, da je tožniku materialna škoda nastajala v letih 1993 do 1998. Po uradni dolžnosti je ugotavljalo datume, pomembne za zastaranje. Sodišče druge stopnje je kot začetek teka zastaranja upoštevalo 28. 11. 2001 kot nov datum, ki ga je tožeča stranka navedla v svoji pritožbi. Ugotovilo je, da je to nedopustna pritožbena novota, vendar je istočasno to okoliščino upoštevalo pri odločanju o zastaranju. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, pomembnih za zastaranje, saj je tožena stranka ugovor v tej smeri postavila dva dni pred zadnjo glavno obravnavo. Gre za kršitev načela poštenega sojenja. Sicer pa je tožeča stranka zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode postavila že 20. 5. 2004, ko je navedla, da se tožbeni zahtevek nanaša na vse oblike nastale škode. Tako bi sodišče lahko odločalo v okviru postavljenega celotnega zahtevka. Glede temelja odškodninske odgovornosti revizija nasprotuje sklepanju, da ravnanje davčnega organa tožene stranke ni bilo protipravno. Tožeča stranka očita sodbama sodišč druge in prve stopnje, da nista upoštevali določbe 172. člena ZOR v pravilnem obsegu, poleg tega pa nista upoštevali določbe 26. člena Ustave RS, ki uveljavlja odgovornost države za škodo, in določb Zakona o upravnem sporu (63. člen oziroma prvi odstavek 67. člena zakona). Po teh določbah sme tožnik zahtevati, da se mu povrne škoda, ki je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Odškodninska odgovornost torej ni odvisna od krivdnega ravnanja upravnega organa. Sledeč določbi drugega odstavka 171. člena ZOR navadna malomarnost očitno zadostuje kot podlaga za odškodninsko odgovornost pravne osebe. Revizija se sklicuje tudi na posvetovanje o odgovornosti države za ravnanje svojih organov in uslužbencev, ki je bilo organizirano v letu 1994 pri Pravni fakulteti v Ljubljani in kjer je bilo zavzeto stališče o objektivni odgovornosti države. Sicer pa je treba stopnjo skrbnosti presoje glede državnega uslužbenca strožje obravnavati, saj gre za skrbnost dobrega strokovnjaka. Ne gre torej za navadne napake, temveč za vztrajanje pri nepravilnih stališčih. Sicer je res, da tožnik ni uveljavljal odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopka, vendar pa je z njo obrazlagal svoje psihično stanje, ki ga je dolgotrajnost povzročila. Prav dolgotrajni davčni postopek ga je počasi poslovno uničeval. Revizija končno meni, da je zahtevek za plačevanje mesečne rente utemeljen. Stališče, po katerem bi moral tožnik zaradi preveč obračunanega prometnega davka dvigniti cene storitve, od njega terja nezakonito poslovanje.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnik je bil davčni zavezanec kot „C. s.p., ...“. Davčna uprava tožene stranke mu je v letih 1993 do 1998 zaračunala 20% prometni davek od prometa, računajoč, da je opravljal proizvodno, ne pa storitveno dejavnost. Zato je tožnik od leta 1994 dalje vodil postopek zaradi vrnitve preveč obračunanega in plačanega prometnega davka za navedena poslovna leta. V upravnem davčnem postopku ni imel uspeha, končno pa je dvakrat uspel s tožbo na Vrhovnem sodišču RS, ki je zadnjo sodno odločbo sprejelo pod opr. št. I Up 576/2000 dne 12. 12. 2001. Tožena stranka je na tej podlagi tožniku vrnila neupravičeno odmerjeni prometni davek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

6. Dne 1. 4. 2003 je tožnik zoper toženo stranko vložil tožbo na plačilo zneska 2.825.000 EUR iz naslova pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti in zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Zahteval je tudi, naj mu tožena stranka od 5. 1. 2003 plačuje mesečno rento v znesku 500 EUR iz naslova razlike med invalidsko pokojnino in zneskom, ki bi ga dobival kot pokojnino, če bi redno plačeval prispevke Skladu obrtnikov in podjetnikov. Zaradi neupravičene obdavčitve namreč tega ni zmogel. Dne 10. 5. 2006 je tožnik tožbeni zahtevek „preciziral“ tako, da je postavil še zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prizadejane premoženjske škode v znesku 2.655.000 EUR, medtem ko je za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zahteval 140.000 EUR zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 20.000 EUR zaradi prizadetosti na časti in dobrem imenu. Vztrajal je pri plačilu mesečne rente v znesku 500 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je štelo „preciziranje“ zahtevka z dne 10. 5. 2006 kot spremembo tožbe, ki jo je dovolilo, nato pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede odškodnine za premoženjsko škodo je sprejelo ugovor zastaranja, ki ga je postavila tožena stranka, medtem ko glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo ni našlo ustrezne dejanske in pravne podlage. Ugotovilo je namreč, da je davčni organ tožene stranke ravnal v skladu z nejasnimi predpisi, ki se nanašajo na plačilo prometnega davka, zaradi česar njegovo ravnanje ni bilo protipravno, čeprav je Vrhovno sodišče kasneje ugotovilo, da je tožnik opravljal storitveno, ne pa proizvodno dejavnost. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Tožnik trdi, da je davčni organ zaradi protipravnega ravnanja povzročil finančni zlom njegove dejavnosti in zaradi uničenja njegovega življenjskega projekta premoženjsko škodo v znesku 2,665.000,00 EUR. Zahtevek v tej smeri pa je postavil v „precizaciji tožbenega zahtevka“ dne 10. 5. 2006, pri čemer je glede nastanka škode izhajal iz trditvene podlage, posredovane že v tožbi, vloženi 1. 4. 2003: protipravno ravnanje tožene stranke se nanaša na obdobje poslovanja v letih 1993 do 1998, ko mu je zaradi neutemeljenega zaračunavanja in izterjevanja prometnega davka nastajala škoda. V tem obsegu je v navedbah pod točko XXVI vloge z dne 10. 5. 2006 navedel, da je že v letu 1998 opozoril toženo stranko, da bo zaradi njenega načina obdavčitve prišlo do njegovega ekonomskega propada. Trdil je, da mu je tožena stranka sicer v letu 2002 vrnila glavnico preplačanega davka z zamudnimi obrestmi, da pa bi ga to rešilo le, če bi plačilo bilo izvršeno v letu 1998. Ob takšni trditveni podlagi sta sodišči druge in prve stopnje šteli, da je v letu 2006 postavljeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode zastaran glede na določbo 376. člena ZOR. Tožena stranka je namreč po omenjeni „precizaciji tožbenega zahtevka“ ugovarjala zastaranje.

9. Revizijsko sodišče se s takšno pravno razlago strinja. Nanjo ne morejo vplivati revizijske trditve, da je sodišče druge stopnje „po uradni dolžnosti“ vzelo kot začetek teka zastaralnega roka 28. 11. 2001 (datum, ko je Zadružna kraška banka v Trstu vnovčila garancijo Bank Austria). Sodišče druge stopnje je namreč z navedbo 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka iz določbe prvega odstavka 376. člena ZOR le odgovorilo pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedeni datum citirala sicer v nedovoljenih procesnih okoliščinah (337. člen ZPP).

10. Tožena stranka je zastaranje ugovarjala s sklicevanjem na dejstvo, da je tožeči stranki bila premoženjska škoda znana najkasneje ob vložitvi tožbe 1. 4. 2003 in da je do postavitve zahtevka 10. 5. 2006 3-letni subjektivni rok že potekel. Zato ne drži revizijska trditev, da je izpodbijana sodba o zastaranju odločala po uradni dolžnosti in da niso bile razčiščene okoliščine, ki so pomembne za odločitev o ugovoru zastaranja. V tem primeru je uporaba 3-letnega subjektivnega roka na mestu. Ob vložitvi tožbe so tožeči stranki bile znane vse okoliščine o škodi premoženjske narave in o njeni višini (ne glede na to, da je nepravilnost obračunanega prometnega davka bila ugotovljena že s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 576/2000 z dne 12. 12. 2001).

11. Ker je tožeči stranki škoda na premoženjskem področju bila znana najkasneje ob vložitvi tožbe 1. 4. 2003 – ta okoliščina pa je tudi podlaga ugovoru zastaranja – pa je zahtevek na plačilo odškodnine zanjo vložila šele 10. 5. 2006, je 3-letni subjektivni zastaralni rok nedvomno že potekel. Izpodbijani sodbi česa drugega niti ni bilo treba ugotavljati. Zato ni mogoče sprejeti revizijske teze, da sta bili v postopku pred sodiščem druge in prve stopnje storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. V okviru povedanega se revizijsko sodišče strinja z razlago, ki jo glede ocene vsebine pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 20. 5. 2004 sprejemata sodbi sodišč druge in prve stopnje, pa tudi z oceno „precizacije tožbenega zahtevka“ z dne 10. 5. 2006. Po določbi prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev ter ustrezna dejstva in dokaze zanje. S tožbo je tožeča stranka 1. 4. 2003 jasno in določno vtoževala odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razžalitve dobrega imena in časti, torej za škodo na tožnikovem nepremoženjskem področju. Dne 20. 5. 2004 je vložila pripravljalno vlogo, ki pa kljub obsežnosti spremembe tožbenega zahtevka ne vsebuje. Napoved morebitne spremembe v smeri postavitve zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo (predlog na postavitev izvedenca finančne stroke) še ne pomeni, da je takšen zahtevek postavljen in da je zato morebiti prišlo do pretrganja zastaranja. Po določbi 388. člena ZOR je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, z drugim upnikovim dejanjem pred sodiščem pa tedaj, kadar se zahteva ugotovitev zavarovanja ali izterjava terjatve. Vendar pa tožeča stranka v pripravljalni vlogi dne 20. 5. 2004 terjatve iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo ni jasno in določno postavila. Zastaranje torej ni bilo pretrgano. Šele s preciziranjem tožbenega zahtevka je tožeča stranka v skladu z določbo 184. člena ZPP dne 10. 5. 2006 spremenila tožbo tako, da je zahtevala večji del plačila odškodninskega zneska iz naslova premoženjske škode. Tožena stranka je na spremembo tožbe odgovorila z utemeljenim ugovorom zastaranja s postavitvijo začetka teka zastaralnega roka s 1. 4. 2003, ko je bila vložena tožba. Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti procesnih napak, niti zmotne uporabe materialnega prava.

**Glede odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in zahtevka na plačevanje rente:**

13. Tožeča stranka vidi v ravnanju tožene stranke vse elemente civilnega odškodninskega delikta. Ravnala naj bi protipravno in krivdno, njeno ravnanje pa je imelo za posledico nastanek vtoževane škode. Dejanske ugotovitve so sicer potrdile sklepanje, da je davčni organ tožene stranke ravnal nepravilno, saj je bilo to končno ugotovljeno z dvema odločbama Vrhovnega sodišča RS. Zaradi ravnanja, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih odločbah opisalo, da je v nasprotju z davčnimi predpisi, je tožniku res nastala škoda v obliki preveč pobranega prometnega davka. Izkazalo se je namreč, da tožnik ni opravljal proizvodne dejavnosti, kakor je menila tožena stranka, temveč le storitveno dejavnost, glede katere pa je bil predpisan prometni davek bistveno, za (15%) nižji. Glede na takšno nepravilnost zaračunavanja prometnega davka je končno tožena stranka bila primorana, da je z dvema odločbama ugotovila znesek preplačanih davščin, nakar je ta znesek z zamudnimi obrestmi tožniku bil vrnjen. Na tem področju je bila torej škoda sanirana.

14. Tožbena trditvena podlaga pa meri na dodatno škodo, ki je tožniku nastala na nepremoženjskem področju. Zaradi dolgotrajnosti postopkov v zvezi z ugotavljanjem pravilne davčne obremenitve se je tožnikovo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je bil končno invalidsko upokojen. Poslabšanje zdravstvenega stanja je tožnik ustrezno dokazal tudi z izvedencem psihiatrične stroke. Škoda naj bi mu nastala tudi na področju razžalitve dobrega imena in časti. Zaradi preveč pobranega davka naj bi prišlo do finančnega zloma tožnikove podjetniške dejavnosti in s tem do uničenja njegovega življenjskega projekta. Slednja škoda je premoženjske narave, zahtevek za njeno vrnitev pa je, kot je že opisano, zastaral. Osrednje vprašanje, ki je ostalo odprto pri opredelitvi morebitne utemeljenosti zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, je prav gotovo v tem, ali so organi tožene stranke ravnali protipravno in s tem povzročili tožniku nastalo škodo.

15. Na vprašanje, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, sta sodišči druge in prve stopnje odgovorili z razlago, po kateri tožeči stranki protipravnega ravnanja tožene stranke ni uspelo dokazati. Revizijsko sodišče sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje, po katerih tožena stranka ni namerno in zavestno obračunavala prometnega davka po 20% stopnji, ampak je bila to posledica nejasnosti zakonskih predpisov. Gre za tolmačenje navodil delavcem davčnega organa, izdanih s strani Ministrstva za finance tožene stranke, pa tudi določbe 16. a člena Pravilnika o prometnem davku in tistih določb Zakona o prometnem davku, ki se nanašajo na tožnikovo opravljanje dejavnosti. V obravnavanem primeru je res prišlo do različne pravne presoje davčnega organa in sodišča, to pa na podlagi pravnih sredstev, ki se jih je tožnik poslužil. V tem okviru gre tudi za vprašanje dokazne ocene, ki se nanaša na trditve tožeče stranke, da so ga davčni organi tožene stranke šikanirali in izigravali. Česa takega namreč sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo, njegova sodba pa o tem vsebuje izčrpne razloge. Drugačna dejanska in pravna presoja nižjega organa oziroma sodišča, ki odloča v upravnem sporu, sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja.

16. Revident sicer opozarja na določbo 26. člena Ustave RS, ki uveljavlja odgovornost države za škodo, ki jo pri opravljanju svojih nalog povzročijo njeni organi, zlasti pa na določbe drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu iz leta 1997 (v povezavi z določbami prvega odstavka 63. člena tega zakona, po katerih sme tožnik zahtevati, da se mu povrne škoda, ki je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta). Navedeno pravno podlago je tožeča stranka navedla že v tožbi, sodišči druge in prve stopnje pa sicer s citiranjem posameznih členov posameznih določb nista omenjali, čeprav sta vsebinsko odločali v skladu z njimi. Navedene določbe, predvsem pa določilo prvega odstavka 172. člena ZOR o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzročijo njeni organi pri opravljanju svojih funkcij, ne odkazujejo na objektivno odgovornost države. Kriteriji za odgovornost so namreč del splošnih načel o povzročitvi škode. Tožena stranka je dokazala, da je ravnanje njenih davčnih organov v tem primeru ustrezalo skrbnosti, ki se pričakuje v davčnem postopku. Šele če bi temu ne bilo tako, bi bilo mogoče govoriti o krivdni odgovornosti tožene stranke zaradi protipravnega ravnanja njenih uslužbencev. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem revizije, po katerem oblika odškodninske odgovornosti države ni odvisna od krivdnega ravnanja upravnega organa, torej od vprašanja, ali je upravni organ ravnal zavestno nezakonito ali nestrokovno. V dokaznem postopku se ni razkrila nobena od oblik krivdne odgovornosti organov tožene stranke, saj sta obe sodišči zapisali, da je pravno napačno presojo davčnih organov pri odmeri prometnega davka ugotovilo šele sodišče, vendar ob drugačni materialnopravni presoji predpisov, ki se nanašajo na odmerjanje in pobiranje prometnega davka. V navedenih razlogih je tudi odgovor na revizijsko tezo, da bi moral davčni organ postopati s posebno skrbnostjo. Ravnanju davčnega organa, ki je upošteval navodila, izdana s strani Ministrstva za finance tožene stranke v skladu s tolmačenjem Pravilnika o prometnem davku in določbami Zakona o prometnem davku, ki se nanašajo na tožnikovo opravljanje dejavnosti, ni mogoče očitati neskrbnosti samo zato, ker se je končno ob (pravilni) pravni razlagi ugotovilo, da vsebina navodil ni pravno pravilna in da je bilo pravno napačno tolmačenje predpisov, ki se nanašajo na odmero in plačevanje prometnega davka iz tožnikove dejavnosti. Zaradi odločitve Vrhovnega sodišča pa je bil končno preveč pobrani prometni davek tožniku vrnjen s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

17. Res je, da je bil davčni postopek dolgotrajen, vendar pa se ni mogoče strinjati s tezo, ki jo postavlja revizija, da je odškodnina iz naslova nepremoženjske škode uveljavljena tudi zaradi dolgotrajnosti postopka. V tožbi je dolgotrajnost postopka sicer omenjena, vendar v trditveni podlagi tožbe tožeča stranka ni navedla dejstev, s katerimi bi svoje trditve o nastanku škode na nepremoženjskem področju konkretizirala tako glede časovnega poteka posameznih procesnih dejanj kot tudi glede ocene, da je upravni oziroma sodni postopek glede na naravo stvari res trajal neutemeljeno dolgo. Sodišče druge stopnje je v tej smeri opozorilo na točko IV. tožbenih navedb ter pripravljalno vlogo tožeče stranke na list. št. 60 do 64 in 107 do 110. 18. Očitek tožene stranke, da bi moral tožnik tudi sam zmanjševati škodo tako, da bi preveč obračunani prometni davek prevalil na svoje stranke, je bil pravilno zavrnjen (če bi namreč to storil, bi pristal na nekaj, kar se je na koncu izkazalo, da je v nasprotju z obstoječimi davčnimi predpisi). Vendar pa ta okoliščina sama po sebi ni vplivala na dejansko in pravno presojo o odsotnosti šikanoznega ravnanja ali namernega in zavestnega obračunavanja davka po višji stopnji. Po dejanskih ugotovitvah tožnik tudi ni bil edini, pri katerem je davčni organ zaradi nejasnosti davčnih predpisov zaračunaval prometni davek po stopnji, ki se je izkazala za previsoko.

19. Odločitev v zvezi z zavrnitvijo zahtevka na plačevanje mesečne rente je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo z izostankom temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Obstoja v tožbi zatrjevanega civilnega delikta tožeča stranka ni dokazala, zaradi česar se je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe zaradi neobrazloženosti pritožbe v tej smeri v zadostni meri opredelilo že z uradnim preizkusom sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP z ugotovitvijo, da je „odločitev v procesnem in materialnopravnem pogledu pravilna“.

20. Sicer pa izpodbijani sodbi tudi ni mogoče utemeljeno očitati v reviziji nakazanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v skladu z 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija ne pove, v čem naj bi te kršitve konkretno bile podane. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so sodbeni razlogi jasni in medsebojno skladni, predvsem pa niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ob takšnem stanju, ko izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.