Jedro

Tožnik (delavec MORS) ne more v sodnem postopku s tožbo zahtevati razporeditve na drugo delovno mesto, tudi če zanj izpolnjuje vse zahtevane pogoje, saj je razporejanje delavca v izključni domeni delodajalca. Delavec lahko uveljavlja sodno varstvo le v primeru objave delovnega mesta po 84. členu ZTPDR, brez razpisa pa svoje razporeditve ne more zahtevati, zato se takšna tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval razveljavitev odločitve Kadrovske komisije tožene stranke z dne 20.12.1996 o zavrnitvi njegove zahteve za varstvo pravic zaradi nerazporeditve na formacijsko dolžnost referenta tehnične službe v X.Y. artilerijskem bataljonu in na izdajo ukaza o razporeditvi in odločbi o plači na formacijsko dolžnost referenta tehnične službe v tem artilerijskem bataljonu z vsemi pravicami in dolžnostmi z veljavnostjo od 10.10.1996 dalje ter plačilo razlike v plači od istega datuma dalje.

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 18.110,00 SIT. Sodišče je tožbo zavrglo, ker spor ne spada v sodno pristojnost in navedlo, da tožnik ne more s tožbo pri sodišču izsiliti imenovanja na željeno dolžnost. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP. Navaja, da je vložil zahtevo za varsto pravic, ker tožena stranka ni spoštovala določila 1. odst. 109. člena Zakona o obrambi. Pravno podlago za vložitev zahteve za varstvo pravic je tožnik imel v 80. členu ZTPDR in 1. odst. 72. člena Zakona o delavcih v državnih organih. Minister je kot predstojnik njegovo zahtevo za varstvo pravic zavrnil iz meritornega razloga in je ni zavrgel, pravni pouk navedene odločbe pa je določal, da delavec lahko zoper to odločbo vloži v roku 15 dni tožbo pri pristojnem sodišču. V pritožbi še podrobneje razlaga, zakaj meni, da ima v zvezi z izpodbijano odločbo sodno varstvo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razvlejavi in samo odloči tako, da ugodi tožbenemu zahtevku skupaj s pravdnimi stroški, podrejeno pa da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.

l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in da je odločitev o zavrženju tožbe zakonita.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) v 4. členu določa, v katerih individualnih delovnih sporih so pristojna odločati delovna sodišča in med njimi pod 2. tč. določa, da so pristojna za odločanje o premoženjskih in drugih posameznih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Tožnik v tem delovnem sporu zahteva razporeditev na določeno delovno mesto. Pri tem napačno meni, da je njegova zahteva za razporeditev na drugo delovno mesto, zahteva za varstvo pravic v smislu 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90). Delavcu namreč zakon ne daje pravice, da bi sam pri delodajalcu zahteval svojo razporeditev na drugo delovno mesto brez razpisa. Delavec lahko uveljavlja varstvo svojih pravic v zvezi z izbiro na določeno delovno mesto le v primeru, da je to delovno mesto razpisano in sam nanj ni izbran, kot to posebej določa 84. člen ZTPDR. Tudi dejstvo, da je tožena stranka odločala o tožnikovi zahtevi za razporeditev in jo zavrnila ter mu dala pravni pouk, da zoper odločbo lahko vloži tožbo pri pristojnem sodišču, ne vpliva na tožnikovo legitimacijo za navedeni spor. V katerih primerih delavec izpolnjuje pogoje za sodno varstvo namreč določa zakon in o tem ne more odločiti delodajalec. Zato napačen pravni pouk delavcu ne more odpreti poti na sodišče, kot zmotno meni tožnik.

Glede na zgoraj navedeno stališče so pritožbene navedbe tožnika v zvezi s samo vsebino razporeditve pravno nepomembe in sodišče nanje ne odgovarja. Bistveno je namreč, da delavec nima pravice zahtevati svoje razporeditve na drugo delovno mesto, temveč da je razporejanje delavcev v sferi delodajalca. Tako kot že povedano, lahko delavec uveljavlja sodno varsto le v primeru razpisa delovnega mesta, na katerega ni izbran, brez razpisa pa svoje razporeditve ne more zahtevati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sklenilo je tudi, da nosi sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel. Določbe ZTPDR in ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo smisleno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).