Jedro

V pravdi ni mogoče preseči tiste mere odškodnine zaradi manjvrednosti zemljišča, ki jo je zakonodajalec predvidel v ZDen.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se izpodbijana sodba v točki II. izreka potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke proti odločitvi sodišča prve stopnje v točki I. izreka se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke proti točki III. izreka izpodbijane sodbe se ugodi ter se izpodbijana sodba v tem delu ter v točki IV (izrek o stroških) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja povračilo škode v zvezi z nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka. Zahteva odškodnino za odpeljano orno zemljo in izkopan gramoz. Obenem pa uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe te nepremičnine vse do dneva, ko je bila ta po končanem denacionalizacijskem postopku vrnjena.

2. Zahtevek zaradi odpeljane orne zemlje in izkopanega gramoza je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zahtevku iz naslova nezmožnosti uporabe pa je v manjšem delu (glede 1.188,78 EUR) ugodilo ter ta znesek naložilo v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2007 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v breme plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.117,00 EUR.

3. Proti obrestnemu delu zahtevka vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj obresti prisodi šele od 8. 9. 2011 dalje. Trdi, da je sklicevanje sodišča na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002 neutemeljeno, saj sodišče spregleda, da je bila sodna praksa tudi še po tem mnenju drugačna. Pri tem se sklicuje na več odločb prvostopenjskih in drugostopenjskih sodišč. Meni, da sodišče ni navedlo razlogov, ki so ga vodili k odstopu od doslej uveljavljene sodne prakse.

4. Proti zavrnilnemu delu zahtevka pa vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da je bila z odvozom orne zemlje, gramoza in z navoženimi smetmi vsekakor zmanjšana vrednost zemljišča na dan vrnitve. Temu tožena stranka tudi ni nasprotovala. Nadalje navaja, da sodišče samo ugotavlja, da je bila tožeči stranki v denacionalizacijskem postopku priznana odškodnina zaradi manjvrednega zemljišča, vendar tožeča stranka tu uveljavlja izgubo zaslužka na podlagi OZ (2). Tožnik zahteva odškodnino za manjvrednost, ki mu je nastala s tem, ko je bil odpeljan gramoz, odvožena orna zemlja in navožene smeti. Opozarja, da pri tem ne gre za nepremičnino v smislu 18. člena SPZ (3). V tem primeru gre namreč za orno zemljo in gramoz, ki se nahajata pod nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacije. V denacionalizacijskem postopku je bilo vrnjeno zemljišče ter je bila priznana odškodnina za manjvrednost, saj se je nepremičnina spremenila iz njive v neplodno parcelo. Vzeti gramoz in odvožena zemlja ne sodita v okvir 26. člena ZDen. Gre za stvari, ki sta samostojen predmet pravnega prometa.

5. Tožeča stranka je navedla, v čem je protipravnost ravnanja tožene stranke. To je, da je prišlo do nacionalizacije. Tožnik zato (po vrnitvi) ne more sam izkoriščati gramoza in orne zemlje.

6. V nadaljevanju se sodišče ukvarja s tem, da je lastnik gramoza Republika Slovenija, pri tem pa spregleda, da bi tožnik lahko dobil koncesijo države in sam izkoriščal gramoz. S tem je neposredni oškodovanec.

7. V drugem delu pritožbe pa ta napada odločitev sodišča o višini prisojene uporabnine oz. odškodnine. Glede mnenja izvedenca B. sodišče piše, da mu je tožena stranka nasprotovala, tožeča stranka pa naj ne bi pojasnila, kako je izvedenec B. prišel do svojih izračunov. Pritožnik sedaj meni, da bi moralo sodišče v okviru materialnega pravdnega vodstva tožnika pozvati, naj pojasni, če je bilo kaj sporno ali nejasno v mnenju izvedenca B..

8. Nadalje napada odločitev sodišča, ki se opira na mnenje izvedenca K.. Pritožba trdi, da je to mnenje že v osnovi napačno. Izvedenec je izhajal iz ocene dohodka na podlagi proizvodne sposobnosti zemljišč ter na podlagi ocene dohodka, ki izvira iz cenika, ki pa je delo tožene stranke. Izvedenec je torej izdelal mnenje na podlagi podatkov ene izmed pravdnih strank. S tem pritožba ne more soglašati. Dalje napada sam postopek dokazovanja z izvedencem. Tožnik je namreč pravočasno predložil listine v okviru pripomb na izvedeniško mnenje. Izpodbijal je uporabljeno metodologijo. Sodišče pa sedaj trdi, da je bil s predložitvijo podatkov inštituta prekludiran. S tem pritožba ne more soglašati. Šlo je namreč za izpodbijanje izvedenskega mnenja. Izvedenec tako ni odgovoril na vprašanje, ali se vsa kmetijska zemljišča dajejo v najem po ceniku tožene stranke. Pritožba trdi, da je najemnina seveda lahko tudi drugačna. Tožena stranka objavlja višino zakupnin le za svoja zemljišča. Pritožba se zato nadalje sklicuje na 254. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (4), ki ureja položaj, ko se pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, nejasnosti ali nepopolnosti ne dajo odpraviti z istim izvedencem. Zato meni, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Ta, ki je bil postavljen sedaj, namreč ni ugotavljal izgubljene koristi na pravilen način. Izhajajo namreč zgolj iz zakupnin, ne pa iz konkretnih, povprečnih proizvodnih zmožnosti konkretnega zemljišča. 9. Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka.

10. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Nobena od strank ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

11. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke proti obrestnemu delu izreka

12. Pritožbena teza, da sodna praksa glede obresti od odškodninskih terjatev, ki so odmerjene po cenah na dan sojenja, ni enotna, ni točna. Nasprotuje namreč načelnemu pravnemu mnenju občne seje VSS z dne 26. 6. 2002. S tem mnenjem je Vrhovno sodišče RS opravilo svojo zakonsko nalogo, da skrbi za enotno sodno prakso. Od tedaj dalje se obresti priznavajo od zamude dalje. Nastop zamude pa se presoja po 299. členu OZ. V skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ ta nastane najkasneje z vložitvijo tožbe (pod predpostavko, da je terjatev tedaj že zapadla). Nobenega stvarno utemeljenega razloga ni, da bi takšna ureditev ne veljala za vse denarne terjatve, katerih obstoj je prav tako podan že prej, le da se v primeru spora njihova višina nazadnje ugotovi v dokaznem postopku. Pravkar opisana opredelilna lastnost je enaka tako terjatvam, o katerih izrecno govori načelno pravno mnenje, kot terjatvi, o kateri je sodilo sodišče prve stopnje v tej zadevi. Razlika je v le tem, da načelno pravno mnenje govori o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po OZ, tu pa gre za posebno odškodnino po ZDen. Vendar pravna podlaga zahtevka ni stvarno utemeljen razlog za drugačno obravnavo. Z vidika teka zakonskih zamudnih obresti je zato nepomembno, ali je podlaga same terjatve odškodninska ali pa drugačna (npr. kondikcijska, verzijska ali sui generis kakor velja v obravnavani zadevi). Za začetek teka zakonskih zamudnih obresti je odločilna zamuda.

13. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena. Ker v tem delu tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

14. Lastninska pravica nepremičnine se nanaša na prostor. Je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (18. člen SPZ). Ker gre za prostor, je torej nujno, da je nepremičnina tridimenzionalna. V nasprotnem primeru namreč ne bi šlo za prostor in tako tudi ne več za stvar, marveč zgolj za dvodimenzionalno matematično abstrakcijo. „Lastninska pravica lastnika zemljišča sega tudi v zračni prostor in prostor pod zemeljsko površino do tiste točke, ki je obvladljiva“. (5)

15. Pritožbena teza, da sta orna zemlja in gramoz nekaj drugega, svojega, torej nekaj, kar pojem nepremičnine presega, je zato zgrešena. Nekaj posebnega sta lahko le, v kolikor gre za naravno bogastvo. A to v nobenem primeru ne more biti v tožnikov prid. Sicer tako gramoz kot orna zemlja z odvozom res pridobita samostojnost, vendar lahko to z vidika lastnika nepremičnine pomeni le njeno zmanjšano vrednost ali škodo, katere odpravo lahko zahteva (tudi z restitucijo, če je ta mogoča). A v obravnavanem primeru seveda ne gre za to, da bi bil tožnik v trenutku izkopa lastnik. To nedvomno ni bil. Zato mu tedaj tudi škoda ni mogla nastati. Tožnikov položaj je poseben ter v celoti zajet z denacionalizacijskimi pravili. Ti so namenjeni popravi krivic. Nosilcem teh krivic (žrtvam) dajejo nekaj, česar jim splošna pravila civilnega prava niso dajala in jim tudi sedaj ne dajejo. Način in obseg poprave krivic zato pravil ZDen ne more presegati. Zmanjšana vrednost zemljišča je bila torej v denacionalizacijskem postopku ustrezno upoštevana. To, kar zahteva tožnik v tej pravdi ter, kot sam trdi, presega tisto, kar mu pripada pod ZDen, tega mu pravni red (splošna pravila civilnega prava) ne priznavajo. Niso mu priznavala pred uveljavitvijo ZDen in nobenega razloga ni, da bi mu priznavala sedaj. Drugačna razlaga bi brez zakonske (pa tudi brez ustavne) podlage obšla način poprave krivic, ki ga je zakonodajalec določil z ZDen.

16. To, da tožnik ne more izkoriščati gramoza in orne zemlje, je torej v celoti zajeto v zmanjšani vrednosti nepremičnin po 26. členu ZDen. V denacionalizacijskem postopku mu je bilo vrnjeno, kar mu je bilo. Po splošnih pravilih civilnega prava mu pravdno sodišče ne more prisoditi ničesar več od tega. Izjema je le tisto, kar ureja 2. odstavek 72. člena ZDen (z uporabo argumenta nasprotnega razlogovanja).

17. Po splošnih odškodninskih pravilih je torej tožnik lahko legitimiran le za povračilo tiste škode, ki je nastala na njegovem premoženju v času, ko mu je bila lastninska pravica že vrnjena. Še bolj jasno: nedopustno škodljivo dejstvo mora izvirati iz tega časa. Obstoja takšnega dejstva pa tožnik niti ni zatrjeval. 18. Po 2. odstavku 72. člena ZDen pa tožniku pripada specialna odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) do dneva, ko mu je bila nepremičnina vrnjena v last in posest. Odvoz orne zemlje in gramoza bi torej na višino odškodnine lahko vplival le posredno. Vplival bi, če bi bila zemlja in gramoz odpeljana v času po uveljavitvi ZDen. Takšno ravnanje bi namreč nasprotovalo prepovedi iz 88. člena ZDen. V takšnem primeru bi morala biti odškodnina, ki pripada tožniku, izračunana upoštevaje hipotetično stanje nepremičnine. Torej glede na to, kakšna višina uporabnine bi pripadala lastniku konkretnega zemljišča, če iz njega ne bi bila odpeljana orna zemlja in gramoz.

19. Vendar je sestavni del dejanske podlage izpodbijane sodbe tudi ugotovitev v 9. točki razlogov, da tožnik ni ne trdil ne dokazal, da bi se zemlja in gramoz z nepremičnine odvažala še v času po uveljavitvi ZDen (torej tedaj, ko je tožnik pridobil na zakonu utemeljeno in varovano pričakovanje lastninske pravice). Tega dela dejanske podlage izpodbijane sodbe pritožba ne izpodbija. Čim je tako, pa je vsakršno nadaljnje ugotavljanje o pomenu odpeljanega gramoza in orne zemlje v okviru tega postopka pravno nepomembno in zato odveč.

20. Edino relevantno polje odločanja v tej zadevi tako ostane, ali je bila tožniku prisojena primerna višina uporabnine glede na stanje in naravo nepremičnine, kakršna je bila v času od uveljavitve ZDen dalje.

21. Višino odškodnine oz. uporabnine je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mnenje L. B., ki ga je pred pravdo angažirala tožeča stranka, ni dokaz, marveč del strokovno podprte trditvene podlage (6). Tako ni mogoče govoriti o nasprotju med več izvedenskimi mnenji, če si cenitev L. B. in izvedensko mnenje v tej pravdi nasprotujeta.

22. A vendar je tožnik tudi v nadaljevanju postopka napadal izvedensko mnenje in vztrajal pri svoji trditveni podlagi. V ta namen je ponudil tudi novo procesno gradivo. O tem kasneje.

23. Tožeča stranka je, opirajoč se na predpravdno mnenje L. B. (A2) iz tega naslova uveljavljala 61.258,37 EUR. Sodišče ji je priznalo zgolj 1.188,78 EUR. Ta znesek je ugotovilo s pomočjo izvedenca J. K.. Tožnik je izvedenskemu mnenju nasprotoval. Tudi sedaj v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče oprlo nanj. Ob tem sodišču tudi očita, da je napačno uporabilo pravilo o prekluziji. Tu ima pritožba prav.

24. Tožeča stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z gradivom (izračun Kmetijskega inštituta) ni bila prekludirana. Šlo je za predložitev gradiva v postopku dokazovanja z izvedencem. Predmet dokazovanja pa je bila izgubljena korist zaradi nemožnosti uporabe konkretnega zemljišča. Razlika med zatrjevano višino izgubljene koristi, ki je bila v tožbi strokovno podprta s cenilnim mnenjem, in višino izgubljene koristi, ki jo je sodišče ugotovilo s pomočjo v pravdi postavljenega izvedenca, ni malenkostna, marveč enormna. Tožeča stranka je mnenje konkretizirano napadla prav s tem gradivom. Do tega gradiva bi se sodišče moralo opredeliti s pomočjo izvedenca. Dokler tega ne stori, dokaz z izvedencem ni izčrpan. Iz pravdnega gradiva je tudi razvidno, da je sodišče sprva to hotelo storiti, vendar se izvedenec ni znal opredeliti do tega gradiva. Sodišče tega v nadaljevanju ni skušalo odpraviti (ena izmed možnih poti je tudi tista, na katero se sklicuje pritožba – torej postopek po 254. členu ZPP). Namesto, da bi ta manjko odpravilo, se je sodišče kasneje v sodbi izreklo, da je bila tožeča stranka s tem gradivom prekludirana.

25. S tem, ko je sodišče tako ravnalo, je napačno uporabilo določbe civilnega procesnega prava. Konkretno: napačno je uporabilo krivdno prvino iz pravila o prekluziji (286. člen ZPP) ter posledično s tem stranko prikrajšalo kontradiktorni postopek (kar je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Ta kršitev se nanaša zgolj na tisti del zahtevka, s katerim stranka zahteva plačilo uporabnine oz. odškodnine (znesek 61.258,37 EUR), ne pa tudi na tisti del zahtevka, s katerim stranka uveljavlja odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti zemljišča (višina 88.966,78 EUR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo razveljavilo zgolj v točki III izreka (posledično pa tudi glede stroškov postopka v točki IV izreka). V tem delu je na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 354. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Razpis pritožbene obravnave bi namreč nasprotoval načelu ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), glede na to, da bo moralo sodišče prve stopnje postopek zgolj dopolniti, pritožbeno sodišče pa bi ga v znatnem delu moralo začeti znova.

26. Glede zavrnjenega zahtevka za zmanjšano vrednost zemljišča (točka I izreka) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani pogoji, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v točki I izreka potrdilo (353. člen ZPP).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami)

(3) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)

(5) Miha Juhart, v: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 666

(6) primerjaj odločbo VS RS, II Ips 278/2004 in mnoge kasnejše