Jedro

Sodišče bo določilo obročna odplačila in rok odplačila odvzete premoženjske koristi, ki bo daljši od 15 dni, samo v primerih, ko bodo obdolženec oziroma drugi prejemniki koristi to zahtevali in za takšno odločitev sodišču ponudili tudi določene dokaze.

Ko je storilec spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja, se mu odvzame le premoženjsko korist, pridobljeno s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja. Sodišče bo odvzelo premoženjsko korist, če bo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja le takrat, ko ta ni bil spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja, ali pa takrat, ko je s pranjem denarja protipravno pridobljeno premoženjsko korist še povečal.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev drugega in tretjega odstavka 75. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 5. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil M. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1, kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po členih 57 in 58 KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri so mu bile določene kazni tri mesece zapora in trikrat po šest mesecev zapora ter zatem po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 je sodišče obtožencu, upoštevaje kazen deset mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 20. 1. 2014, opr. št. I K 54084/2013, ki je postala pravnomočna istega dne in v kateri mu je bila določena preizkusna doba štirih let ter poseben pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne premoženjsko korist v višini 8.929,95 EUR, in sicer tako, da prvi obrok v višini 1.500,00 EUR zapade v plačilo 20. 2. 2014, ostali pa do 20. dne v naslednjih mesecih, pri čemer zadnji obrok znaša 1.492,95 EUR, in kaznimi, določenimi v tej zadevi, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Obtožencu je za kaznivo dejanje, opisano v točki II, upoštevajoč drugi odstavek 44. člena KZ-1 in tretji odstavek 245. člena KZ-1, izreklo še denarno kazen 100 dnevnih zneskov v višini 7.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. Upoštevajoč prvi in drugi odstavek 75. člena KZ-1 je sodišče obsojencu naložilo v plačilo znesek 277.332,80 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku treh let Republiki Sloveniji, Ministrstvu za finance, Davčna uprava RS, kar predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, opisanem v točki I/3. V okviru izrečene pogojne obsodbe je sodišče, upoštevaje posebni pogoj, izrečen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 54084/2013 z dne 20. 1. 2014, in po kateri je obtožencu naloženo, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe vrniti premoženjsko korist, do katere je prišel s tem kaznivim dejanjem, v višini 8.992,95 EUR, odločilo, da je dolžan ta znesek plačati v šestih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 1.500,00 EUR zapade v plačilo 20. 2. 2014, ostali pa do 20. dne v naslednjih mesecih, pri čemer zadnji obrok znaša 1.492,95 EUR. Slednjič pa je sodišče obsojencu naložilo še v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve določb drugega odstavka 75. člena KZ-1 in tretjega odstavka 73. člena v zvezi s šestim odstavkom 245. člena KZ-1 na način, določen v 5. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi obstoj navedenih kršitev.

3. Vrhovni državni tožilec vidi kršitev splošnega dela kazenskega zakona, in sicer kršitev iz drugega odstavka 75. člena KZ-1 v tem, da je sodišče obsojencu sicer naložilo v plačilo znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni z obravnavanim kaznivim dejanjem, vendar je rok, v katerem mora izpolniti to svojo obveznost, nezakonit (predolg, saj znaša tri leta, čeprav bi v primeru, kot je obravnavani, morala nastopiti obveznost poplačila v roku petnajstih dni).

4. Kot izhaja iz izreka sodbe, je sodišče obsojencu naložilo v plačilo znesek 277.332,80 EUR, kar, kot ugotavlja, predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, opisanim v točki I/3, in ki ga je obsojenec dolžan plačati v roku treh let. Drugi odstavek 75. člena KZ-1 določa, da če storilcu (ali drugemu prejemniku koristi) ni mogoče odvzeti premoženjske koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se lahko ta denarni znesek plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let. Odvzem premoženjske koristi predstavlja popolno odpravo protipravnega stanja, ki je nastalo po storitvi kaznivega dejanja, in sicer predvsem storilcem in drugim pravnim subjektom. Gre za sankcijo civilne narave, katere edini namen je restitucija pravnega stanja, ki je bilo s kaznivim dejanjem derogirano. Kot protipravno premoženjsko korist je treba obravnavati vsako povečanje premoženja storilca ali druge osebe, ki ima svoj vzrok v storjenem kaznivem dejanju. Če odvzem premoženjske koristi v naravi ni mogoč, že navedeni drugi odstavek 75. člena KZ-1 določa, da se storilcu naloži v plačilo znesek, ki tej premoženjski koristi ustreza. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obsojenec dolžan celotni znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi plačati, zakon, kot izhaja iz besedila, ne omogoča določitve kakršnegakoli roka za izpolnitev obveznosti, temveč v takem primeru nastopi splošni paricijski rok, to je rok 15 dni za njeno izpolnitev. V „upravičenih primerih“ pa sme sodišče dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, plača v obrokih, rok plačila pa ne sme biti daljši od dveh let. Navedeno nadalje pomeni, da bo sodišče določilo obročna odplačila in rok odplačila, ki bo daljši od 15 dni, samo v primerih, ko bodo obdolženec oziroma drugi prejemniki koristi to zahtevali in za takšno odločitev sodišču ponudili tudi določene dokaze. Šele v takem primeru bo torej sodišče lahko odločalo o obročnem načinu plačila v roku do dveh let. Ker je sodišče v obravnavanem primeru obsojencu določilo rok za izpolnitev obveznosti celo v trajanju treh let (torej zunaj zakonskega maksimuma), in to ne da bi pred tem bilo odločeno o obročnem odplačevanju, je treba pritrditi zahtevi vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče s takšno odločitvijo kršilo drugi odstavek 75. člena KZ-1 oziroma je kršilo kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena ZKP.

5. Druga kršitev splošnega dela materialnega kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnik v zahtevi, je kršitev drugega in tretjega odstavka 75. člena KZ-1, ker sodišče ni odvzelo premoženjske koristi D. A., D. G. in S. Š., čeprav je bila premoženjska korist nanje prenesena oziroma, kot ugotavlja sodišče, so bili tem osebam kot lažnim kreditojemalcem nakazani sorazmerno visoki zneski (A. 101.700,00 EUR, G. 42.050,00 EUR in Š. 29.400,00 EUR), čeprav kreditno razmerje med družbo in navedenimi kreditojemalci sploh ni obstajalo. Tudi temu očitku vrhovnega državnega tožilca je potrebno pritrditi, saj, kot je že iz izreka razvidno, so navedene osebe v posledici obsojenčevega ravnanja pridobile protipravno premoženjsko korist (objektivni pogoj), s tem da so jim bila na račune nakazana sredstva, da ne bi imeli sklenjene kreditne pogodbe, pa je izpolnjen tudi subjektivni pogoj (to je vedenje, da so bili zneski preneseni brez obveznosti). Ker torej sodišče kljub ugotovitvi, da je obsojenec s kaznivim dejanjem pridobil na škodo družbe premoženjsko korist sebi in D. A., D. G. in S. Š. v višini nakazanih sredstev, je s tem, ko ni odvzelo premoženjske koristi, kršilo določbo drugega in tretjega odstavka 75. člena KZ-1 (oziroma drugega in tretjega odstavka 96. člena KZ, veljavnega v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj). Če namreč sodišče premoženjske koristi ne odvzame, čeprav jo je ugotovilo, ravna samovoljno oziroma arbitrarno in s tem krši kazenski zakon(1).

6. Tretje vprašanje, ki ga izpostavlja vrhovni državni tožilec v zahtevi, je vprašanje, kako ravna sodišče v primeru, ko pride do kolizije dveh obveznosti, in sicer ali bi moralo sodišče obsojencu odvzeti premoženjsko korist, ki jo je pridobil s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ali odvzeti denar v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja po drugem odstavku 245. člena KZ-1. Pri tem vrhovni državni tožilec na zastavljeno vprašanje sam odgovori in meni, da bi bilo potrebno v primeru, ko je storilec spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja, storilcu odvzeti le premoženjsko korist, pridobljeno s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja. Tako stališče je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno, saj je pri odvzemu premoženjske koristi potrebno vedno izhajati iz namena tega instituta, to je restitucija stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici kaznivega dejanja oziroma v vzpostavitvi pravnega stanja, ki je bilo prekinjeno zaradi storilčeve kršitve pravnih pravil. Kar z drugimi besedami pomeni, da mora storilec oziroma osebe, na katere je bila protipravna premoženjska korist prenesena, razpolagati s takšnim premoženjem, kot bi, če ne bi bilo obogatitve s kaznivim dejanjem. To se pravi, da bo sodišče odvzelo premoženjsko korist, če bo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja le takrat, ko ta ni bil spoznan za krivega storitve predikatnega kaznivega dejanja, ali pa takrat, ko je s pranjem denarja protipravno pridobljeno premoženjsko korist še povečal. 7. Ker je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca, je Vrhovno sodišče uveljavljane kršitve le ugotovilo.

(1) Vendar pa tedaj, ko pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku, bi moralo sodišče te osebe povabiti na zaslišanje v predhodnem postopku ali na glavni obravnavi (prvi odstavek 500. člena ZKP), česar pa sodišče v konkretnem primeru ni storilo. Te kršitve pa vložnik ne uveljavlja.