Jedro

Ker tožnica zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu ni ugovarjala v zakonitem roku oz. sploh ni ugovarjala, ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1.8.2001 dalje, s sodbo pa zavrnilo njen primarni denarni zahtevek za plačilo bruto nadomestila plače v skupnem znesku 8,049.548,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih neto zneskov, oziroma podredni zahtevek za plačilo nadomestila plače na podlagi vsakokratne višine minimalne plače ter zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep, razen glede stroškov postopka. Soglašalo je, da tožnica glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar bi predstavljalo temelj drugih tožbenih zahtevkov, ni izpolnila pogojev za sodno varstvo, saj zoper prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni ugovarjala v zakonskem roku oziroma sploh ni ugovarjala.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo pred sodiščem ugotovljeno, da je bila tožnica na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju pri toženi stranki, da ji tožena stranka od 1.8.2001 dalje ni več izplačevala plače in zagotavljala dela in da ni bil ugotovljen zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato zavrnitev njenih zahtevkov ni razumljiva oziroma so razlogi sodbe tako pomanjkljivi, da se ne dajo preizkusiti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena za odločitev je ugotovitev sodišča, da tožnica pri toženi stranki zoper prenehanje delovnega razmerja ni ugovarjala. Na to dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pravilno sicer revizija navaja, da je dolžnost delodajalca, da delavcu zagotavlja delo in redno izplačuje plačo. Na drugi strani pa je v spornem času veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v 80. členu določal, da ima delavec v primeru kršitve njegovih pravic pravico do ugovora v 15-ih dneh, ko mu je bila vročena odločba, s katero je kršena njegova pravica, oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

V skladu z določbami drugega odstavka 83. člena ZPP je bila vložitev ugovora pri pristojnem organu delodajalca pogoj za vložitev tožbe oziroma za zahtevek za varstvo pravic delavcev pri pristojnem sodišču. Tudi proti protipravnim ravnanjem delodajalca se lahko delavec zaščiti le na tak način.

Tožnica je ob vložitvi tožbe v letu 2004 sama navajala, da ji je tožena stranka s 1.8.2001 prenehala izplačevati plačo in ji ni več zagotavljala dela ter ji pojasnila, da ji je delovno razmerje prenehalo. Ker tožnica zoper takšne kršitve njenih pravic iz delovnega razmerja ni ugovarjala v skladu z določbami 80. člena ZTPDR, glede na določbe drugega odstavka 83. člena ZTPDR ni mogla uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja pred sodiščem. Brez ugotovitve obstoja delovnega razmerja pa tudi njeni denarni zahtevki in zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico niso mogli biti utemeljeni.

Ker izpodbijana odločba temelji na gornjih ugotovitvah, ima razloge o odločilnih dejstvih. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Hkrati pa je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe materialno pravo pravilno uporabljeno (zlasti določbe ZTPDR o varstvu pravic delavcev).

Glede na povedano je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.