Jedro

Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odredila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce ... od 10. 10. 2025 od 12.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 10. 1. 2026 do 12.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 2. 10. 2025 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

3.Tožena stranka je bila s strani socialne službe azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma in o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 8. 10. 2025 je razvidno, da so tožniku zasegli steklenico viskija, ki ga je imel v nahrbtniku, nakar je tožnik takoj po zasegu začel preklinjati in žaliti varnostno osebje. V nadaljevanju obrazložitve sklepa je podrobneje povzeta vsebina tega poročila, kjer se med drugim tožniku očita, da je prijel varnostnika za predel mednožja, da ga je večkrat pljunil v obraz, da je pregriznil cev za dovod vode v kavomatu, kar je povzročilo poplavo v prostoru in ko mu je iz žepa padel kovanec, ga je pojedel.

4.Tožnik je bil pred izrekom omejitve gibanja seznanjen z dejanjem, o katerem je bila obveščena tožena stranka. Pri tem je imel možnost izjasnitve o tem dejanju in je bil obveščen o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika. Seznanjen je bil s poročilom o dogodku. Povedal je, da drži, da je imel pri sebi alkohol. Zanikal je, da bi prijel varnostnika za predel mednožja. Drži pa to, da je pregriznil cev za dovod vode. Glede kovanca je pojasnil, da ga je imel v ustih, ni pa ga pogoltnil.

5.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim, zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Glede na to, da je tožnik pri svojem agresivnem vedenju napadel varnostnika in ga pljunil, žalil varnostno osebje, kričal, pregriznil cev za vodo in s tem povzročil poplavo v prostoru, kar je tudi priznal, je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja.

6.Tožena stranka je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep. Glede na dokazana ravnanja tožnika in ker je kljub opozorilom nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu azilnega doma, s tem pa ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu kot tudi zaposlene v azilnem domu, tožena stranka zaključuje, da milejšega ukrepa po ZMZ-1 v danem primeru ni moč izreči. Če bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce. Vsa opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje izboljšalo.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je omejitev gibanja ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo. Za tak ukrep morajo biti izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa niso bile izkazane. Nadalje pojasnjuje, da je bolnik s težko obliko sladkorne bolezni in da je gibalno oviran. Sedaj okreva po operaciji leve noge. Vstavljeno mu je bilo več kovinskih elementov in nameščena opornica, pri gibanju pa uporablja bergle. Meni, da se njegovo zdravstveno stanje ob nastanitvi ni dovolj preverilo. Ni bil dovolj seznanjen glede vseh pravil hišnega reda azilnega doma. Ni vedel, da se ne sme vnašati alkohola. Tožniku ni bilo dano primerno pojasnilo samega dejanja zasega steklenice. Vse, kar je temu sledilo, pa je eskaliralo v nadvse nasilno situacijo. Vztraja pri svoji izjavi, dani na zapisnik ob ustnem izreku ukrepov omejitve gibanja in navaja, da več nasilnih dejanj, ki so mu očitana, sploh ni mogel storiti, ker za to ni funkcionalno sposoben z opornico in berglami. Meni tudi, da je varnostna služba prekoračila svoja pooblastila. Izpodbijani akt mora biti v sami dokazni oceni konkretiziran v zadostni meri, sicer se ga ne da preizkusiti. Samo z golim navajanjem ene kršitve v obdobju petih dni pa temu ne more zadostiti.

8.Tožnik meni, da odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Pridržanje prosilca mora biti nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. V konkretnem primeru pa po mnenju tožnika temu ni bilo tako.

9.Nepravilno je tudi to, da se je ukrep odvzemu osebne svobode izvedel na dveh različnih pravnih temeljih. V obrazložitvi tožena stranka izmenično uporablja določilo tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 in 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kar je pravno nedopustno. Izpodbijanega akta se zato ne da preizkusiti. Dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" je nedoločen pravni pojem, ki ga je treba v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega sklepa pa to ni razvidno. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1.

10.Iz obrazložitve sklepa tudi ni razvidna argumentirana obrazložitev, zakaj koristi, ki jih prinaša odvzem prostosti, pretehtajo na težo posega v pravico do osebne svobode. Zagotovo je kdaj pravno dopustno, da sme tožena stranka le na podlagi zaznamkov varnostne in socialne službe in brez zaslišanja stranke izreči ukrep pridržanja, ampak v obravnavani zadevi temu ne more biti tako. Tožnik je le enkrat kršil pravila hišnega reda, kar je vsebovalo sicer le manjša odklonska ravnanja. Dokazna ocena tožene stranke ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

11.Poleg navedenega termin v izreku "do prenehanja razlogov" v sklepu ni obrazložen. Ni jasnih meril za presojo glede trajanja omejitve gibanja. Ni razvidno, kateri organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločal. Res je, da je kot skrajno sredstvo možen nadzor Upravnega sodišča RS, vendar tožnik meni, da bi moralo v obrazložitvi sklepa biti pojasnjeno veliko več.

12.Poleg tega prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja. Tudi v njih se je nahajal v ločenem varovanem prostoru z nadzorom. Izpodbijani sklep je izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja. V njegovem zdravstvenem stanju bi bil ukrep učinkovit lahko, če bi se izvedel v azilnem domu. Odrejen ukrep je nesorazmeren. Pri ukrepu omejitve gibanja je potrebno upoštevati določene procesne garancije kot je nearbitrarnost pri odločanju in prav tako tudi glede sorazmernosti ukrepa. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga odpravi ter naloži toženi stranki, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep omejitve gibanja, oziroma podrejeno, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

13.Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki odredi, da nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožnik se v prostorih Centra za tujce slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Čustveno je prizadet, ker meni, da se mu je zgodila krivica. Nikoli ni bil pridržan, v času bivanja v Republiki Sloveniji ni osumljen kaznivega dejanja niti ni bil v prekrškovnem postopku ter je telesno oviran in kronični bolnik. Kršena mu je pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Z vsakim dnem se bo ta škoda le še povečevala.

14.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je vsak stanovalec ob sprejemu v azilni dom seznanjen s hišnim redom in s posledicami njegovih kršitev. Uredba o hišnem redu je objavljena tudi na oglasni deski azilnega doma. Tožnik je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe seznanjen z očitanim dejanjem in kršitvami hišnega reda. Pri tem je imel možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej in je bil tudi obveščen o pravici do pravnega svetovalca - odvetnika, kar pa je odklonil. Nadalje tožena stranka povzema, kaj izhaja iz poročila o dogodku varnostne službe. S tem, ko se je tožnik nasilno in neprimerno obnašal v azilnem domu, ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale sostanovalce in zaposlene, vključno z varnostno službo. V primeru tožnika gre za hude kršitve hišnega reda z elementi nasilja, kar kaže na njegovo nasilno in neprimerno vedenje, ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. Pri vodenju postopkov tožena stranka ni storila nobenih kršitev in je zato izpodbijani sklep zakonit. Glede tožbenih navedb, da je tožnik kronični bolnik s številnimi zdravstvenimi težavami in da njegovo zdravstveno stanje ob nastanitvi ni bilo preverjeno, pa tožena stranka zavrača te navedbe in navaja, da je v celoti seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika in mu je zagotovljena vsa ustrezna zdravstvena oskrba tako znotraj azilnega doma kot tudi zunaj. Zdravstvene težave tožnika ne smejo biti razlog in povod za njegovo neprimerno vedenje. Tožena stranka tudi prereka tožbene navedbe, da tožnik ne more komunicirati z varnostniki v razumljivem jeziku in dodaja, da je iz poročila o dogodku jasno razvidno, da zna tožnik komunicirati v italijanskem jeziku, saj je opozoril varnostnike, da potrebuje inzulin in da je diabetik, pri čemer varnostnik A. A. tekoče govori italijansko.

15.Tožena stranka tudi nasprotuje predlogu za izdajo začasne odredbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik ni konkretno navedel vseh okoliščin in vseh dejstev, s katerimi bi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljil nastanek, obliko ter obseg nastale škode, niti ni pojasnil in s tem izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, zakaj bi bila škoda zanj težko popravljiva in za vse navedeno ni predložil ustreznih dokazov. Sklicevanje na slabo počutje, kršitev mednarodnih pravnih aktov in Ustave RS ter čustveno prizadetost ne vzdrži kritične presoje. Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo.

16.Tožena stranka predlaga, naj sodišče zavrne tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

17.Sodišče je dne 23. 10. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, zaslišalo tožnika ter vpogledala v dva zdravniška izvida, ki ju je na obravnavo prinesla pooblaščenka tožnika. Iz njih je razvidno zdravstveno stanje tožnika, kot tudi to, katera zdravila jemlje. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika umaknila zahtevek za zavarovanje dokazov.

18.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki. Ponovno je podrobno opisal dogodke, v zvezi s katerimi se mu očitajo posamezna dejanja. Rekel je, da ni bil seznanjen s pravili bivanja v azilnem domu. Ko so prišli policisti, so z njim lepo ravnali. Z varnostnikom se je pogovarjal arabsko in francosko. V Centru za tujce se ne počuti dobro, vzdušje je slabo, ena oseba se je večkrat poskušala obesiti.

K točki I izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Glede izpolnjenosti citiranega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

21.Tožnik v tožbi uvodoma podrobneje opisuje svoje zdravstveno stanje, to je sladkorna bolezen in okrevanje po operaciji leve noge. Sodišče sicer ne dvomi, da ima tožnik zdravstvene težave in to dejstvo je tudi med strankama nesporno. Vendar pa ne glede na navedeno to ne more biti razlog za tako vedenje, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru in s katerim je tožnik ogrozil tako osebno varnost kot tudi premoženjsko varnost. Pri presoji, ali je podan navedeni razlog za omejitev gibanja, je bistveno to, ali dejanja prosilca predstavljajo ogrožanje osebne ali premoženjske varnosti ne glede na to, kaj je vzrok dejanj, ki imajo za posledico ogrožanje navedenih vrednot.

22.Tožnik določena dejanja priznava (poškodovanje cevi na kavomatu, pljuvanje), določena pa zanika, češ da jih ni funkcionalno sposoben storiti. Vendar pa iz poročila varnostne službe o dogodkih izhaja, da so bila storjena tudi tista dejanja, ki jih tožnik zanika. Zaradi tožnikovih ravnanj je bilo celo treba poklicati policijo. Četudi bi se sledilo tožnikovemu zanikanju prvega izmed dejanj, ko naj bi prijel varnostnika za mednožje, pa je bilo za tem storjenih več drugih dejanj ogrožanja osebne in premoženjske varnosti, zato je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka sprejela pravilno odločitev o omejitvi gibanja, saj so bili razlogi za to podani.

23.Tožnik v tožbi tudi meni, da mora biti pridržanje prosilca nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja ter po njegovem mnenju temu ni bilo tako. Vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in je bilo v sklepu tudi natančno pojasnjeno, zakaj so podane. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma oziroma izrečen kateri drug milejši ukrep. Nadalje je ugotovila, da je kljub opozorilom nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu in s tem ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu kot tudi zaposlene v azilnem domu in zato milejšega ukrepa v danem primeru ni bilo mogoče izreči. Nadalje je tožena stranka obrazložila, da če bi bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi tožnik s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih kot doslej, kjer velja enak hišni red, ki ga je kršil in s tem ogrožal sebe ter ostale prosilce ter da opozorila varnostnikov do sedaj niso imela nobenega učinka. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

24.Nadalje tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je ukrep odvzema osebne svobode izvedla na dveh popolnoma različnih pravnih temeljih in sicer določbe tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 in četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v konkretni zadevi bistvenega pomena to, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu stanu, kot je naveden v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali so podani razlogi javnega reda, zaradi katerih je bodisi ogrožena osebna varnost ali pa premoženjska varnost. Pri 82.a in 82.b členu ZMZ-1 ter četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za različne pravne podlage in tudi ukrepi na eni ali drugi pravni podlagi so povsem različni. Tudi postopek odreditve posameznega ukrepa na teh dveh pravnih podlagah je povsem različen. Pri določilu četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za povsem samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki niti ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na določili 82.a in 82.b člena ZMZ-1. Zaradi tega je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1.

25.Tožnik v tožbi tudi izpostavlja pravico do izjave ter da mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil postopek pri izdaji sklepa o omejitvi gibanja povsem pravilen in iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bile storjene kakršnekoli procesne napake. Tožnik je bil na zaslišanju seznanjen s tem, kaj se mu očita in je imel možnost, da se o teh očitkih izjasni. Torej ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Prav tako je bil seznanjen s tem, da lahko postopek poteka ob prisotnosti pravnega svetovalca, s čimer so bile zagotovljene vse procesne garancije, ki so potrebne, kadar gre za odvzem prostosti.

26.V zvezi s tožbenim očitkom, da v sklepu ni dovolj obrazloženo, kakšen je pomen besedne zveze "do prenehanja razlogov", v kolikšnem terminskem obdobju naj bi ocena glede tožnikovega izboljšanja vedenja bila podana ter kdo naj bi jo podal, pa sodišče pojasnjuje, da je pravni temelj za izrek izpodbijanega sklepa in uporabo termina "do prenehanja razlogov" šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljši še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Zaradi tega ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu pojasnjeno več o tem, kdo naj bi odločal o tem, da so razlogi prenehali in po katerem postopku. S tem v zvezi je treba upoštevati tudi to, da je čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji. Tega pa ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.

27.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom. Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

28.Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o tem, da je odrejen ukrep nesorazmeren. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila tudi sorazmernost ukrepa, s tem ko je navedla, da je tožnik kljub opozorilom nadaljeval z neupoštevanjem Uredbe o hišnem redu in da je s tem ogrožal sebe in tudi ostale v azilnem domu. Po mnenju sodišča je le z omejitvijo gibanja v Centru za tujce mogoče doseči, da zaposlene in sostanovalce v azilnem domu tožnik ne bo ogrožal. S tem v zvezi je tožena stranka pojasnila, da če bi bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu da bi s kršitvami prenehal, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj.

29.Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

30.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

31.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

32.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

33.Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode, da je čustveno prizadet, ker meni, da se mu je zgodila krivica ter da je kršitev pravice do osebne svobode težko popravljiva škoda že sama po sebi. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Sodišče sicer verjame, da tožnik težko prenaša omejitev osebne svobode in se zaradi tega slabo počuti, vendar pa zgolj navedba o tem ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega gre pri omejitvi gibanja zgolj za kratkotrajen, časovno omejen ukrep, ki se lahko preneha izvajati tudi že pred pretekom treh mesecev, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja.

34.Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba tudi sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.