9. 6. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. na seji senata dne 23. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 405/2003 z dne 25. 5. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevo pritožnika za denacionalizacijo grobnice in zemljišča, na katerem ta stoji. Zahtevo je zavrnil, ker je ugotovil, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) obstajajo ovire za vrnitev. Ministrstvo za okolje in prostor, ki je v zadevi odločalo kot pritožbeni organ, je pritožbo zoper tako odločitev zavrnilo, hkrati pa izrek odločbe upravnega organa prve stopnje dopolnilo tako, da se je zavrnitev nanašala le na zemljišče, na katerem stoji grobnica pritožnikovih prednikov. Ob tem je pojasnilo, da je treba zahtevo zavrniti iz drugih razlogov, kot jih je navedel upravni organ prve stopnje; pritožbeni upravni organ je zahtevo zavrnil z utemeljitvijo, da pritožnik ni izkazal, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno njegovim prednikom. Pritožbeni upravni organ je ocenil, da dokazi, ki jih je ponudil pritožnik (dokument iz leta 1914 o ceni zemljišča in o trajanju lastništva zemljišča, obračun Komunalnega podjetja Ljubljana glede prispevka za grobnico in glede najemnine), ne izkazujejo, da so bili njegovi pravni predniki pred podržavljenjem lastniki zemljišča, na katerem se nahaja grobnica. Upravno sodišče je zavrnilo pritožnikovo tožbo. Štelo je, da pritožnik ni dokazal, da bi njegovi pravni predniki na predmetni parceli imeli lastninsko pravico niti v obdobju Kraljevine Jugoslavije niti v povojnem obdobju. Ocenilo je, da so na tej parceli imeli le posebno pravico uporabe, kar ni predmet vračanja po ZDen. Tudi sicer naj bi zemljišča na območju pokopališča Žale, kjer se nahaja tudi predmetna parcela, bila nacionalizirana Pokopališkemu skladu, ne pa posameznim uporabnikom. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo, pri čemer se je strinjalo z ugotovitvijo (in z razlogi za tako ugotovitev) Upravnega sodišča, da pritožnik ni izkazal, da bi bila predmetna parcela pred nacionalizacijo, ki je bila izvedena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – ZNNZ), last njegovih pravnih prednikov.

2.Pritožnik navaja, da so predmetno grobno parcelo kupili njegovi pravni predniki v času Avstroogrske monarhije ter da je šlo za tako imenovano fiduciarno lastnino, ko je bil grobni prostor odkupljen za čas trajanja pokopališča. Vrhovnemu sodišču očita, da pri odločanju te oblike lastnine ni upoštevalo kot lastnine, ki se je v preteklosti v Sloveniji uveljavljala na pokopališčih, in je ni upoštevalo kot premoženje, katerega vrnitev se lahko zahteva na podlagi ZDen. Zatrjuje, da je bila taka lastnina na območju današnje Republike Slovenije možna na grobnih parcelah tudi v Kraljevini Jugoslaviji ter kasneje vse do nacionalizacije na podlagi ZNNZ. Ker sodišče tega ni upoštevalo, naj bi pritožniku kršilo pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču pritožnik tudi očita, da je kršilo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker ni odgovorilo na pritožbene ugovore o tem, da je bila na območju sedanje Republike Slovenije vseskozi dopuščena fiduciarna lastnina in to tudi na zemljiščih v okviru pokopališč. Pritožnik v pritožbi še navaja, da za denacionalizacijo ni pomembno, če so bile grobne parcele formalno podržavljene Pokopališkemu skladu in ne lastnikom, ki so te parcele v preteklosti odkupili. V ustavni pritožbi pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi sodbo Vrhovnega sodišča in samo ugodi denacionalizacijskemu zahtevku. Podrejeno pa predlaga vzpostavitev stavbne pravice za čas trajanja pokopališča oziroma za dobo 99 let.

B.

3.Upravni organ druge stopnje je zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka utemeljil z navedbo, da vlagatelj zahtevka s predloženimi listinami ni izkazal, da je bilo zemljišče pod grobnico pred podržavljenjem v lasti njegovih pravnih prednikov, niti tega, da je bilo podržavljeno tem osebam. S tako odločitvijo in razlogi zanjo sta se ob preizkusu zakonitosti upravne odločbe v upravnem sporu strinjali obe sodišči. Upravno sodišče je ob razlogih, ki ne dopuščajo denacionalizacije predmetnega zemljišča, še navedlo, da tudi sicer posamezniki po zakonodaji Kraljevine Jugoslavije in povojne Jugoslavije na zemljiščih grobov in grobnic niso mogli pridobiti lastninske pravice; navedlo je tudi, da so bila zemljišča v primeru Pokopališča Žale po ZNNZ nacionalizirana Pokopališkemu skladu, ki je bil lastnik teh zemljišč. S takim stališčem se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče.

4.Pritožnik svojo pritožbo gradi na stališču, da je zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka posledica neupoštevanja fiduciarne lastnine, ki naj bi jo na predmetnem zemljišču pridobili njegovi pravni predniki. To stališče je zmotno, saj je odločitev upravnega organa druge stopnje, ki je bila nato preizkušana v upravnem sporu, temeljila na ugotovitvi, da s predloženimi listinami vlagatelj zahtevka ni izkazal, da bi njegovi pravni predniki na konkretnem zemljišču pridobili lastninsko pravico in to tudi imeli v trenutku podržavljenja. Dejstvo, da je Upravno sodišče dodatno pojasnilo, Vrhovno sodišče pa se je s tem strinjalo, da pritožnikovi pravni predniki tudi po zakonodaji Kraljevine Jugoslavije in povojne Jugoslavije na zemljiščih na pokopališčih sploh niso mogli pridobiti lastninske pravice, bi z vidika pritožnikovih zatrjevanj lahko bilo pomembno, če bi pritožnik uspel izkazati, da so njegovi pravni predniki pridobili v last konkretno zemljišče. Ker tega po oceni upravnega organa druge stopnje in obeh sodišč s predloženimi listinami ni uspel dokazati, je zatorej njegov očitek, da je do zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka prišlo zaradi neupoštevanja fiduciarne oblike lastnine, neutemeljen, s tem pa tudi trditev o kršitvi 33. člena Ustave. Prav tako pa je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pritožnik je zoper odločbe, s katerimi se ni strinjal, imel pravna sredstva, ki jih je tudi vsa uporabil. Ker je odločitev upravnega organa druge stopnje temeljila na ugotovitvi, da vlagatelj zahtevka ni izkazal lastništva njegovih pravnih prednikov na konkretnem zemljišču, Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve te pravice zgolj zaradi tega, ker na trditve pritožnika o fiduciarni lastnini ni odgovorilo posebej, pač pa je navedlo le, da soglaša s stališči Upravnega sodišča, torej tudi s tistimi, ki se nanašajo na obstoj lastninske pravice posameznikov na pokopališčih.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/02 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan