Jedro

Za zakonitost izpodbijanih upravnih odločb o priznani pravici do predčasne pokojnine, institut pokojninske dobe brez dokupa pravno ni relevanten in posledično niti pritožbeni očitki o njegovi protiustavnosti. Čeprav tožniku ni mogoče odrekati nestrinjanja z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016, v tem pritožbenem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati protiustavnosti pokojninske dobe brez dokupa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 9. 11. 2015 in št. ... z dne 8. 7. 2015, ponovno odmero starostne pokojnine in izplačilo razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo do plačila (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o priznani in odmerjeni predčasni pokojnini pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščeni odvetnici zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da je sodba oprta na nezakonit in protiustaven Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Zakonodajalec naj bi s prevrednotenjem delovne dobe, pridobljene po prej veljavnem zakonu2 (ZPIZ-1) v pokojninsko dobo, na podlagi katere se po ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki je prostovoljno plačeval prispevke, upokoji le predčasno z odbitki, nedopustno posegel v ustavno načelo socialne države, v pridobljene in pričakovane pravice, kršil načelo zaupanja v pravo, prepoved retroaktivne veljave zakonov in načelo enakosti pred zakonom. Seznanjen je z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016 (odločba Ustavnega sodišča), vendar se z njo ne strinja. Verjame, da bi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije z zahtevo na Evropskem sodišču zaradi kršitev človekovih pravic morala uspeti.

Obširno pojasnjuje razloge, zaradi katerih naj bi bila prekvalifikacija delovne dobe iz naslova dokupa po ZPIZ-1 v pokojninsko dobo, protiustavna. S pojmom pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2 so v primerjavi z ZPIZ-1 poostreni pogoji za pridobitev starostne pokojnine zavarovancev, ki so prostovoljno plačevali prispevke. Kršeno je načelo 2. člena Ustave Republike Slovenije3 (Ustava), da je Slovenija pravna in socialna država in grobo poseženo v uresničevanje pravic iz socialnega zavarovanja ter pravico do socialne varnosti. Socialna varnost ni nekaj, kar je tukaj in sedaj, temveč ima širšo dimenzijo in obsega vsa obdobja človekovega življenja. Z ZPIZ-2 je poseženo v pridobljene in pričakovane pravice. Pričakovati je bilo, da se bodo prostovoljno plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje šteli v delovno dobo za odmero starostne pokojnine brez odbitkov. Upravičeno je zaupal zakonodajalcu, da se bodo prispevki, plačani v času veljavnosti ZPIZ-1, upoštevali kot pokojninska doba, enakovredna pokojninski dobi brez dokupa. Nedopustno je prevrednotiti pridobljene pogoje za upokojitev, poseči v pridobljene, obljubljene oziroma pričakovane pravice. Izpodbijana sodba zato pomeni nedopusten poseg v ustavno načelo zaupanja v pravo. V državi, katere zakonodaja je nepredvidljiva in se menja kot letni čas, državljani ne morejo ničesar predvideti, niti se zanesti na svojo državo, saj jim ne nudi udobja in socialne varnosti. Če bi vedel, kaj ga čaka, si prostovoljno ne bi nikoli plačeval tako visokih prispevkov za pokojninsko zavarovanje, temveč sklenil življenjsko zavarovanje pri drugi zavarovalnici.

Odvzeta mu je tudi možnost prilagoditve na nov sistem upokojevanja, zato je z izpodbijanima odločbama kršeno načelo postopnega uvajanja nove ureditve. Njegova pravica ni vključena v 394. člen ZPIZ-2, ki določa prehodno obdobje zaradi varstva pričakovanih pravic najbolj ranljivih skupin zavarovancev. Z ZPIZ-2 naj bi bil kršen 2. odstavek 155. člena Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov, ki je dopustna le, če to zahteva javna korist, in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Za pridobljene pravice pa po doktrini Ustavnega sodišča gre takrat, ko so pravna razmerja zaključena, pravice individualizirane in konkretizirane z individualnim aktom. Predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za ustavnosodno presojo relevantnih določb ZPIZ-2 v obravnavani zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi materialno pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja predvsem naslednje.

Dejanske relevantne okoliščine konkretnega primera

5. Ni nobenega dvoma, da je tožnik ob uveljavitvi pravice do predčasne pokojnine s 1. 10. 2014, dopolnil 58 let in 8 mesecev starosti ter 40 let, 1 dan in 15 dni pokojninske dobe, od tega 39 let, 0 mesecev in 1 dan pokojninske dobe brez dokupa in s tem pogoje za pravico do predčasne pokojnine. Denarna dajatev mu je od 1. 10. 2014 dalje priznana v višini 390,98 EUR mesečno. Odmerjena je od pokojninske osnove 832,85 EUR iz najugodnejšega 20 letnega povprečja plač od 1972 do 1991 v višini 57,25 % ter zmanjšana za vsak manjkajoči mesec starosti do dopolnitve 65 let starosti za 0,3 % , oz. skupno 18 %.

6. V obravnavani zadevi gre v bistvu za spor zaradi starostne višje pokojnine od priznane predčasne pokojnine, za katero so bili izpolnjeni zakonski pogoji. Glede na dopolnjeno starost in pokojninsko dobo, vključno z dokupljeno, pritožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V kolikor bi vztrajal na priznanju izključno starostne pokojnine, bi morala biti zahteva, vložena 20. 3. 2015 v predsodnem postopku zavrnjena. Uveljavitvi pravice do predčasne pokojnine bi se lahko izognil z umikom zahteve, kar bi imelo za posledico, da sploh ne bi postal uživalec predčasne pokojnine.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v določbah ZPIZ-2, ki urejajo pravico do predčasne pokojnine. Po 1. odst. 29. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če dopolni 40 let pokojninske dobe, oziroma v prehodnem obdobju leta 2014 (2. odstavek) pri starosti 58 let in 8 mesecev moški. Gre za pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu, če izpolnjuje predpisano starost in pokojninsko dobo, pa nima pravice do starostne pokojnine (31. točka 7. člena ZPIZ-2), ker ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena ZPIZ-2. Torej starost 65 let, ki je temeljni zavarovalni riziko za tovrstno pokojninsko dajatev in najmanj 15 let zavarovalne dobe oz. pri nižji starosti 60 let zaostrenega pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa (od 1. do 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2).

Predčasna pokojnina se v skladu z 1. odst. 38. člena ZPIZ-2 odmerja od pokojninske osnove kot starostna pokojnina, nato pa za vsak manjkajoč mesec starosti do dopolnitve 65 let, trajno zmanjša za 0,3 %. Zmanjšanje ne sme znašati več, kot znaša zmanjšanje za 5 let manjkajoče starosti do dopolnjenih 65 let, in sicer največ 18 % (2. odstavek 38. člena). Namen malusa je v destimulaciji upokojevanja pri nižji starosti pred nastopom zavarovalnega rizika za starostno pokojnino pri 65 letu starosti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob pravilni uporabi 29. in 38. člena ZPIZ-2, ki nista v neskladju z Ustavo. Ni razloga, da bi pritožbeno sodišče postopalo po 155. členu Ustave, prekinjalo postopek v konkretni zadevi in sprožalo ustavno sodno presojo, oziroma da bi sledilo tovrstnemu predlogu tožnika.

9. Za zakonitost izpodbijanih upravnih odločb o priznani pravici do predčasne pokojnine, institut pokojninske dobe brez dokupa pravno ni relevanten in posledično niti pritožbeni očitki o njegovi protiustavnosti. Čeprav tožniku ni mogoče odrekati nestrinjanja z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/13-44 z dne 21. 4. 2016, v tem pritožbenem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati protiustavnosti pokojninske dobe brez dokupa. Pritožbeno sodišče na obširno izvajane pritožnika v tej smeri in očitek, da je zavrnilna sodba izdana na protiustavni zakonski podlagi zato izpostavlja le še naslednje.

Odločbe Ustavnega sodišča je v sodnih postopkih potrebno spoštovati že zaradi prepričljivosti ustavno pravnih argumentov. To velja tudi za ustavno sodno presojo, da 4. in 5. odst. 27. člena ZPIZ-2, v kolikor določata pogoj pokojninske dobe brez dokupa, nista v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, široko polje odločanja oz. normiranja. Takšno stališče je zavzelo tudi pri presoji ustavne skladnosti instituta pokojninske dobe brez dokupa, kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ugotovilo je, da so ga narekovale neugodne demografske, gospodarske, javno finančne razmere ter dolgoročna vzdržnost pokojninske blagajne. Obstajal je stvarni razlog za spremembo pogojev starostnega upokojevanja in reforma ni bila nepričakovana. Z uporabo kriterija delovne aktivnosti in višine plačanih prispevkov, ki sta vgrajena v samo bistvo sistema obveznega pokojninskega zavarovanja, zakonodajalec z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ni ravnal v neskladju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. Temeljito je obrazložilo, zakaj z institutom pokojninske dobe brez dokupa, četudi zajema dokupljeno dobo po ZPIZ-1, ni kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave in med drugim poudarilo, da se je zakonodajalec dolžan odzivati na potrebe na vseh področjih družbenega življenja. Čeprav pokojninska doba brez dokupa zajema tudi obdobja, dopolnjena pred uveljavitvijo ZPIZ-2, po ustavno sodni presoji ni kršen 155. člen Ustave RS, saj zakon ne velja za nazaj. Ker je zavarovalna, pokojninska, posebna, ali kakorkoli drugače poimenovana doba dejstvo, relevantno za pridobitev pravice in ne pravica sama, nova ureditev v ZPIZ-2 ne pomeni posega v pridobljene pravice. Enako velja za zatrjevan protiustavni poseg v pričakovane pravice. S tehtanjem med zakonskim ciljem in prizadetostjo pravnih položajev posameznikov je Ustavno sodišče zavrnilo pobude za oceno ustavnosti 394. člena ZPIZ-2 z utemeljitvijo, da zakonodajalec zavarovancev, ki niso v enakem položaju kot tisti iz navedene določbe, ni bil dolžan obravnavati enako.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Glede na predhodno ugotovljene dejanske, materialnopravne in ustavnopravne razloge je torej z izpodbijano sodbo tožnikov zahtevek na odpravo zakonitih odločb o priznani pravici in odmerjeni predčasni pokojnini, utemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov je tudi pritožba ostala brezuspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 106/1999. 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.