Jedro

O tem, ali obravnavana gradnja predstavlja nelegalno gradnjo in ali je tožeča stranka inšpekcijski zavezanec zaradi te gradnje, ne odloča upravna enota v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, temveč je o tem kot pristojni organ odločil gradbeni inšpektor z odločbo, na katero se sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ. To pomeni, da je bilo predhodno vprašanje v obravnavani zadevi rešeno z dokončno odločbo pristojnega organa.

Pravilnost oziroma zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju, bi morala stranka izpodbijati v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki po uradni dolžnosti, v skladu s 1. odstavkom 157. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1) kot lastniku nedovoljene gradnje na zemljišču parc. št. 236/1 k.o. ... naloženo plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1.011,81 EUR. V obrazložitvi te odločbe Upravna enota A. kot prvostopenjski upravni organ med drugim navaja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Ljubljana, dne 27. 10. 2006 izdal odločbo št. ..., iz katere izhaja, da je tožeča stranka na zemljišču s parc. št. 236/1 k.o. ... zgradila počitniški objekt tlorisne velikosti 5,00 m x 4,00 m z rezervoarjem za kapnico, tlorisne velikosti 1,30 m x 1,50 m, brez upravnega dovoljenja. Pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. ... z dne 5. 3. 2007 v bistvenih delih zavrnilo. Prvostopenjski upravni organ je v obravnavani zadevi izvedel posebni ugotovitveni postopek, v katerem je bila zaslišana tudi tožeča stranka, ki je izjavila, da je vložila zahtevek za legalizacijo obravnavanega objekta, vendar je bil ta zahtevek zavrnjen. Prvostopenjski organ nato ugotavlja, da je tožeča stranka izvajala nedovoljeno gradnjo, zato je na podlagi določbe 1. odstavka 157. člena dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ obširno in podrobno povzema parametre in način izračuna nadomestila.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. ... z dne 18. 12. 2008 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi se sklicuje na določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1, po katerem je dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Iz prej navedene inšpekcijske odločbe izhaja, da je tožeča stranka investitor nedovoljene gradnje, zato je dolžna v skladu z navedeno zakonsko določbo plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tudi drugostopenjski organ podrobno povzema izračun višine prispevka in ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil stopnjo degradacije in uzurpacije prostora ter pravilno izračunal vrednost nadomestila. Dodaja še, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za plačilo nadomestila v več obrokih.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da ima za izgradnjo obravnavanega objekta, ki ga označuje kot čebelnjak, vsa potrebna dovoljenja, ki so po zagotovilu A.A. iz Občinske uprave A. zadostovala za gradnjo. Navaja, da je v maju 2003 pridobila lokacijsko informacijo, na podlagi katere je v letu 2003 pričela z gradnjo. Na upravni enoti je izvedela, da je bil v času gradnje dovoljen tudi zidan čebelnjak, jeseni 2004 pa je dobila informacijo gozdarske inšpektorice, da v gozdu ni dovoljenja nobena gradnja brez gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je izpolnila tudi vprašalnik gradbenega inšpektorja o obravnavani gradnji, prav tako je od gradbenega inšpektorja pridobila podatke o tem, kako lahko izdela streho čebelnjaka. Drugih pripomb gradbeni inšpektor ni imel, niti ni prepovedal nadaljnje gradnje. Zato je bila tožeča stranka prepričana, da čebelnjak ustreza pogojem, ki so navedeni v lokacijski informaciji. Čebelnjak je registrirala pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v letu 2005 pa je dobila od Občinske uprave A. obvestilo o prekršku. Ko je dostavila zahtevano lokacijsko informacijo, je zopet dobila odgovor, da je vse v redu. V čebelnjaku ima 12 panjev, v njem toči in polni med ter opravlja ostala dela za oskrbo čebel. Iz vsega tega in priložene dokumentacije izhaja, da je čebelnjak zgrajen zakonito, ob upoštevanju lokacijske informacije in ustnih navodil pristojnih oseb. Kako se je v tem času spreminjala pravna ureditev gradnje enostavnih objektov, ni obveščena, prav tako ni bila prisotna pri vseh obiskih inšpektorja. Inšpektor ni imel možnosti pregleda, v kakšen namen tožeča stranka uporablja prostor, trditev, da je čebelnjak počitniška hišica pa je neresnična, saj nima sanitarij, priključka na električno omrežje ali javni vodovod. V čebelnjaku tudi ni pohištva razen delovne mize za točenje medu. Iz lokacijske informacije izhaja, da za enostavni objekt, ki se uporablja za kmetijsko dejavnost, kamor spada tudi čebelarstvo, ni potrebno gradbeno dovoljenje. Če sodišče meni, da je tožeča stranka gradila nezakonito, naj zasliši osebe, ki so ji izdale lokacijsko informacijo in ostale, ki so ji zagotavljale, da je gradnja zakonita. Pri tej zadevi se počuti izigranega in zavedenega, saj je verjela vsem napotilom, ki so jih dajali odgovorni. S tem so bile kršene njene pravice, ker ni dobila točnih navodil od pristojnih, ki so zaposleni za to, da pomagajo, svetujejo in občanom izdajajo verodostojne dokumente. Počitniške hišice, ki jo tožeči stranki v odločbi očita gradbeni inšpektor, tožeča stranka ne potrebuje, saj ima v A. svojo hišo, ki ji pri tej starosti predstavlja zadostno breme. Ker je že dlje časa upokojena, ji je v veliko zadovoljstvo čebelarjenje in sprehodi do čebelnjaka ter vzdrževanje čebel. Iz navedb v tožbi je mogoče povzeti, da tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 157. člena ZGO-1 upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, izda odločbo o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora po uradni dolžnosti, (med drugim) kadar mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. Prvostopenjski upravni organ se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe oprl izključno na to okoliščino, namreč, da mu je pristojni gradbeni inšpektor poslal odločbo, iz katere izhaja, da je tožeča stranka inšpekcijski zavezanec zaradi v izreku te odločbe opisane nelegalne gradnje. Navaja tudi drugostopenjsko odločbo, z izdajo katere je izpodbijana odločba postala dokončna. Izključno na dejstva, ki izhajajo iz navedene odločbe, se opira tudi drugostopenjska odločba v obravnavani zadevi. Obstoja te odločbe oziroma njene dokončnosti tožeča stranka ne izpodbija.

Tako glede na besedilo zgoraj povzete določbe 5. odstavka 157. člena ZGO-1, kot glede na dejstvo, da je ta določba uvrščena v del ZGO-1, ki se nanaša na inšpekcijske ukrepe, je izdaja odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pravna posledica inšpekcijske odločbe zaradi nedovoljene gradnje, zavezanec za plačilo nadomestila pa je glede na izrecno besedilo navedene zakonske določbe inšpekcijski zavezanec. Za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je pristojen upravni organ za gradbene zadeve, torej krajevno pristojna upravna enota, za izdajo odločbe o nedovoljeni gradnji, s katero je ugotovljen tudi inšpekcijski zavezanec, pa gradbeni inšpektor. Ti dve vprašanji, ki predstavljata samostojno pravno celoto, torej spadata v pristojnost različnih organov.

Obstoj nedovoljene gradnje torej v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora predstavlja predhodno vprašanje, kot ga opredeljuje 1. odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP). Povedano drugače: o tem, ali obravnavana gradnja predstavlja nelegalno gradnjo in ali je tožeča stranka inšpekcijski zavezanec zaradi te gradnje ne odloča upravna enota v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, temveč je o tem kot pristojni organ odločil gradbeni inšpektor z odločbo, na katero se sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ. To pomeni, da je bilo predhodno vprašanje v obravnavani zadevi rešeno z dokončno odločbo pristojnega organa, zato je tožena stranka po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je glede dejstev in okoliščin, na katera se nanaša to vprašanje, upoštevala to odločbo.

Tožeča stranka s tem ko uveljavlja, da obravnavana gradnja ni nelegalna gradnja, oziroma da tožena stranka ni inšpekcijska zavezanka, izpodbija pravilnost oziroma zakonitost odločbe, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju, česar pa ne more uspešno storiti v tem postopku, temveč bi to morala storiti v postopku s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo. Navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe oziroma legalnost obravnavanega objekta, so torej v tem postopku brezpredmetne.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.