Jedro

Poudarjena razvedrilna dejavnosti enega od zakoncev, zaradi katerih povečana skrb za ohranjanje skupnega premoženja in gospodinjstvo preide na drugega zakonca, zmanjšuje delež prvega zakonca na skupnem premoženju.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o višini deležev na skupnem premoženju (I, II in III izreku sodbe sodišča prve stopnje) tako spremeni, da je tožnica solastnica do 2/5, toženec pa do 3/5, zaradi česar je toženec dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot solastnica do nerazdelnih 2/5 nepremičnin vl. št. 2099 k.o. K. in nerazdelne 1/5 vl. št. 199 k.o. V. ter je toženec dolžan plačati tožnici znesek 193.262,00 SIT; v izreku o pravdnih stroških pa tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške zaradi postopka na prvi stopnji v znesku 144.607,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1993 dalje do plačila, zaradi postopka na drugi stopnji pa v znesku 20.882,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1994 dalje do plačila.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke in v celoti revizija tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 55.638,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1994 dalje, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem je tožnica lastnica do 1/4, toženec pa do 3/4, nerazdeljene 3/25 stanovanjske hiše U., B., gospodarskega poslopja, garaže in kokošnjaka, kar vse stoji na parceli št. 47/3 k.o. Š., vložke št. 56 iste k.o., nepremičnine v vložku 2099 k.o. K. in 1/2 vložka 199 k.o. V. ter je tožencu naložilo, da tožnici izstavi zemljiškonjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica nerazdeljene 1/4 nepremičnin vložek št. 2099 k.o. K. in nerazdeljene 1/8 nepremičnin vložek št. 199/k.o. V. in da je toženec dolžan tožnici plačati 120.788,00 SIT z obrestmi. Ugotovilo je tudi obseg premičnin, ki spadajo v skupno premoženje in odločilo, da je tožničin delež na tem imetju 1/4, toženčev pa 3/4 od celote. Tožencu je tudi naložilo, da tožnici izplača 1/4 hranilnih vlog. Odločalo je tudi o nasprotni tožbi in tudi glede premičnin, uveljavljenih v nasprotni tožbi, ugotovilo enaka solastninska deleža. V presežku je tožbeni zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo ter tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 99.592,00 SIT.

Pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ugotovilo tožničin delež na skupnem premoženju v višini 1/3 od celote, toženčev delež pa v višini 2/3 od celote. Na tej podlagi je odločilo tudi o toženčevi dolžnosti, da tožnici izstavi zemljiškonjižne listine glede vložkov št. 1099 k.o. K. in št. 199 k.o. V., tožencu pa je naložilo, da mora tožnici plačati znesek 161.050,00 SIT. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške pa tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi sta obe pravdni stranki vložili revizijo. Tožeča stranka jo vlaga iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP, iz istih razlogov pa tudi tožena stranka, pri čemer obe predlagata spremembo izpodbijane sodbe in sicer tožnica v skladu s svojim tožbenim zahtevkom, toženec pa tako, da bo v skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje. Tožnica podrejeno še predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po stališču tožnice je izpodbijana sodba v pretežnem delu nejasna in nerazumljiva (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Sicer pa graja odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Poudarja višino svojih prihrankov, ki jih je prinesla v zakonsko zvezo. V dobrih 23 letih zakonske zveze je trdo garala in ustvarjala, toženčeve življenjske navade pa so bile takšne, da je veliko zapravljal. S tem v zvezi se posebej sklicuje na njegove hobije, ki so mu vzeli veliko časa in denarja. Zaradi denarnih težav se je morala zaposliti, da hčeri nista trpeli pomanjkanja. Utemeljevanje višjega toženčevega deleža z višino njegovih osebnih dohodkov ne pripelje do pravične in zakonite razsodbe.

Toženec pa se sklicuje na svoje bistveno višje osebne dohodke in na opravljanje zahtevnejših in strokovnejših del v zvezi z ustvarjanjem skupnega premoženja. Tako je bil njegov dohodek kar za 116% višji od tožničinega v času, ko je ta bila zaposlena. Poudarja slabo tožničino zdravje, zaradi česar je nosil večje breme pri vzdrževanju in obdelavi nepremičnin.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, toženčeva revizija pa ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) v pravdi ni bilo. Neutemeljena pa je tudi revizijska trditev tožeče stranke o nejasnosti razlogov v sodbah nižjih sodišč, o njihovem medsebojnem nasprotju in o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Izpodbijana sodba se je opredelila do navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 375. člena ZPP), ocenila, da je sodišče prve stopnje vsa pomembna dejstva ugotovilo in na ugotovljena dejstva uporabilo materialno pravo, očitno tiste določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - Uradni list RS št. 14/89), ki se nanašajo na premoženjska razmerja med zakonci in delitev skupnega premoženja zakoncev po razvezi zakonske zveze. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga v reviziji postavlja tožeča stranka, ne drži. Nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe torej pomeni grajo pravne presoje o višini deležev na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju. Tožnica je pri opredelitvi višine deležev izhajala iz zakonske predpostavke o enakih deležih (1. odstavek 59. člena ZZZDR), ki jo je zaradi nasprotnega toženčevega stališča posebej dokazovala. Pri tem se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da enakih deležev na skupnem premoženju tožnica ni dokazala. To obvelja kljub temu, da so v zadostni meri upoštevana denarna sredstva, ki jih je tožnica prinesla v zakonsko zvezo in kljub ugotovitvam, ki se nanašajo na njeno gospodinjsko delo, varstvo in vzgojo otrok in okoliščine, da je v določenem obdobju tudi sama služila denar. Toženčev prispevek pri ustvarjanju skupnega premoženja in njegovi ohranitvi je namreč po eni strani opisan v ugotovitvi, "da sta obe pravdni stranki bili izjemno prizadevni pri delu in sta pretežni del svojega časa uporabili za ustvarjanje dohodka", po drugi strani pa je toženec, ki je tudi sicer opravljal težja in strokovnejša dela, imel bistveno večji dohodek. Enakih deležev na skupnem premoženju torej pravno ni mogoče zagovarjati in je v tem obsegu revizija tožeče stranke neutemeljena. Vendar pa je sodišče druge stopnje tožničin prispevek še vedno premalo ovrednotilo. Premalo je bilo upoštevano dejstvo, da je toženec precej denarja trošil za razvedrilne dejavnosti (planiranje in izleti, ribarjenje, zahajanje v družbo), tožnica pa je za družinske in gospodinjske dejavnosti zato potrošila več energije. Ta dejstva toženec brez prave utemeljitve v svojih stališčih prezre ali jih poskuša zmanjševati z zatrjevano tožničino bolehnostjo. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, se namreč ne upošteva le dohodek vsakega od njiju, temveč tudi druge okoliščine, ki so zakonsko primeroma naštete, pa glede na dejstva dejanskega stanja, ki so opisana, v tem primeru v celoti izkazane. Sodišče druge stopnje je zato določilo tožnici prenizek delež na skupnem premoženju, ko je štelo, da ta predstavlja le 1/3 od celote. Zato je revizijsko sodišče ob uporabi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in tožničin delež dvignilo na 2/5 (40% celote), toženčevega pa znižalo na 3/5 (60% od celote). V tem obsegu je toženec dolžan tožnici izplačati njen delež na vrednosti investicij v objekte na parceli št. 47/3 k.o. Š. (2/5 od zneska 483.154,00 SIT). Sprememba višine deleža se nanaša na vse skupno premoženje, glede katerega o njegovem obsegu v revizijskem postopku ni spora, pa tudi na hranilne vloge.

Po povedanem ni treba posebej utemeljevati, da ni utemeljena toženčeva revizija, ko ta zagovarja odločitev sodišča prve stopnje o razmerju deležev na skupnem premoženju v višini 1/4 proti 3/4 v njegovo korist. Sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (166. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica, ki je uveljavljala 50% delež na skupnem premoženju, s 40% deležem uspela približno z 2/3 svojega zahtevka, toženčev uspeh pa je glede na njegovo stališče v preostanku do celote. V postopku na prvi stopnji so bili tožničini pravdni stroški opredeljeni z zneskom 366.606,00 SIT, toženčevi pa z zneskom 299.390,00 SIT. Od tega je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov glede na opisani uspeh v znesku 244.404,00 SIT, toženec pa v znesku 99.797,00 SIT, kar pomeni, da mora toženec tožnici povrniti pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, v znesku 144.607,00 SIT. Po enakem ključu izračunani stroški na drugi stopnji ob uporabi odvetniške tarife opravičujejo tožnico do povrnitve stroškov v znesku 41.202,00 SIT (2/3 od zneska 61.803,00 SIT), toženca pa v znesku 20.320,00 SIT (1/3 od zneska 60.960,00 SIT). Tako je toženec dolžan povrniti tožnici njene pritožbene stroške v znesku 20.882,00 SIT. Tožničini revizijski stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo v znesku 83.458,00 SIT, zaradi česar ji mora toženec povrniti 2/3 tega zneska, kar predstavlja 55.638,00 SIT. Navedene pravdne stroške je toženec dolžan povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer za stroške, odmerjene na prvi stopnji, od 15.6.1993 dalje do plačila, za stroške, nastale na drugi stopnji od 20.4.1994 dalje do plačila, za revizijske stroške pa od 10.10.1994 dalje do plačila.