Jedro

Kljub zatrjevanemu dejstvu oškodovankinega odhoda iz skupnosti na naslovu ..., nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ni v ničemer zmanjšana, saj kot je poudarilo, v tej skupnosti živijo še druge potencialne žrtve, sploh pa po sodbi pritožbenega sodišča za vsak obdolžencu očitana kazniva dejanja tudi ni zahtevano neposredno sobivanje, torej fizična navzočnost storilca in žrtve. Takšna utemeljitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, kljub oškodovankini izselitvi, za obdolženca logično ne more biti ugodna, gotovo pa ni nedopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (ob vložitvi obtožnice) zoper obdolženega S. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava (torej kršitev kazenskega zakona) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tezi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan in da tudi pripor ni neizogibno potreben, se zavzema za razveljavitev sklepa, oziroma za njegovo spremembo tako, da se pripor ne podaljša, temveč odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ko je slednji za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, pritožnik izraža pomisleke v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, o neogibni potrebnosti pripora in o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. To pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, neutemeljeno.

6. Bistvo pritožbene polemike je v trditvi, da pri obdolžencu ponovitvena nevarnost ni podana, ker da se je oškodovanka s koncem januarja 2021 odselila iz okolja, kjer naj bi obdolženec izvrševal kazniva dejanja na njeno škodo, oziroma da iz tega razloga najstrožji osebni omejevalni ukrep ni več neogibno potreben. Do tega stališča obrambe se je sodišče prve stopnje opredelilo v pritožbeno izpodbijanem sklepu, zaradi česar nasprotna pritožbena trditev v smislu neobrazloženosti in s tem podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne more biti utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da kljub zatrjevanemu dejstvu oškodovankinega odhoda iz skupnosti na naslovu ..., nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ni v ničemer zmanjšana, saj kot je poudarilo, v tej skupnosti živijo še druge potencialne žrtve, sploh pa po sodbi pritožbenega sodišča za vsa obdolžencu očitana kazniva dejanja tudi ni zahtevano neposredno sobivanje, torej fizična navzočnost storilca in žrtve. Takšna utemeljitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, kljub oškodovankini izselitvi, za obdolženca logično ne more biti ugodna, gotovo pa ni nedopustna.

7. Glede na po sodišču prve stopnje izpostavljene objektivne okoliščine in tudi okoliščine, ki se nanašajo na osebnost utemeljeno osumljenega storilca, je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča kljub novi okoliščini, izpostavljeni v pritožbi, še vedno podana resna in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Pogostost in stopnjevanje obdolženčevih posegov v spolno nedotakljivost mladoletne oškodovanke, vse seveda z namenom zadovoljitve spolne sle, ko naj bi se določena dejanja izvrševala tudi v prisotnosti drugih oseb ter časovna komponenta, v medsebojni povezavi, pritrjujejo zaključku sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti.

8. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča pa je ta ponovitvena nevarnost tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Tudi do neogibne potrebnosti pripora se je sodišče prve stopnje v zadostni meri in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo opredelilo (točka 9 pritožbeno izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče lahko zgolj pritrdi sodišču prve stopnje, da dognane zlasti okoliščine, ki so subjektivne narave, utemeljujejo dvom v uspešnost milejših omejevalnih ukrepov, ki terjajo obdolženčevo sodelovanje in voljo. Sicer pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je pojasnilo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, implicite odgovorilo tudi na vprašanja, zakaj milejši ukrepi ne pridejo v poštev.

9. Na povsem načelni ravni in zato neutemeljena pa ostaja tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje sploh ni opravilo testa sorazmernosti. Nasprotno temu pritožbeno sodišče izpostavlja točko 9 pritožbeno izpodbijanega sklepa, ko se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo o sorazmernosti ukrepa rekoč, da varovanje osebne in telesne integritete mladoletne oškodovanke, katere spolna integriteta naj bi bila zaradi ravnanja obdolženca močno prizadeta ter zagotovitev njene varnosti ob upoštevanju, da gre za mladoletno osebo, nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Ker je tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča podano sorazmerje med uporabljenim osebnim omejevalnim ukrepom in posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora pravilen in zakonit. 10. Ker tako pritožbene navedbe niti v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti v smeri kršitve kazenskega zakona (ko pritožba v tej smeri niti ni obrazložena), niti v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, to pa seveda ob dognanju, da se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.