Jedro

Kljub začetku osebnega stečaja tožniku glede postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni bila omejena poslovna sposobnost. Iz sklepa o začetku postopka osebnega stečaja izhaja, da stečajni dolžnik ne more samostojno (veljavno) sklepati pogodb in opravljati drugih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem. Glede na naravo spora, po katerem se uveljavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, tožnik še ni mogel razpolagati s premoženjem, saj ga še ni pridobil. Pravice iz invalidskega zavarovanja se ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev priznajo na podlagi določb ZPIZ-1 oz. sedaj veljavnega ZPIZ-2. Dokler z odločbo pravica ni priznana, tožnik ni pridobil nikakršnega premoženja, kar pomeni, da z njim tudi ni mogel razpolagati. Z dokončno odločbo tožene stranke, ki je bila predmet presoje v pravnomočno končanem sporu, je bila namreč pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu zavrnjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožnika ni predstavljal primera po 1. odstavku 386. člena ZFPPIPP, ki določa omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika in da je bilo pooblastilo, ki ga je tožnik dal odvetniku, veljavno do preklica. Zato ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkanje procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ali na kršitev pravil o zastopanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika z dne 21. 4. 2015 za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo opr. št. V Ps 2362/2011 z dne 11. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 305/2012 z dne 6. 9. 2012. Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dne 22. 2. 2011 podal pooblastilo za zastopanje odvetniku A.A.. Nad tožnikom pa je bil dne 30. 5. 2011 začet postopek osebnega stečaja, ki se vodi pod št. St 1044/2011. To pa pomeni, da je tožnika vse od 30. 5. 2011 dalje zastopal pooblaščenec, ki ni imel pooblastila tožnikovega stečajnega upravitelja. Njegovih pravdnih ali posameznih dejanj stečajni upravitelj vse do danes ni odobril. Omenjene nepravilnosti je tožnik ugotovil sam šele dne 3. 4. 2015, ko je opravil vpogled v spis V Ps 2362/2011. To pa pomeni, da je rok za obnovo postopka začel teči dne 3. 4. 2015, ne pa dne 17. 9. 2012, kot navaja prvostopenjsko sodišče. Tožnik je bil ves čas v dobri veri, da je stečajni upravitelj njegovemu pooblaščencu podal dovoljenje za pravdo, vendar temu ni bilo tako. Z začetkom oz. oklicem začetka stečajnega postopka dne 30. 5. 2011 je tožnik izgubil oz. mu je bila omejena poslovna in pravdna sposobnost, vse v skladu z določili 386. člena ZFPPIPP. V konkretnem socialnem sporu je bilo odprto vprašanje, ali je tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem delovnem mestu od 2. 4. 2011 dalje. Z uspehom v sporu bi bil tožnik upravičen do omenjenega nadomestila, s tem pa bi pridobil premoženjsko korist oz. premoženje, ki bi spadalo v stečajno maso, zato bi z njim razpolagal samo ob odobritvi stečajnega upravitelja oz. sodišča. Tožnik se sklicuje tudi na določbo 389. člena ZFPPIPP. Pooblaščeni odvetnik je tožnika lahko zastopal zgolj do 30. 5. 2011, od takrat dalje pa bi moral pridobiti pooblastilo s strani stečajnega upravitelja, takega pooblastila pa ni pridobil, kar vse je razvidno iz spisa V Ps 2362/2011. To pa pomeni, da je predlog za obnovo postopka utemeljen, saj je tožnika tekom celotnega postopka in tudi na glavni obravnavi zastopal zastopnik oz. pooblaščenec, ki ni imel pravilnega pooblastila oz. dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja. Kasneje pa njegova pravdna dejanja niso bila odobrena. Na to bi moralo sodišče ves čas postopka paziti tudi po uradni dolžnosti in v skladu s 4. točko 1. odstavka 205. člena ZPP postopek prekiniti ter pozvati stečajnega upravitelja, da v skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP prevzame pravdo oz. da odobri posamezna pravdna dejanja. Tega pa sodišče ni storilo. Zaradi napačnega postopanja sodišča, v skladu z določbo 2. odstavka 386. člena ZFPPIPP taka pravdna dejanja nimajo nobenega pravnega učinka. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka pravnomočno končanega s sodbo opr. št. V Ps 2362/2011 z dne 11. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 305/2012 z dne 6. 9. 2012 ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik je predlagal obnovo postopka končanega s pravnomočno sodbo opr. št. V Ps 2362/2011 z dne 11. 6. 2012, ki je bila potrjena z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 305/2012 z dne 6. 9. 2012. S sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2011 in št. ... z dne 22. 8. 2011, ter da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu od 2. 4. 2011 dalje in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na 4. točko 394. člena ZPP, kjer je določeno, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oz. če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Predlog za obnovo postopka se skladno s 396. členom ZPP vloži v 30 dneh, in sicer v primerih iz 4. točke 394. člena ZPP, če se je postopka kot tožnik ali toženec udeležil nekdo, ki ne more biti stranka v postopku, od dneva, ko je bila temu vročena odločba; če stranke, ki je pravna oseba ni zastopal pooblaščenec ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom, od dneva, ko je bila odločba vročena stranki oz. njenemu zakonitemu zastopniku oz. pooblaščencu; če zakoniti zastopnik oz. pooblaščenec ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja, pa od dneva, ko je stranka zvedela za ta razlog.

7. S sklepom opr. št. St 1044/2011 z dne 30. 5. 2011 je bil nad tožnikom začetek postopek osebnega stečaja. Obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP se nanaša na pomanjkanje procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti ali na kršitev pravil o zastopanju.(1)

8. Po stališču pritožbenega sodišča, pa kljub začetku osebnega stečaja, tožniku glede postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni bila omejena poslovna sposobnost. Iz sklepa o začetku postopka osebnega stečaja z dne 30. 5. 2011 izhaja, da stečajni dolžnik ne more samostojno (veljavno) sklepati pogodb (npr. prodajne pogodbe) in opravljati drugih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem. Takšna pogodba je veljavna samo, če jo sklene upravitelj kot zastopnik stečajnega dolžnika. Stečajni dolžnik brez soglasja sodišča ne more (veljavno) najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega računa, se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam.

9. Glede na naravo spora, po katerem se uveljavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, tožnik sploh še ni mogel razpolagati s premoženjem, saj ga sploh še ni pridobil. S tem pa torej tudi ne gre za stanje kot je opredeljeno v 386. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s sprem.) oziroma 389. člena istega zakona. Pravice iz invalidskega zavarovanja se ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev priznajo na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem. oz. sedaj veljavnega ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.). Dokler z odločbo pravica ni priznana tožnik ni pridobil nikakršnega premoženja, kar pomeni, da z njim tudi ni mogel razpolagati. Z dokončno odločbo tožene stranke, ki je bila predmet presoje v sporu vodenim pod opr. št. V Ps 2362/2011 je bila namreč pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu zavrnjena. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožbeni zahtevek tožnika ni predstavljal primera po 1. odstavku 386. člena ZFPPIPP in da je bilo pooblastilo, ki ga je tožnik dal odvetniku veljavno do preklica.

10. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi, če bi prišlo do kršitev glede zastopanja, se tožnik nikakor ne more sklicevati na to, da je za morebitne nepravilnosti pri zastopanju izvedel šele z vpogledom v sodni spis dne 3. 4. 2015. Tožnik je odvetnika za zastopanje v socialnem sporu pooblastil 14. 9. 2011 (priloga A/1 sodnega spisa), torej že po začetku stečajnega postopka, ne pa 22. 2. 2011, kot to navaja v pritožbi. Tako je ves čas vedel, kdo ga v socialnem sporu zastopa, kar pomeni, da je tudi zaradi tega predlog za obnovo postopka prepozen.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) L. Ude idr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, 2009, str. 590.