Jedro

Neposredni stik storilca z oškodovanci ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

S tem ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja povsem druga dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedencem, kot je navajal med sojenjem na prvi stopnji, to pomeni vsebinsko spremembo dokaznega predloga. V takem primeru pa ne gre več za uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena URS, ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, ampak za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obs. V.Z. in njegovega zagovornika se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je v tretjem ponovljenem sojenju obs. V.Z. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen dve leti in dva meseca zapora ter vanjo vštelo pripor od 7.5.1994 od 21.00 ure do 17.6.1996 (brez navedbe ure). Oškodovancem je dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke, povrniti pa mora tudi stroške kazenskega postopka, od tega 250.000,00 SIT povprečnine. Glede štirih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja pa je sodišče zaradi zastaranja zavrnilo obtožbo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbe obsojenca, njegovih zagovornikov in okrožne državne tožilke, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 2.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz njene vsebine je razvidno, da izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, to je iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, sodbo višjega sodišča razveljavi oziroma spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Predlaga, da se odloži izvršitev sodbe.

Prav tako je tudi obsojenec dne 2.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka citiranega člena). Predlaga razveljavitev obeh sodb in odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. Obsojenec je nato vložil še vlogi z dodatnimi dokazi, in sicer 2.10.2001 in 8.4.2002. Ker sta bili vloženi po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki se šteje od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo (tretji. odstavek 421. člena ZKP) - v obravnavanem primeru 23.5.2001, ju Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Obsojenec pa v delu, v katerem očita kršitev 267. člena ZKP z zahtevo po postavitvi izvedenca, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kršitve je treba obrazložiti, zato jih Vrhovno sodišče preveri zgolj v obsegu, kot je pojasnjen v zahtevi za varstvo zakonitosti.

I. K zahtevi obsojenčevega zagovornika Po mnenju zagovornika ne gre za kaznivo dejanje goljufije, saj iz opisa v sodbi izhaja, da obsojenec ni bil v nobenem stiku z oškodovanci in jih ni mogel spraviti v zmoto. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, pri čemer neposreden stik (kar očitno moti zagovornika) storilca z oškodovanci ni zakonski znak. Kršitev po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

Zagovornik se tudi ne strinja z višino izrečene kazni, saj se je obsojencu kljub obsežnemu zmanjševanju obtožnice ta minimalno zmanjšala. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe, je sodišče pri izreku kazni zapora ostalo v mejah, določenih v drugem odstavku 217. člena KZ. Glede na navedeno zagovornik dejansko izpodbija odločbo o kazni iz razloga po 1. odstavku 374. člena ZKP, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Pri tem Vrhovno sodišče le dodaja, da nadaljevano kaznivo dejanje zajema tri dejanja, pri katerih ne gre zanemariti višino nastale škode (13.012.672,00 SIT), ki ostaja velika kljub zmanjšanemu obsegu ugotovljene kriminalne dejavnosti (v predhodni razveljavljeni prvostopenjski sodbi je znašala 16.541.774,00 SIT).

Ne drži, da je na prvi stopnji sodil sodnik - predsednik senata, ki je bil s pravnomočno odločbo izločen. Zagovornik je sicer predlagal njegovo izločitev, vendar je bila zahteva s sklepom z dne 25.5.2000, ki ga je izdal predsednik Višjega sodišča v Mariboru, zavrnjena. V sklepu istega višjega sodišča z dne 19.4.2000, s katerim je v tej zadevi razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 22.3.1999, je bilo tudi odločeno, da se zadeva vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V tem primeru pa v novem sojenju ni smela sodelovati okrožna sodnica M.P., ki je bila predsednica senata, ki je izdal razveljavljeno sodbo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Naslednja kršitev naj bi bila storjena, ker je sodišče opravilo glavno obravnavo brez navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, čeprav se je prvi opravičil zaradi bolezni, drugi pa ni pravočasno prejel vabila. V skladu z določbo 3. odstavka 307. člena ZKP se sme glavna obravnava opraviti v obtoženčevi nenavzočnosti, če ta ne pride na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan. Iz navedb v zahtevi je razvidno, da je sporno le, da sodišče ni upoštevalo obsojenčevega opravičila in zagovornikova odsotnost, ker je bil prepozno seznanjen z glavno obravnavo.

Iz listin v spisu in zapisnika o glavni obravnavi z dne 30.10.2000 je razvidno, da je obsojenec dne 29.10. po faxu poslal sporočilo, v katerem sporoča, da je v bolnišnici, da je bil 27.10. na pregledu, da se mu zdravstveno stanje slabša, da bo 10.11. ponovno na pregledu in naj sodišče do končnega zdravljenja ne pošilja več vabil. Temu ni bilo predloženo nobeno potrdilo o pregledu 27.10. niti o tem, da se ni sposoben udeležiti glavne obravnave. Ugotovljena so bila tudi naslednja dejstva: da se je obtoženec sposoben udeležiti glavne obravnave (mnenje izvedenca medicinske stroke z dne 27.9.2000), da je bolnišnica v S.G. na željo sodišča preložila njegov pregled s 27. na 25.10. (prejšnji narok razpisan za 27.10., na katerega obtoženec prav tako ni pristopil in se ni opravičil) in da se je v mesecu oktobru trikrat nahajal v Ljubljani - enkrat celo ves dan (sporočilo ministrice za pravosodje). Senat je zato ugotovil, da se obtoženec dejansko izmika prihodu na glavno obravnavo.

Na podlagi navedenega je treba reči, da senat zaradi vseh navedenih okoliščin upravičeno ni štel obsojenčevega opravičila za dovolj tehten razlog, da ne bi opravil glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti. Ob tem je treba poudariti, da zgolj sporočilo o načrtovani odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga zadržanosti samo po sebi še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Tovrstni avtomatizem bi namreč pomenil nasprotje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. V zvezi s tem je v prvostopenjski sodbi na straneh 6-8 natančno opisana kronologija dogodkov, ki so privedli do sojenja v obtoženčevi nenavzočnosti.

Na glavni obravnavi je bil navzoč tudi zagovornik, ki ga je sodišče postavilo po uradni dolžnosti, saj se obtoženčev zagovornik po poblastilu, odvetnik M.M.P., ki je tudi vlagatelj zahteve, med postopkom ni udeležil glavne obravnave 26.5.2000 - obtoženec pa ni želel vzeti drugega zagovornika - in se je opravičil šele 29.5.2000, ne da bi predložil dokazilo o zatrjevanem bolniškem staležu. To je storil šele na zahtevo dne 31.5.2000, iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela pa je razvidno, da je bil 26.5.2000 v bolniški. Prav tako ni pristopil na glavno obravnavo 27.10.2000 (vmes sta bila razpisana še naroka dne 1.6. in 7.7.2000 in tudi preklicana zaradi zdravstvenih razlogov na strani obtoženca), čeprav ga je predsednik senata pisno obvestil, da glavna obravnava na ta dan kljub prošnji ne bo preklicana, saj so obtožencu prestavili datum pregleda na 25.10.2000. Obvestilo je zagovornik prejel 24.10.. Kljub temu je nanjo poslal substituta, ki pa je izjavil, da obtoženca ne more zagovarjati, ker je pooblastilo prejel šele prejšnji dan (zagovornik je vabilo prejel 9.10.) in zadeve ne pozna. Če bi vedel, da gre za večjo zadevo, substitucijskega pooblastila ne bi sprejel. Kot že rečeno, tudi obtoženec ni pristopil in se pred tem ni opravičil. Sodišče je zato v tej situaciji glavno obravnavo preložilo na 30.10.2000 in postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Poleg tega je predsednik senata istega dne v telefonskem razgovoru s tajnico odv. P. izvedel, da se ta nahaja na glavni obravnavi v S.B. Povedal ji je za datum in uro naslednje glavne obravnave (30.10.) ter da bo vabilo poslano po faksu, kar se je tudi zgodilo. Zagovornik je nato dne 3.11. obvestil sodišče, da je faks prejel šele 30.10., ker je bil do tega časa odsoten iz pisarne, v zahtevi pa, da je bilo vabilo poslano njegovi računovodkinji. Ne za eno ne za drugo trditev ne navaja utemeljenih razlogov, zato Vrhovno sodišče šteje, da je vabilo za preloženo glavno obravnavo na podlagi predhodnega telefonskega obvestila pravočasno prevzela delavka v njegovi pisarni (1. odstavek 119. člena ZKP). Ne glede na to pa je bil tudi v tem pogledu izpolnjen pogoj za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti: na glavni obravnavi je sodeloval zagovornik po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik nadalje meni, da bi bilo treba zadevo obravnavati kot sostorilstvo oziroma po njegovem z drugimi besedami: obsojenec je bil obsojen zaradi dejanja D.Z. in bi bilo logično, da bi v sodbi imela zamenjani vlogi. Najprej je treba reči, da se zagovornikovi dilemi izključujeta. Če bi navedena imela zamenjani vlogi, sostorilstva ne bi bilo, prav tako kot ga ni v obravnavanem primeru. Iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja namreč to ni razvidno, saj se navaja le posredniška vloga D.Z., v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe pa je razvidno, da je bil dejanski, čeprav posredni storilec obsojenec sam in je Z. delala to, kar ji je obtoženec naročil. Delovala je torej kot njegova podaljšana roka. Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP ni podana, deloma pa uveljavljeni razlog predstavlja drugačno zagovornikovo oceno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnikovi pomisleki glede izreka prvostopenjske sodbe pod točko I/1 niso razumljivi. Ni pojasnjeno, v čem je nerazumljiva in nesmiselna navedba o "nevnovčljivosti akceptnega naloga zaradi neplačevitosti". Vprašanje, ki se nanaša na točko I/2 izreka, ali se sredstva vplačujejo ali izplačujejo na račun, so v obravnavanem primeru zgolj terminološkega značaja. Glede potrebe o navedbi časa in kraja vplačila pa je treba reči, da je navedena L. kot kraj, kjer je bila sklenjena kreditna pogodba, in datum 4.5.1993 kot čas njene sklenitve. To je v skladu z 9. členom KZ, ki določa, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica (v tem primeru zmanjšanje oškodovančevega premoženja - izplačilo), ter s prvim odstavkom 10. člena KZ, po katerem je kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal, kot tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica. V zvezi s točko I/3 zagovornik navaja, da navedba v izreku, da je oškodovanec obsojencu izročil gotovino, nasprotuje predhodni navedbi, da je bila pogodba sklenjena s posredovanjem D.Z., torej, tako zagovornik, da je ona prejela gotovino. Zadnje trditve v izreku ni, zato tudi očitanega nasprotja ne more biti. Navedba, da gre pri tem za notorno neresnico, pa ni konkretizirana. Pri tem je treba še dodati, da sklenitev kreditne pogodbe sama po sebi ne pomeni nujno, da denar (korist) prejme ista oseba, ki je sklenila pogodbo. Tudi v tem primeru ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

V zadnjem sklopu zagovornik očita prvostopenjski sodbi, da nima razlogov, obstoječi pa so v nasprotju z izrekom. Pomankljivosti, ki jih navaja, so iztrgane iz celotne obrazložitve in ne upoštevajo, da so razlogi za vsa tri dejanja v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja stvar celote in ne le treh odstavkov, kjer se sodba še dodatno opredeli glede okoliščin posameznega dejanja. Tako razlogi o goljufivem najemu avtomobila niso v ničemer v nasprotju z izrekom, res pa se v tej povezavi brez potrebe govori o posojilih. To pa ne predstavlja precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih, saj v ničemer ne posega v zaključke glede dejanja pod točko I/1. Glede navajanj v zvezi z dejanjem pod točko I/2, da opisujejo le ravnanje D.Z., velja začetna ugotovitev tega odstavka. Trditev, da obsojenec ni mogel imeti goljufivega namena, pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Kršitve v zvezi z drugostopenjsko sodbo niso konkretizirane.

II. K obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti V točki B obsojenec navaja, da je bil kršen 267. člen ZKP. Ta določa, da če je potreben izvedenski pregled poslovnih knjig, mora sodišče izvedencem nakazati, v kateri smeri in v kakšnem obsegu naj pregledajo poslovne knjige ter katera dejstva in okoliščine naj ugotovijo (prvi odstavek). V naslednjih odstavkih je določeno, kako ravnati v primeru neurejenega knjigovodstva.

Navedeni člen ni mogel biti kršen, ker v postopku sploh ni bil postavljen izvedenec, ki bi za opravo svojega dela moral pregledati poslovne knjige. Če pa pomeni sklicevanje na navedeni člen zahtevo po postavitvi izvedenca oz. da ta neutemeljeno ni bil postavljen, pa je treba reči naslednje: v ponovljenem postopku, katerega rezultat sta izpodbijani sodbi, obramba ni predlagala postavitve izvedenca finančne stroke, obsojenec je le v svoji vlogi z dne 2.10.2000 zahteval, da se izpolni drugi odstavek 267. člena ZKP, ker da D.Z. ni oddala bilanc za leto 1993. Izvedenec pa je bil predlagan v prejšnjem sojenju, ko naj bi ugotovil, kolikšno je bilo premoženje vseh firm, kateri (so)lastnik je bil obtoženec, v obdobju treh mesecev pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb pa do datuma, ko je bila sklenjena zadnja kreditna pogodba, pri čemer bo moral upoštevati zlasti vložene izvršilne predloge oz. tožbe ter gradbene knjige podjetja K.b.88. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa obsojenec navaja povsem druga dejstva, ki naj bi se (očitno) z izvedencem ugotavljala, kar pomeni vsebinsko spremembo dokaznega predloga. V takem primeru pa ne gre več za uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ampak za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi s trditvijo o "uporabi" dokazov po uradni dolžnosti pa je treba dodati, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, saj bi bilo to v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP. Nobena posebna formalna dokazna pravila ne določajo ali omejujejo pravice sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Omejeno je le z načelom materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), zaradi katerega sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP). V takem primeru je kršena pravica do obrambe, če je zavrnitev dokaznega predloga vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP).

Kar zadeva trditev višjega sodišča, da obsojenec ni z ničemer dokazal, da je v bolniškem staležu (v zvezi z opravičilom za glavno obravnavo 30. 10.2000), ta drži. Na tem mestu se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge pod točko I. obrazložitve glede sojenja v nenavzočnosti in še enkrat poudarja, da je iz dopisa Splošne bolnišnice iz S.G. razvidno, da so obsojencu kontrolo v antikoagulantni ambulanti, na katero se je zagovornik skliceval v prošnji za preložitev dne 12.10.2000, prestavili, da bi se 27.10.2000 lahko udeležil glavne obravnave, a tega ni storil. V "poglavju pripor" (točka C zahteve) obsojenec meni, da je sodba nerazumna, ker statusa pripornika in prestajanja zaporne kazni nista enaka in ne ista. Po prvem odstavku 49. člena KZ se čas, prestan v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora. Sodba sodišča prve stopnje je zato v tem delu pravilna. Ostala vprašanja, ki jih postavlja, pa niso predmet reševanja na podlagi tega izrednega pravnega sredstva. Enako velja za navedbe v točki F. Kršitve v točkah A, D in E niso obrazložene, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta neutemeljeni, ker niso podane uveljavljane kršitve zakona, deloma pa sta vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče ju je zavrnilo (425. člen ZKP) in zato ni ugodilo predlogoma za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (lastnik oz. solastnik treh podjetij, solastnik stanovanjske hiše).