Jedro

Toženka pred izdajo izpodbijane odločbe, ne glede na navedbe tožnika v predlogu za napredovanje in ne glede na dejstva, ki so izhajala iz prilog k predlogu za napredovanje strokovnega delavca v športu v naziv, ni ugotavljala, ali je tožnik zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa oziroma ali je zasebni športni delavec, ki je na podlagi tega statusa samozaposlen (prvi odstavek 6. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev v športu v nazive). Glede na določbe 7. in 8. člena ZSpo so namreč izvajalci letnega programa športa lahko tudi zavodi in zasebniki, registrirani za opravljanje dejavnosti v športu, pa tudi osnovne šole.

Ugotovitve, da tožnik ni zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa in da nima statusa zasebnega športnega delavca, toženka v izpodbijani odločbi ni navedla, niti pred izdajo izpodbijane odločbe, kot že povedano, ni pozvala tožnika, da svoj predlog, podan na obrazcu, ustrezno dopolni tako, da bo iz njega jasno razvidno, ali je zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa oziroma da je zasebni športni delavec, registriran za opravljanje dejavnosti v športu. Prav tako se v izpodbijani odločbi ni opredelila do dejstev, ki izhajajo iz predlogu priloženih listin v zvezi z njegovo funkcijo sodnika hokeja na ledu kot zasebnega športnega delavca.

Kolikor bo v ponovljenem postopku na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje navedene pogoje po ZSpo in Pravilniku, bo lahko napredoval (tudi) na podlagi določb navedenih predpisov, ne glede na to, da bi napredovanje lahko zahteval tudi na podlagi predpisov iz področja vzgoje in izobraževanja (ZOFVI in Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev v športu v nazive).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-6631/2015/5 z dne 4. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog tožnika, ki ima izobrazbo profesor športne vzgoje, za napredovanje v naziv svétnik. V obrazložitvi navaja, da ima tožnik sicer ustrezno izobrazbo športne smeri in tako izpolnjuje pogoj za strokovnega delavca v športu ter ugotavlja, da kot strokovni delavec v športu deluje kot sodnik hokeja na ledu, vendar je to le njegovo dodatno dopolnilno delo, ki ga ne opravlja v okviru redne zaposlitve. Redno je namreč zaposlen na področju vzgoje in izobraževanja v VIZ A. na delovnem mestu profesorja športne vzgoje. Ker je torej redno zaposlen na področju vzgoje in izobraževanja in ne opravlja strokovnega dela na področju športa, ne izpolnjuje pogojev za napredovanje na področju športa v skladu z 32. členom Zakona o športu (ZSpo) in Pravilnikom o napredovanju strokovnih delavcev v športu v nazive (Pravilnik).

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil v času vložitve predloga zaposlen za nedoločen čas v VIZ A. na delovnem mestu profesor športne vzgoje in da je izpolnjeval vse pogoje za napredovanje v naziv v skladu z 32. členom ZSpo. Poudarja, da ta zakon nikjer ne določa, da bi moral biti redno zaposlen na področju športa in ne vzgoje in izobraževanja, kot trdi toženka. Izpodbijana odločba je zato nezakonita, kršen pa je bil tudi 14. člen Ustave RS, ker ga toženka ni obravnavala enako, razlog pa je bila njegova zaposlitev, kar je osebna okoliščina, zaradi katere ne bi smel biti obravnavan drugače. Sklicuje se tudi na določbo prvega odstavka 2. člena Pravilnika in izpostavlja, da izpolnjuje tudi vse pogoje po Pravilniku, ker je strokovni delavec na področju športne vzgoje in sodnik hokeja na ledu (kakovostni šport in vrhunski šport). Je namreč mednarodni sodnik v hokeju na ledu najvišjega svetovnega ranga, kar opravlja kot dopolnilno popoldansko dejavnost. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da predlogu tožnika, ki ima izobrazbo profesor športne vzgoje, za napredovanje v naziv svétnik, v celoti ugodi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne opravlja vzgojno-izobraževalnega ali strokovno-organizacijskega dela na področju športa, ampak vzgojno-izobraževalno delo kot strokovni delavec na področju vzgoje in izobraževanja, saj je bil zaposlen kot profesor športne vzgoje. Gre za vsebinsko različni področji, na katerih veljajo tudi različni pogoji za napredovanje v naziv - tožnik kot strokovni delavec na področju vzgoje in izobraževanja bi lahko oziroma je napredoval v naziv na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja oziroma Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ne more pa utemeljeno uveljavljati napredovanje v naziv kot strokovni delavec na področju športa. V zvezi s tem se sklicuje tudi na 6. člen Pravilnika in 8. člen ZSpo ter poudarja, da tožnik ni zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa, niti nima statusa zasebnega športnega delavca. Vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017 navaja, da je stališče toženke, da ne opravlja oziroma ni opravljal vzgojno-izobraževalnega ali strokovno-organizacijskega dela na področju športa, ampak da opravlja oziroma je opravljal le vzgojno-izobraževalno delo kot strokovni delavec na področju vzgoje in izobraževanja, neutemeljeno in napačno. Izpostavlja, da je profesor športne vzgoje in da je v času izdaje izpodbijane odločbe poučeval telesno vzgojo v vzgojno-izobraževalnem zavodu, torej je že samo zato izpolnjeval vse zakonske pogoje za napredovanje. Poleg tega že od leta 1998 opravlja funkcijo sodnika hokeja na ledu kot popoldansko dejavnost in tudi s to zagotovo opravlja vzgojno-izobraževalno delo v športu. Vztraja pri tožbi.

5. Tako toženka kot tožnik sta vložila še pripravljalni vlogi, v katerih oba vztrajata vsak pri svojem stališču. 6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svétnik v skladu z določbami v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega ZSpo in Pravilnika.

8. Skladno z 32. členom ZSpo strokovni delavci v športu, ki imajo višjo izobrazbo športne smeri in so v rednem delovnem razmerju, lahko napredujejo v naziv mentor in svetovalec, če imajo visokošolsko izobrazbo pa tudi v naziv svétnik. Strokovni delavec v športu je tisti, ki opravlja v športu vzgojno-izobraževalno ali strokovno-organizacijsko delo (prvi odstavek 26. člena tega zakona).

9. Za odločitev v tej zadevi je torej bistveno, ali je tožnik strokovni delavec v športu. Ni pa spora o tem, da ima visokošolsko izobrazbo športne smeri ter da je bil v času odločanja toženke redno zaposlen v VIZ A. na delovnem mestu profesorja športne vzgoje.

10. Po določbi prvega odstavka 6. člena Pravilnika napredovanje v naziv predlagajo: - odgovorna oseba izvajalca letnega programa športa, ki je določen v 8. členu ZSpo, pri katerem je strokovni delavec zaposlen, v soglasju s strokovnim delavcem; - sam strokovni delavec, ki je zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa, ki je določen v 8. členu ZSpo; - zasebni športni delavec, ki je na podlagi tega statusa samozaposlen (prvi odstavek 6. člena Pravilnika).

11. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZSpo se izvajanje nacionalnega programa določi z letnim programom, ki ga sprejme vlada in letnimi programi, ki jih sprejmejo lokalne skupnosti. Iz tretjega odstavka te določbe pa izhaja, da se za uresničevanje javnega interesa v športu, opredeljenega z letnim programom, zagotavljajo javna sredstva za sofinanciranje v tej določbi naštetih vsebin, med katerimi je v tretji alineji navedena tudi športna vzgoja otrok in mladine s posebnimi potrebami (z motnjami v razvoju). V 8. členu ZSpo so določeni izvajalci letnega programa športa po tem zakonu, in sicer so v četrti alineji prvega odstavka kot izvajalci letnega programa športa določeni zavodi, gospodarske družbe, zasebniki in druge organizacije, registrirane za opravljanje dejavnosti v športu, v šesti alineji pa med drugimi tudi osnovne šole.

12. Tožnik je bil, kar med strankama ni sporno in kot že navedeno, v času odločanja toženke zaposlen v VIZ A. kot profesor športne vzgoje. Iz listin, priloženih k predlogu za napredovanje strokovnega delavca v športu v naziv, pa izhaja tudi, da že od leta 1998 opravlja funkcijo sodnika hokeja na ledu kot zasebni športni delavec.

13. Sodišče ugotavlja, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe, ne glede na navedbe tožnika v predlogu za napredovanje in ne glede na gornja dejstva, ki so izhajala iz prilog k predlogu za napredovanje strokovnega delavca v športu v naziv, ni ugotavljala, ali je tožnik zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa oziroma ali je zasebni športni delavec, ki je na podlagi tega statusa samozaposlen (prvi odstavek 6. člena Pravilnika). Glede na citirane določbe 7. in 8. člena ZSpo so namreč izvajalci letnega programa športa lahko tudi zavodi in zasebniki, registrirani za opravljanje dejavnosti v športu, pa tudi osnovne šole. Pri čemer se za uresničevanje javnega interesa v športu zagotavljajo javna sredstva za sofinanciranje med drugim tudi vsebin športne vzgoje otrok in mladine s posebnimi potrebami (z motnjami v razvoju), kakršen je zavod, v katerem je zaposlen tožnik. Ugotovitve, da tožnik ni zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa in da nima statusa zasebnega športnega delavca, toženka v izpodbijani odločbi ni navedla1, niti pred izdajo izpodbijane odločbe, kot že povedano, ni pozvala tožnika, da svoj predlog, podan na obrazcu, ustrezno dopolni tako, da bo iz njega jasno razvidno, ali je zaposlen pri izvajalcu letnega programa športa oziroma da je zasebni športni delavec, registriran za opravljanje dejavnosti v športu. Prav tako se v izpodbijani odločbi ni opredelila do dejstev, ki izhajajo iz predlogu priloženih listin v zvezi z njegovo funkcijo sodnika hokeja na ledu kot zasebnega športnega delavca.

14. Ker toženka navedenih okoliščin, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi, v postopku ni ugotavljala in ne izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišče le-te ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena), v katerem bo morala ugotovljene kršitve odpraviti in o zadevi ponovno odločiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Kolikor bo v ponovljenem postopku na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje navedene pogoje po ZSpo in Pravilniku, bo lahko napredoval (tudi) na podlagi določb navedenih predpisov, ne glede na to, da bi napredovanje lahko zahteval tudi na podlagi predpisov iz področja vzgoje in izobraževanja (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja oziroma Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive), kar sicer zatrjuje toženka v odgovoru na tožbo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa zadeve očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17. Ker je tožnik s tožbo uspel, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov). V skladu z ustaljeno upravno sodno prasko se navedeni znesek poviša za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec na DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Takšen zaključek je prvič podala šele v odgovoru na tožbo, torej prepozno.