Jedro

Tožniku, ki je bil nasilno pregnan s svojega doma, je mogoče priznati uveljavljeni status begunca in pravice šele od uveljavitve novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D), s katero je bil razširjen krog upravičencev tudi na osebe, ki so bile med vojno nasilno pregnane s svojega doma, ne glede na to, da je zahtevo vložil pred uveljavitvijo novele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1256/99-8 z dne 19.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradi list RS, št. 50/70 in 70/2000) zavrnilo tožnikvo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.1999. S to odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 27.8.1997, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanca, in odločila, da se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožena stranka v izpodbijani odločbi soglaša z upravnim organom prve stopnje, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za priznanje uveljavljanega statusa izgnanca, niti za priznanje statusa begunca po določbah 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, veljavnih v času odločanja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik z družino živel v vasi V., kjer so po kapitulaciji Italije potekali hudi boji med Nemci in partizani. Dne 20.10.1943 je v tožnikovo hišo prišla skupina nemških vojakov in ukazala, da morajo zapustiti dom. Ob spremstvu nemških vojakov so zapustili dom in odšli v S., kjer so jim v zidanici v D. dodelili priložnostno prebivališče. Na dom se niso mogli vrniti, ker je bila njihova hiša tik ob meji z nemškim okupacijskim območjem. Aprila leta 1944 so se preselili v G. hišo v vasi K. pri Š. Na dom, ki je bil povsem opustošen, so se vrnili 15.7.1945. Glede na tako dejansko stanje pa je po mnenju tožene stranke, potrebno v ponovnem postopku ugotoviti ali tožnik izpolnjuje pogoje za prizananje statusa begunca po noveli ZZVN iz leta 1999 (ZZVN - D, Uradni list RS, št. 43/99). Ta je namreč razširila krog upravičencev za prizananje tega statusa tudi na osebe, ki so bile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, padlih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnane iz svojega doma in osebe, ki so bile v navedenem obdobju pregnane iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik dne 4.8.1999 spremenil prvotno zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja z dne 17.6.1996 tako, da se mu v skladu z novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN - D, Uradni list RS, št. 43/99) in odločbo tožene stranke z dne 1.7.1999, prizna status žrtve vojnega naislja-begunca od 1.7.1999 dalje. Tak status je bil tožniku tudi priznan z odločbo z dne 9.9.1999 in sicer za čas od 20.10.1943 do 15.5.1945. Z navedeno odločbo so bile tožniku priznane tudi pravice iz tega statusa in sicer pravica do doživljenske mesečne rente in do doplačila zdravstvenih storitev, od 1.7.1999 dalje.

Sodišče se sklicuje na določbo 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po kateri lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi postavjeni zahtevek ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na isto dejansko stanje. Glede na navedeno določbo ZUP, in ker je tožnik dne 4.8.1999 spremenil prvotni zahtevek, kar ni sporno, je neutemeljen njegov tožbeni ugovor, da mu gredo pravice od vložitve prvotnega zahtevka, to je od dne 17.6.1996. Tožnik v pritožbi navaja, da je zahtevo spremenil samo zaradi pojasnila upravnega organa prve stopnje, da statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne more uveljavaljati od vložitve zahteve dne 17.6.1996, ampak glede na novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja šele od 1.7.1999. Sam ves čas meni, da mu gre status in pravice od vložitve prvotne zahteve. Samo zaradi olajšanja nadalnjega postopka je pristal na uporabo novele - določbe v 2. členu dodanega 4. odstavka, ki je pregnance prekvalificiral v begunce, zahteva pa, da se mu status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca priznajo od februarja 1996 dalje. Meni, da mu gre pravica do statusa žrtve vojnega nasilja - begunca že na podlagi prvotnega zakona - 1. in 2. člena, v katerem je kategorija begunec izrecno navedena. Določba 4. odstavka 2. člena novele iz leta 1999 ta pojem le pojasnjuje, nikakor pa ne more ustvariti dveh kategorij beguncev. V pravni državi je nevzdržno, da gre za dve kategoriji beguncev, ena s statusom od februarja 1996, druga pa s statusom od 1.7.1999. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca že po določbah ZZVN iz leta 1995, ne glede na novelo iz leta 1999. Do novele ZZVN-D je bilo status begunca mogoče priznati osebi, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ter osebi, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. člen ZZVN). Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča ne more biti podlaga za zaključek, da je tožnik pobegnil pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je tožnik v prilogi k zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja sam navajal in niti ni sporno, izhaja, da je bil tožnik nasilno pregnan iz svojega doma. Takšne primere pa je, kot je pravilno navedla že tožena stranka, pravno uredila šele novela ZZVN-D, ki je začela veljati 19.6.1999. S to novelo je bil namreč razširjen krog upravičencev za priznanje statusa begunca tudi na osebe, ki so bile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnane iz svojega doma, bodisi zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatroja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, bodisi zaradi nasilnega dejanja, porušenja ali izropanja njihovih domov. Ker torej do uveljavitve novele ni bilo podlage, da se status begunca prizna tudi osebi, ki je bila zaradi nasilnega dejanja okupatorja pregnana iz svojega doma, z odločitivjo tožene stranke, da se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek zaradi ugotovitve dejanskega stanja po noveli ZZVN - D, ni bila kršena nobena tožnikova pravica. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Glede na navedeno se tožnik moti, ko meni, da mu gre status žrtve vojnega nasilja - begunca že od 17.6.1996, pri čemer to, kar navaja sodišče prve stopnje, da je tožnik spremenil zahtevek, niti ni pomembno. Tudi če tožnik zahtevka ne bi spremenil, bi mu moral biti tak status priznan šele od uveljavitve novele ZZVN-D. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.