Jedro

Revident navaja, da po določbi 4. člena ZPIZ pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo. To je res, vendar velja samo za materialne pravice, kar pa ne pomeni, da se zaradi take določbe v postopkih uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne uporabljajo določbe, ki urejajo vodenje postopkov. Čeprav pravice res ne zastarajo, je kljub temu lahko prepozno vložena pritožba v upravnem ali sodnem postopku, kot v spornem primeru, kjer je prepozno vložen predlog za obnovo postopka. Ker postopkovna pravila in roki, ki so v njih določeni, med drugim zagotavljajo pravno varnost udeležencev v postopku, jih je tudi v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti treba upoštevati, vse morebitne ugovore oziroma pomisleke, ki se pojavljajo v zvezi s priznavanjem pravic, pa je treba uveljavljati med tekom postopkov. Končani - pravnomočni - postopki morajo zaradi zanesljivosti pravnih razmerij biti trdni, to pa pomeni, da jih je možno spreminjati samo pod pogoji in v rokih, ki so posebej določeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo tožene stranke št. P-487.635 z dne 27.9.1996 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (izrek je pomanjkljiv, ker pri delni ugoditvi tožbenemu zahtevku ni zavrnilnega dela).

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil laično revizijo, pri čemer revizijskih razlogov ni izrecno navajal. Navajal je, da je sodišče razsodilo zmotno, ko tožniku ni dovolilo obnove postopka končanega v letu 1983/84 ter mu pri priznanju pravice do invalidske pokojnine ni upoštevalo "nove diagnoze" oziroma ni ugotovilo, da je vzrok njegove invalidnosti nesreča pri delu. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče pregleda vse listine v spisu in popravi krivico, ki se mu je zgodila.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revident je v svoji vlogi predlagal, da se njegova vloga šteje tudi kot zahteva za varstvo zakonitosti, kar pa glede na določbo 385. člena ZPP ni mogoče, saj lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga samo Državno tožilstvo Republike Slovenije.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revident v svojih vlogah (tudi v reviziji) skušal probleme več postopkov združiti v enega, kar pa ni mogoče. To še posebej ne, ker gre za različne postopke in različne predloge in sicer enkrat za obnovo upravnega postopka drugič pa za obnovo sodnega postopka. V sporni zadevi je zato revizijsko sodišče lahko obravnavalo samo tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na obnovo postopka, ki je bil končan s sklepom tožene stranke št. I-487.635 z dne 6.6.1984. Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče pravilno uporabilo določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) in zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPIZ, se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če z ZPIZ ni drugače določeno.

Prva točka 249. člena ZUP določa, da se lahko postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar je v določbi tretjega odstavka 252. člena ZUP določena omejitev, da obnove postopka po poteku petih let od vročitve odločbe stranki ni več mogoče predlagati (niti ne uradno uvesti). Ker je revident predlagal obnovo postopka daleč po poteku petletnega roka, je tožena stranka v svoji odločbi pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi predlog za obnovo postopka zaradi nedopustnosti zavrglo.

Revident navaja, da po določbi 4. člena ZPIZ pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo. To je res, vendar velja samo za materialne pravice, kar pa ne pomeni, da se zaradi take določbe v postopkih uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne uporabljajo določbe, ki urejajo vodenje postopkov. Čeprav pravice res ne zastarajo, je kljub temu lahko prepozno vložena pritožba v upravnem ali sodnem postopku, kot v spornem primeru, kjer je prepozno vložen predlog za obnovo postopka. Ker postopkovna pravila in roki, ki so v njih določeni, med drugim zagotavljajo pravno varnost udeležencev v postopku, jih je tudi v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti treba upoštevati, vse morebitne ugovore oziroma pomisleke, ki se pojavljajo v zvezi s priznavanjem pravic, pa je treba uveljavljati med tekom postopkov. Končani - pravnomočni - postopki morajo zaradi zanesljivosti pravnih razmerij biti trdni, to pa pomeni, da jih je možno spreminjati samo pod pogoji in v rokih, ki so posebej določeni. Zato tovrstnega ugovora revizije ni bilo mogoče upoštevati.

Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi zaključilo, da v obnovi postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče upoštevati določbe prve alinee prvega odstavka 270. člena ZPIZ. Ta člen se nanaša na spremembo ali razveljavitev dokončne odločbe, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, nastala pa so po izdaji odločbe. Kasneje nastala dejstva na vzrok nastanka invalidnosti ne morejo imeti vpliva, zato poziv za dopolnitev revidentovega predloga za obnovo postopka v smislu določil 270. člena ZPIZ ne bi v ničemer pripomogel k drugačni rešitvi sporne zadeve.

Zaradi navedneih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZUP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).