Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Takšna presoja ni materialnopravno pravilna. V podobnih sporih (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, prav tako uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. V tem okviru je bistveno, koliko ur dela (več) je tožnik opravil, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 8.790,57 EUR z obrestmi od 2. 4. 2019 do plačila (I. točka izreka), mu povrniti 2.267,23 EUR stroškov postopka (II. točka izreka), priči A. A. pa 12,60 EUR stroškov za pristop na narok (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je treba upoštevati 158. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev. Glede na specialno določbo 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) je treba pripadnikom Slovenske vojske omogočiti potreben počitek, ki lahko znaša tudi manj kot 11 ur v 24-urnem časovnem obdobju. Iz trditev tožnika in listin izhaja, da je bil prost delovnih obveznosti med 24.00 uro in 7.00 uro naslednjega dne, kar je treba šteti za potreben počitek. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila pravdnega postopka, ker se je nekritično postavilo na stališče, da izjave vseh prič potrjujejo navedbe tožnika. Ugotovitve sodišča, da tožniku za celotno obdobje ni bil omogočen dnevni počitek, so splošne. Stališče, da ni imel niti ene ure počitka, je nerazumno in nedokazano. Nepravilno je tudi stališče, da gre pri dnevnem počitku za enovito pravico, zato je tožniku neutemeljeno prisojena vsakokratna odškodnina za celotnih 11 ur, čeprav je imel zagotovljenih osem ur počitka dnevno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Izhajajoč iz tožnikove trditvene podlage, ta za čas opravljanja vojaške službe izven države vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo zaradi več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo poseg v dnevni počitek za 110 dni in mu prisodilo 8.790,57 EUR odškodnine. Kot je obrazložilo, je opravljal delo vojaškega policista. En dan je bil razporejen v intervencijsko patruljo, naslednji dan v patruljo v pripravljenosti, nato sta se patrulji zamenjali. Primopredaja med patruljama je bila ob 8.00 uri, delo pa je trajalo do približno 24.00 ure. Dnevni počitek mu ni bil (v celoti) omogočen zaradi vsakodnevnega opravljanja delovnih nalog: obhodov baze, kontrole prometa, zagotavljanja spoštovanja hišnega reda, vzdrževanja reda in miru, zagotavljanja spremstva oseb, aktivacij v času pripravljenosti ...

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo izjavam prič. Sodišču ni mogoče očitati, da ni ustrezno ocenilo vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh skupaj. Ker so vse priče – med njimi tudi tiste, ki jih je predlagala tožena stranka A. A., B. B.) – v svojih izjavah in izpovedih v bistvenem skladno izpovedale in potrdile tožnikove navedbe, jim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo in se pri tem sklicevalo na skladnost njihovih izpovedi.

8. Zmoten je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 158. člen ZDR-1, ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev. Tožena stranka v pritožbi ni konkretizirala (prav tako ne v postopku na prvi stopnji), da je tožniku (in kako) v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka.

9. Ker tožnik ne vtožuje nepremoženjske škode, so nebistvene obsežne pritožbene navedbe o tem, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena ZSSloV pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka.1

10. Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini v višini vsakokratnih 11 ur dnevnega počitka utemeljijo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. Takšna presoja ni materialnopravno pravilna. V podobnih sporih (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, prav tako uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. V tem okviru je bistveno, koliko ur dela (več) je tožnik opravil, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici ni ugotavljalo. Pritožba utemeljeno navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede opravljanja dela v času predvidenega dnevnega počitka le splošne: tožnikovo delo naj bi potekalo od 8.00 ure do približno 24.00 ure, nato je bil naslednji dan od 8.00 ure v pripravljenosti do naslednje izmene, pri čemer so vojaški policisti morali opravljati naloge tudi v času pripravljenosti, zaradi česar niso imeli 11-urnega dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje bi za odločitev o premoženjski škodi (neplačane ure več opravljenega dela) moralo ugotoviti, katere so tiste konkretne naloge, ki jih je tožnik opravljal na račun vsakokratnega dnevnega počitka in v kolikšnem obsegu ur. V zvezi s tem je utemeljena tudi pritožbena navedba, da iz dosedanjih prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožniku dnevni počitek vsaj v določenem obsegu ur očitno omogočen, saj naj bi pripadniki vojaške policije šli na nočni počitek po 24.00 uri. Za ure, za katere bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik koristil dnevni počitek, mu ni mogoče hkrati priznati odškodnine zaradi več opravljenega dela. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dejansko stanje glede navedenih dejstev ugotovilo nepopolno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del (I. in II. točko izreka) sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijanega dela sodbe ne more samo odpraviti, saj je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju dopolniti ugotovljena dejstva v pomembnem, širšem sklopu glede vsebine in trajanja delovnih nalog, v ta namen po potrebi dopolniti dokazni postopek in na novo oblikovati dokazno oceno. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izvedba pritožbene obravnave bi bila glede na prebivališče tožnika tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021.