Jedro

Za odločitev o višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela je bistveno, ali na poti od kraja prebivališča tožnice do kraja, kjer opravlja delo, obstaja javni prevoz v časovno sprejemljivih okvirih. Pri tem je bistveno tudi, kakšna je časovna izguba delavca, če tak javni prevoz uporablja.

Če dolžnost izplačila božičnice ni dogovorjena s podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, ni pravne podlage za ugotavljanje pogojev oz. meril za pridobitev te pravice.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača 527,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I./1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati božičnico v višini 942,02 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I./2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 170,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./3. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek glede zahtevkov, razvidnih iz II. točke izreka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (I./2. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (I./3. točka izreka) se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podlaga za izplačilo božičnice v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 s spremembami – v nadaljevanju: panožna KP), ki jo našteva med drugimi osebnimi prejemki. Določba, da se božičnica lahko dogovori s podjetniško kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca, ni kogentne narave. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je stvar presoje direktorja tožene stranke, komu bo izplačana božičnica, in da za predmetni spor ni relevantno, komu je bila božičnica izplačana. Bistveno je, da je bila božičnica izplačana vsem delavcem tožene stranke z izjemo tožnice, takšne odločitve pa tožena stranka ni utemeljila z objektivnimi kriteriji. S tem je direktor ravnal arbitrarno in v nasprotju s prepovedjo diskriminacije in povračilnih ukrepov. V predmetni zadevi božičnica nima narave dela plačila za poslovno uspešnost, temveč gre pri njej za drugo vrsto plačila oziroma drugi osebni prejemek. Njeno izplačilo ne more biti odvisno od samovoljne ocene uspešnosti posameznega delavca s strani poslovodstva tožene stranke, saj ne gre za nagrajevanje uspešnosti posameznika. Ne gre za prejemek, ki bi neposredno izhajal iz prispevka delavca k poslovnim rezultatom. Ne strinja se z odločitvijo o priznanih stroških postopka, saj ji pripada nagrada za narok za vsak narok posebej. Sodišče prve stopnje tudi sicer ne obrazloži, zakaj nepriznani stroški niso v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, zato sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da bi tožnici povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini kilometrine pripadalo le, če možnosti javnega prevoza ne bi bilo. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da javni prevoz obstaja in ga organizira družba V.. Tožnica je imela od doma do delovnega mesta na voljo javni prevoz, zato ji pripadajo prevozni stroški v višini najmanj 70 % cene javnega prevoza. Cena mesečne delavske vozovnice za relacijo, na kateri se je vozila tožnica, je v letu 2010 znašala 102,30 EUR, zato so bili tožnici pravilno obračunani prevozni stroški. V spis je tožena stranka predložila tudi cenik primestnega krajevnega prometa, poleg tega pa je predlagala, da se opravijo poizvedbe glede cen javnega prevoza na relaciji Pl. – Pt. in Pt. – Ma. oziroma naj to opravi sodni izvedenec. Če bi sodišče prve stopnje predlagane dokaze izvedlo, bi ugotovilo, da ne drži izpoved tožnice, da bi z javnim prevozom porabila šest ur. Izpovedi tožnice, da bi morala oditi iz Pl. z avtobusom okrog 5.30 ure, da bi prišla v Ma. do 8. ure zjutraj, ni mogoče slediti, saj iz voznega reda izhaja, da je odhod avtobusa iz Pl. ob 6.41 uri, pri čemer je avtobus ob 6.50 uri že na Pt., od koder so pogoste povezave v Ma.. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna in zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da naj bi bile povezave med Pl. in Pt. redke in neustrezne. Iz voznega reda, ki ga je predložila, izhaja, da je imela tožnica redno in pogosto povezavo z Ma.. Zaključek, da bi tožnica za pot porabila šest ur na dan nima nobene podlage v izvedenih dokazih. Sodišče je napačno izračunalo razdaljo med Pl. in Ma.. Tudi če bi bili izpolnjeni pogoji za odmero prevoznih stroškov z upoštevanjem kilometrine, bi moralo sodišče pri izračunu upoštevati najkrajše običajne cestne povezave. Ne strinja se z odločitvijo o stroških, saj bi moralo sodišče stroške postopka odmeriti glede na vrednost celotnega tožbenega zahtevka v znesku 4.633,06 EUR. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Splošno določbo za povračilo stroškov v zvezi z delom vsebuje 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Določba je povzeta tudi v četrtem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom (drugi odstavek 130. člena ZDR). V skladu s 4. točko prvega odstavka 80. člena panožne KP je višina povračila stroškov za prevoz na delo in z dela določena v tarifni prilogi. Na podlagi prvega odstavka 4. člena Tarifnega dela panožne KP dejavnosti se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela izplačuje najmanj v višini 70 % cene javnega prevoza. V primeru, ko ni možnosti javnega prevoza, delavcu pripada povračilo stroška za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 0,15 EUR za vsak polni km poti in največ v višini in pod pogoji, da se ti zneski ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost. Višina povračila stroškov prevoza je glede na navedeno ureditev odvisna od dejstva, ali je javni prevoz dejansko možen od kraja prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela. Takšna možnost obstaja, če na določeni relaciji javni prevoz obstaja, in sicer v časovno sprejemljivih okvirjih. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da od kraja prebivališča (Pl.) do kraja opravljanja dela (... cesta v Ma.) obstaja javni prevoz. Pri zaključku o časovni izgubi pri uporabi javnega prevoza na poti na delo in z dela pa je sodišče prve stopnje izhajalo le iz izpovedi tožnice, ki tudi sicer ni natančno vedela, kakšen je bil vozni red na omenjeni relaciji, in je navedla, da bi morala na avtobus že okrog 5.30 ure. Takšen zaključek pa je vsaj preuranjen glede na vozni red, ki ga je tožena stranka predložila za relacijo Pt. – Pl. (B20) in ni bil predmet dokazne presoje. Poleg tega je za ugotovitev spornih dejstev (trajanja prevoza in pogostost povezave na relaciji Pl. – Pt. – Ma.) tožena stranka predlagala poizvedbo pri prevozniku V. in po potrebi postavitev izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni z ničemer obrazložilo, zakaj je zavrnilo navedene dokaze, ki jih je predlagala tožena stranke in je v dokaznem sklepu na zadnji glavni obravnavi zgolj pavšalno navedlo, da izvedba vseh ostalih dokazov ni potrebna. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu dejansko neobrazložena.

Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi in jo glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zato ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (posledično pa tudi glede odločitve o stroških v 3. točki izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odpraviti ugotovljene postopkovne nepravilnosti in ugotoviti, ali je na relaciji Pl. – Ma. – Pl. dejansko obstajala možnost javnega prevoza. Med strankama sporno vprašanje časovne izgube oziroma najkrajše cestne povezave na tej relaciji bo moralo sodišče razčistiti z izvedbo predlaganih dokazov, po potrebi z izvedencem ustrezne stroke. Če bo sodišče prve stopnje po izvedbi dokazov (ponovno) ugotovilo, da časovna izguba za pot na delo in z dela znaša 6 ur dnevno, bo tožnici priznalo stroške kilometrine, če pa bo ugotovilo, da je dejanski javni prevoz na delo na relaciji Pl. – Ma. – Pl. dejansko možen v časovno sprejemljivih okvirjih, bo tožnici priznalo le razliko do 70 % cene javnega prevoza na tej relaciji, upoštevaje njeno navedbo, da je tožena stranka že povrnila stroške v višini cene javnega prevoza na relaciji Pt. – Ma. – Pt..

V tem individualnem delovnem sporu je moralo sodišče meritorno odločati še o pravici tožnice do izplačila božičnice. V prvem odstavku 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. V skladu s tretjim odstavkom 67. člena panožne KP božičnica spada med druge osebne prejemke, torej gre za drugo vrsto plačil. V petem odstavku 81. člena panožne KP pa je še določeno, da se božičnica lahko dogovori s podjetniško kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca. To določbo panožne KP je treba razlagati tako, da bo podlaga za izplačilo božičnice podjetniška kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca. Šele na tej podlagi bi imela tožnica pravico zahtevati njeno izplačilo. Če pa take podjetniške kolektivne pogodbe ali splošnega akta ni, pravne podlage za ugotavljanje pogojev oziroma meril za pridobitev pravice do božičnice in njene višine, sploh ni.

Iz dejanskih ugotovitev v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tovrsten dogovor med delavci in toženo stranko ni bil sklenjen niti ni bila božičnica določena v splošnem aktu tožene stranke. Prav tako božičnica, ki jo tožnica vtožuje, ni bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz izpovedi priče S.L., izjave direktorja tožene stranke (B21) in izplačilnih list (B16), je tožena stranka na podlagi odločitve direktorja ostalim delavcem v decembru 2009 dodatno obračunala nagrado, ki ustreza znesku eno bruto plače oziroma manj (glede na čas zaposlitve v letu 2009), in jim po odvodu davkov in prispevkov izplačala ustrezen neto znesek. Ocena o prispevku in uspešnosti delavcev je sicer stvar direktorja – tudi subjektivne ocene, razvidne iz njegove pisne izjave, ki nima podlage v petem odstavku 81. člena panožne KP. Po prejemu pisne izjave direktorja je tožnica v zvezi z izplačilom božičnice predlagala tudi njegovo zaslišanje, vendar je kasneje ta dokazni predlog umaknila, zato je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi predloženih dokazov. Ker panožna KP ne predstavlja neposredne pravne podlage za izplačilo božičnice, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti ustreznega dogovora v skladu z določbo petega odstavka 81. člena panožne KP utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zneska iz tega naslova.

Trditev, da je pri izplačilu božičnice direktor tožene stranke ravnal arbitrarno in v nasprotju s prepovedjo diskriminacije oziroma povračilnih ukrepov, s tem ko svoje odločitve ni utemeljil na objektivnih kriterijih, ni bila del trditvenega gradiva v vlogah tožene stranke. Tožnica je na to opozorila šele v pritožbi, pri čemer ni izkazala, da te okoliščine brez svoje krivde ni mogla navesti že do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člen ZPP). Glede na to, da je tožnica imela objektivno možnost navedeno dejstvo zatrjevati že v postopku na prvi stopnji in po prejemu izjave direktorja do konca glavne obravnave, te možnosti pa ni izkoristila, je takšne navedbe potrebno šteti za pritožbeno novoto. Sicer pa v zvezi z očitkom diskriminacije tožene stranke pri izplačilu božičnice, tožnica niti ne zatrjuje, da bi bilo neenako obravnavana v povezavi s katero koli osebno okoliščino, niti ne gre za kršitev prepovedi povračilnih ukrepov, kot to določa osmi odstavek 6. člena ZDR.

Kot obrazloženo ima delna razveljavitev odločitve o glavni stvari (prevozni stroški) za posledico razveljavitev odločitve o prvostopenjskih pravdnih stroških. Že sedaj pa v zvezi z navedbami tožnice, da ji pripada nagrada za udeležbo pooblaščenca za vsak narok posebej, pritožbeno sodišče pripominja, da se v skladu s tarifno številko 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka tožnici, ko je odmerilo nagrado le za en narok ter je zato neutemeljen njen očitek, da bi moralo sodišče priznati nagrado za vsak opravljen narok. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto velja tudi za število posameznih narokov. Iz opredelitve nagrade za narok v upravnem sporu, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih, podane v tretjem delu tarife (drugi odstavek Opombe 3), izhaja, da stranki pripada nagrada le za en narok, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 je pravi pomen besedne zveze „Nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi četrtega v povezavi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločanje o stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev.