Jedro

Dejanje izmikanja preizkusu alkoholiziranosti mora biti hoteno na strani tistega, ki s tem izgubi zavarovalne pravice. Torej mora ta določeno dejanje storiti ali ga opustiti prav z namenom izogniti se preizkusu alkoholiziranosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v prometni nezgodi dne 08. 09. 2007 in je tožbeni zahtevek po pogodbeni podlagi utemeljen.

Zoper vmesno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju zavrne, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je bistvenega pomena ugotovitev, ali je bilo ravnanje tožnika takoj po nastanku nezgode pravilno oziroma ali se je tožnik s tem, ko policistom po nezgodi po telefonu ni povedal o svojih in sopotničinih telesnih poškodbah, namerno izognil preizkusu alkoholiziranosti. Pri ugotovitvi ravnanja tožnika takoj po obravnavani nesreči se je sodišče prve stopnje naslonilo na izpovedbo tožnika in prič D. G. (žena tožnika) in M. K. (pastork tožnika). Glede na njihovo tesno sorodstveno razmerje bi moralo upoštevati, da imajo skupen interes ter njihove izjave primerjati skrbno in bolj natančno. Tako je sodišče prve stopnje v izpovedbi tožnika prezrlo, da je najprej poklical na 113 in sporočil, kje je prišlo do nezgode. Tam so ga napotili na PP Š in preden je poklical policiste na PP Š, je poklical sina in v istem času je žena že pričela tarnati z bolečinami v križu. Torej je tožnik, še preden je obvestil policiste PP Š, vedel, da je žena poškodovana, saj ju je s sinom napotil v bolnico C. Tožnik ob prijavi sploh ni povedal, da je bil v času nezgode poleg njega še kdo v vozilu. Sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj vsebina listine ne drži in s čimer je dokazano, da je tožnik ob prijavi policistom povedal drugače, kot je navedeno v listini. Tožnik je sam priznal, da je takoj po nezgodi vedel, da žena trpi za bolečinami, a je sodišče na podlagi drugih izpovedb ugotovilo, da je poškodovanka bolečine začutila šele kasneje, na poti v bolnico. Tudi če to drži, je bil tožnik o poškodbi žene obveščen najkasneje, ko ga je iz vozila na poti v C bolnišnico poklical K. M. in mu povedal, kako je z materjo oziroma tožnikovo ženo. Poleg tega je v nekaj urah po škodnem dogodku tudi sam začutil telesne bolečine. Po izpovedbi policistov bi moral tožnik tudi pozneje, ko je izvedel za poškodbe sopotnice in sebe, obvestiti policijo, kar vsakemu udeležencu v cestnem prometu nalaga ZVCP, konkretno 3. odst. 135. člena. To pomeni, da bi moral tudi uro ali dve po nezgodi ponovno poklicati na policijo in povedati, da sta on in sopotnica utrpela poškodbe. Na tožnikovo trditev o neobstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo in škodo sodišče zasliši več prič za potrditev dejstva, da tožnik ni nikoli užival alkohola ali vozil pod vplivom le tega. Pri tem sodišče ne pojasni, kaj se je dokazovalo z zaslišanjem navedenih prič, pri čemer neobstoju vzročne zveze in domneve alkoholiziranosti ni mogoče izpodbijati z dokazovanjem dejstev, ki bi dokazovala, da tožnik ni nikoli užival alkohola. Domnevno alkoholiziranosti se lahko izpodbija le, če je do škode prišlo iz kakšnega razloga, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do nastanka škode. Tožnik je očitno zamolčal bistvene podatke, zaradi katerih bi policija prišla na kraj nezgode in opravilo ogled ter posledično preizkus alkoholiziranosti. To je namera po očitni izognitvi preizkusa alkoholiziranosti. Tožnik bi moral biti glede na podpis zavarovalne pogodbe bolj skrben in se seznaniti s splošnimi pogoji. Moral bi vedeti, da mora v primeru nastanka prometne nesreče omogočiti ugotavljanje okoliščin dogodka kot tudi ugotavljanje morebitne alkoholiziranosti. Ne drži, da je po nezgodi storil vse, kar se je od njega pričakovalo, saj kljub ugotovljenim hudim telesnim poškodbam v zelo kratkem času po nezgodi ni storil nič, da bi omogočil preverbo alkoholiziranosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko to pojasnjuje svoje stališče, da tožnik v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni storil ničesar takega, kar bi lahko pomenilo in se mu očitalo, da se izmika preizkusu alkoholiziranosti, za dovolj življenjsko pričakovane in prepričljive, argumentirane in na dokazih temelječe, pri čemer ni oporekati niti na podlagi njih sprejeti dokazni oceni. Če tožnik ob prijavi nesreče resnično policistom ni izrecno povedal, da je bila njegova sopotnica žena, se mu to pač ni zdelo pomembno, kar tudi ni, če ta v nesreči ni kazala znakov poškodb. Četudi je res, da je tožnikova žena že omenila bolečino, predno je tožnik poklical PP Š, to glede na izpovedbe tožnika, njegove žene in njenega sina nedvomno še ni bila takšna bolečina, ki bi že predstavljala lahko telesno poškodbo ali možnost sklepanja nanjo in s tem obveznost ogleda kraja nesreče po policistih. Če pa so se poškodbe tako pri ženi kot pri tožniku pojavile nekaj ur po nesreči oziroma je zanje tožnik šele takrat izvedel, samo to nima za posledico sklepanja, da se je tožnik izmikal preizkusu alkoholiziranosti, če o teh poškodbah ni naknadno seznanil policije, kar prepričljivo in sprejemljivo pojasni že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Zlasti je potrebno poudariti, da mora biti dejanje izmikanja preizkusu alkoholiziranosti hoteno na strani tistega, ki s tem izgubi zavarovalne pravice. Torej mora ta določeno dejanje storiti ali ga opustiti prav z namenom izogniti se preizkusu alkoholiziranosti. Pri tem je irelevantno, če ta oseba s svojim ravnanjem stori prekršek po ZVCP, kar sicer zmotno močno poudarja in smiselno izpostavlja pritožba. Storjeni prekršek je lahko le ena od posrednih okoliščin, ki nakazuje na izogibanje preizkusu alkoholiziranosti, ne potrjuje pa tega že sam po sebi.

Sodišče prve stopnje res nekoliko nesrečno poveže tožnikov ugovor izostanka vzročne zveze med zatrjevano alkoholiziranostjo z nastalo škodo in ugotavljanje njegove nealkoholiziranosti z zaslišanjem večih prič, ker takšna povezava vsebinsko ne gre skupaj. Vendar so razlogi sodbe v tem delu brezpredmetni in neupoštevni glede na ugotovitev, da tožnik ni izgubil zavarovalnih pravic, ker se ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti. Zato je brezpredmetna in neupoštevna tudi pritožba v tem delu.

Naj pritožbeno sodišče v potrditev pravilnosti zaključka, da tožniku ne gre očitati hotenega izmikanja preizkusu alkoholiziranosti, opozori na nedvoumno dejstvo, da je tožnik o nesreči policijo takoj obvestil in celo sam izrazil željo, da si ti ogledajo kraj nesreče. Pri tem je vsekakor lahko in utemeljeno pričakoval, da si bodo policisti kraj tudi dejansko ogledali. Če bi se želel izogniti preizkusu alkoholiziranosti, potem bi bilo življenjsko pričakovano, da o nesreči policije ne bi takoj obveščal, še zlasti ne pred tem, ko bi se seznanil s pozneje ugotovljenimi poškodbami sebe in žene ter ob nepretirano poškodovanem avtomobilu tožnika nižjega cenovnega razreda.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).