Jedro

Čeprav je v sodbi vojaškega sodišča res navedeno, da je bil tožničin oče jugoslovanski državljan, pa te navedbe zaradi izdane pravnomočne odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožničin oče ni bil državljan LR Slovenije in FLRJ, ni mogoče upoštevati in tožničinega očeta ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije. Če pa imenovanega ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije, tudi ni mogoče uveljavljati izdaje potrdila o državljanstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom predlog tožnice za vpis A.A. v državljansko knjigo zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 21. 11. 2013 vložila predlog za vpis imenovanega (njenega očeta) v državljansko knjigo. Svoj predlog je utemeljevala s pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 153/2012 z dne 1. 3. 2012, s katero je bila spremenjena sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. SOD 797/45 z dne 7. 8. 1945. Organ navaja, da je bila državljanska knjiga kot uradna evidenca o zveznem državljanstvu in državljanstvu Ljudske republike uzakonjena z Zakonom o državljanstvu FLRJ. Za vodenje državljanske knjige so bila izdana enotna navodila in sicer Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ. Z uveljavitvijo Zakona o državljanstvu RS je bila rojstna matična knjiga uzakonjena kot osnovna evidenca o državljanstvu. Z uveljavitvijo novega Zakona o državljanstvu RS je rojstna matična knjiga ostala evidenca o državljanih RS. Z uveljavitvijo Zakona o matičnem registru pa je matični register, ki je računalniško vodena baza podatkov, postal razvid osebnih stanj državljank in državljanov RS. Odločitev za vpis v državljansko knjigo tako zaradi narave stvari ni več možna, saj se podatek o državljanstvu ne vpisuje več v državljansko knjigo.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeni sklep zavrnil, ker se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Dodatno poudarja, da je evidentiranje državljanstva dejansko vprašanje, ki ga pristojni organ reši, če stranka uveljavlja odločitev o državljanskem statusu, ki ima v primeru „pozitivne“ ugotovitve za posledico tudi samo dejanje evidentiranja.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 21. 11. 2013 vložila predlog za vpis svojega očeta v državljansko knjigo, ker je bila sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja opr. št. SOD 797/45 z dne 17. 8. 1945, po kateri je bil njen oče po 13. in 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (Uredba) obsojen na smrtno kazen, kot stranski kazni pa sta mu bili izrečeni izguba vseh političnih in državljanskih pravic ter zaplemba celotnega nepremičnega premoženja, s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 153/12 z dne 1. 3. 2012 spremenjena tako, da je bil njen oče oproščen vseh kaznivih dejanj in so tako odpadle vse pravne posledice obsodbe, torej tudi izbris iz državljanstva tedanje Jugoslavije oziroma iz državljanstva pravnih prednic DFJ. Njen oče je glede na to, da je bil rojen na Madžarskem, prevzel državljanstvo SHS, ki je posledično po 2. svetovni vojni prešlo v državljanstvo nove Jugoslavije. Da je bil njen oče vse do obsodbe leta 1945 državljan Jugoslavije, pa je zapisano v drugem odstavku sodbe vojaškega sodišča z dne 7. 8. 1945. Razen tega je bil njen oče v letih od 1933 do 1945 župan Murske Sobote in ne bi mogel postati župan, če ne bi bil hkrati tudi državljan Jugoslavije. Tudi Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 odločilo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe, ki so bile že v času nastanka in uporabe v nasprotju s splošno priznanimi pravnimi načeli in v nasprotju z ustavo RS. Sklicuje se na 39. člen Zakona o državljanstvu RS, saj na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča njen oče državljanstva sploh ni izgubil. Sodišču predlaga, da odločbo UE Murska Sobota z dne 17. 12. 2013 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 19. 2. 2014 odpravi, da ugotovi, da je njen oče bil državljan Kraljevine Jugoslavije in vseh njenih pravnih naslednic vse do svoje smrti, da ga je Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, dolžna vpisati v evidenco državljanov oziroma register državljanstev RS in da ji je Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, dolžna izdati potrdilo o državljanstvu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnice pa neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica dne 21. 11. 2013 podala vlogo za vpis svojega očeta v državljansko knjigo in za izdajo potrdila o državljanstvu. Prvostopenjski organ je njen predlog s sklepom zavrgel, ker je ugotovil, da vpis v državljansko knjigo zaradi narave zadeve ni več možen, ker se ta podatek v državljansko knjigo ne vpisuje več, saj obstaja matični register, ki je računalniško vodena baza podatkov, ki je postal razvid osebnih stanj državljank in državljanov Republike Slovenije.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna. Pravilnost odločitve namreč podatki v spisu potrjujejo. Tako je iz podatkov v spisu razvidno, da je bilo v postopku denacionalizacije na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji z odločbo UE Murska Sobota, Oddelka za upravno notranje zadeve št. 201-241/93-7 z dne 10. 6. 1999, ugotovljeno, da se tožničin oče A.A., roj. ... v Budimpešti, ki je umrl 15. 10. 1975 v Buenos Airesu, ni štel za državljana LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti. Navedena odločba je postala pravnomočna z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 881/2002 z dne 18. 3. 2004, ki je bila vročena dne 3. 5. 2004. Ob ugotovitvi sodišča, da obstaja pravnomočna zavrnilna odločba, pa je odločitev upravnega organa, da se zahteva tožnice za vpis državljanstva njenega očeta v evidenco državljanstva Republike Slovenije, zavrže, pravilna.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Čeprav je v sodbi vojaškega sodišča sicer res navedeno, da je bil tožničin oče jugoslovanski državljan, pa te navedbe zaradi izdane pravnomočne zavrnilne odločbe ni mogoče upoštevati in tožničinega očeta tudi po mnenju sodišča ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije. Če pa imenovanega ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije, tudi ni mogoče uveljavljati izdaje potrdila o državljanstvu. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati izpostavljena sodba Vrhovnega sodišča RS, niti ne odločba Ustavnega sodišča RS, kot tudi ne tožbena navedba, da je bil tožničin oče v letih od 1933 do 1945 župan Murske Sobote in da to ne bi mogel biti, če ne bi bil hkrati tudi državljan Jugoslavije.

Ker je torej izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in zakonit, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.