Jedro

Revidentka bi morala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika skušati pravočasno uveljaviti vsa razpoložljiva pravna sredstva zoper vse podpisnike kreditne pogodbe in druge (so)dolžnike v obsegu njihovega jamstva – in na ta način omiliti morebitne posledice izgube realnega jamstva družbe zastavitelja. Takšno ravnanje ji nalaga določba četrtega odstavka – v povezavi s petim odstavkom – 266. člena ZOR. Zaradi nezakonitega ravnanja sodišča je bila res zmanjšana varnost tožeče stranke kot upnika ter otežena njena pot in morda zmanjšana možnost izterjave kreditne obveznosti. Ni pa res, da je revidentka zaradi pravice, da sama izbira, od katerega izmed več dolžnikov in ali sploh bo terjala izpolnitev kreditne obveznosti, upravičena takšno izterjavo kar opustiti in zahtevati plačilo celotne terjatve kot škodo od tožene stranke. Šele če bi se izkazalo, da obveznosti od drugih dolžnikov ni bilo mogoče izterjati ali da so ji v zvezi s to izterjavo nastali dodatni stroški, bi tožeča stranka znesek kreditne obveznosti oziroma tako nastale dodatne stroške lahko uveljavljala kot škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 674,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 85.121,92 eurov (prej 20.398.617,72 SIT) iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi ji bila nastala zaradi nezakonitega dela sodnika Temeljnega sodišča v Mariboru v izvršilnem postopku. Ta naj bi namreč kršil zakon s tem, ko sklepa o odreditvi vknjižbe zastavne pravice (vkupne hipoteke), ustanovljene na podlagi sporazuma strank, na nepremičninah, vpisanih pri Okrajnem sodišču v Krškem, ni nemudoma dostavil zemljiški knjigi tega sodišča. 2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka kot kreditodajalka in družba E. d. d. kot uporabnica kredita sta dne 15. 6. 1994 sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu (kreditna pogodba), s katero je tožeča stranka uporabnici kredita odobrila kredit v znesku tolarske protivrednosti 169.000,00 DEM (kreditna terjatev). Pogodbo so kot „solidarni poroki“ podpisali tudi družba P. p. o., fizični osebi I. P. in Id. P., družba D. d. o. o. in Z. z., v nadaljevanju pa je določeno, da bo kreditodajalka izterjevala plačilo od porokov v tam določenih deležih in po tam dogovorjenem vrstnem redu. Stranke so se tudi dogovorile, da družba P. p. o. in I. P. ter Id. P. za zavarovanje vseh denarnih terjatev iz te pogodbe zastavijo tam navedene nepremičnine; tedanje Temeljno sodišče v Mariboru je dne 7. 9. 1994 opravilo narok po 251.c. členu tedanjega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), na katerem je zapisalo sporazum, ki so ga sklenili tožeča stranka kot upnik, njen dolžnik E. d. o. o. ter zastavni dolžniki P. p. o. ter I. P. in Id. P. S sporazumom je bil ugotovljen obstoj terjatve, stranke so se nadalje sporazumele, da zastavitelji za zavarovanje ugotovljene denarne terjatve dovoljujejo vknjižbo vkupne hipoteke na nepremičninah, vpisanih v zemljiški knjigi sodišča v Mariboru pri vložni številki 1012 k. o. ..., ki je bila v lasti I. P. in Id. P., ki se bo vodil kot glavni vložek, ter na nepremičninah, vpisanih v zemljiški knjigi sodišča v Krškem pri vložni številki 667 k. o. ..., ki je bila v uporabi družbe P. p. o., in ki se bo vodil kot sovložek. Na istem naroku je sodišče objavilo sklep, s katerim je odredilo zaznambo vkupne hipoteke na navedenih nepremičninah; Temeljno sodišče v Mariboru je sklep z odredbo za zaznambo vkupne hipoteke odposlalo 19. 9. 1995, hipoteka v korist tožeče stranke je bila na tej podlagi pri zemljiški knjigi sodišča v Krškem vpisana šele 5. 1. 1996, pred tem, dne 5. 6. 1995, pa je pri sporni nepremičnini prišlo do vknjižbe hipoteke v korist drugega upnika, za terjatev v višini, ki je presegala prodajno ceno nepremičnine.

B

Revizijske navedbe

6. Sodišče druge stopnje naj bi v izpodbijani odločbi ne bilo odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe, marveč naj bi le povzemalo utemeljitve prvostopenjske sodbe – ta pa naj bi bila obremenjena z isto pomanjkljivostjo, saj po stališču revidentke tudi prvostopenjska sodba ni obrazložena v zadostni meri, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje naj bi bilo kršilo postopek tudi s tem, da v novem postopku ni ravnalo v skladu z navodili višjega sodišča. Sodišče naj bi bilo zagrešilo tudi kršitve pravil o dokaznem postopku.

7. S tem, ko sta sodišči odločili, da zaradi ravnanja (opustitve) Okrajnega sodišča v Mariboru revidentki (še) ni nastala škoda, naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Revidentka nasprotuje utemeljitvi, da bi lahko govorili o škodi šele, ko bi bila neuspešno uveljavljala terjatev od drugih (solidarno zavezanih) dolžnikov. Takšno stališče naj bi pomenilo, da skuša na te dolžnike sodišče prevaliti odgovornost za protipravno ravnanje države in jih bremeniti za tako nastalo škodo.

C

Presoja utemeljenosti revizije

8. Očitek, da sta sodbi prve in druge stopnje tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti ostaja na ravni splošnosti in ni z ničimer substanciran. Revizijsko sodišče na ta očitek odgovarja s tem, da bo v nadaljevanju – v okvirih obrazložitev obeh sodišč - (lahko) preizkusilo izpodbijano sodbo in utemeljilo, zakaj je zakonita in pravilna. Revidentka tudi ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje v novem sojenju ne sledilo napotkom instančnega sodišča. Na očitke o domnevnih kršitvah v dokaznem postopku (procesni standardi glede zavrnitve dokaznih predlogov, pomen izvedenca in narava „naročenih“ izvedenskih mnenj) revizijsko sodišče ne odgovarja, saj ti nimajo nobene smiselne povezave s to zadevo.

9. Revizijsko sodišče pa pritrjuje tudi pravnemu stališču sodišča prve in sodišča druge stopnje, da ni mogoče govoriti o škodi v višini neizterjane kreditne terjatve, dokler revidentka ni dokončno izgubila te terjatve do glavnega dolžnika in drugih porokov. Še več, revidentka bi morala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika skušati pravočasno uveljaviti vsa razpoložljiva pravna sredstva zoper vse podpisnike kreditne pogodbe v obsegu njihovega jamstva – in na ta način omiliti morebitne posledice izgube realnega jamstva družbe P. d. o. o. Takšno ravnanje ji nalaga določba četrtega odstavka – v povezavi s petim odstavkom – 266. člena ZOR. Zaradi nezakonitega ravnanja Temeljnega sodišča v Mariboru je bila res zmanjšana varnost tožeče stranke kot upnika ter otežena njena pot in morda zmanjšana možnost izterjave kreditne obveznosti. Ni pa res, da je revidentka zaradi pravice, da sama izbira, od katerega izmed več dolžnikov in ali sploh bo terjala izpolnitev kreditne obveznosti, upravičena takšno izterjavo kar opustiti in zahtevati plačilo celotne terjatve kot škodo od tožene stranke. Šele če bi se izkazalo, da obveznosti od drugih dolžnikov ni bilo mogoče izterjati ali da so ji v zvezi s to izterjavo nastali dodatni stroški, bi tožeča stranka znesek kreditne obveznosti oziroma tako nastale dodatne stroške lahko uveljavljala kot škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka pa ni navajala, da bi skušala izterjati kreditno obveznost od drugih pogodbenih zavezancev ali oseb, ki so odgovarjale za izpolnitev obveznosti na zakonskih podlagah, in bila pri tem neuspešna. Svojo opustitev opravičuje s pravno zmotnim stališčem, da bi takšen njen zahtevek zoper druge (so)dolžnike pomenil, da od njih zahteva, naj poravnajo škodo, ki ji jo je povzročila tožena stranka s svojim malomarnim ravnanjem. Zaradi morebitnega krivdnega ravnanja tožene stranke namreč pogodbene obveznosti sodolžnikov niso prenehale. Poleg tega tožeči stranki škoda v vtoževani višini še ni nastala, dokler je imela terjatev proti pogodbeno zavezanim dolžnikom.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 674,00 evrov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).