Jedro

Če tožbeni zahtevek tuje (pravne) osebe temelji na pogodbi z domačo (pravno) osebo in ni verjetno, da bi tuje pravo glede tako dogovorjene obveznosti (na plačilo provizije po pogodbi o trgovskem zastopanju) vsebovalo kakšno drugačno določbo od slovenskega prava, tožena stranka pa v postopku (niti na prvi stopnji niti v pritožbi) česa takega sploh ni trdila, pritožba zoper sodbo ni utemeljena, tudi če sodba prve stopnje sicer nima razlogov o tem, zakaj je sodišče uporabilo domače pravo. Če tuja (pravna) oseba vloži tožbo proti domači (pravni) osebi pri slovenskem sodišču in ne zahteva uporabe tujega prava, tožena stranka pa uporabi domačega prava ne ugovarja, je mogoče sklepati na molče izraženo voljo strank za uporabo domačega prava.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodbe se v odločbi o obrestih razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 63.677,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki provizijo po pogodbi o trgovskem zastopanju v višini 17.971,20 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z medbančnim sporazumom na območju Republike Slovenije za hranilne vloge na vpogled za nemško marko. Višji obrestni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Ponovila je svojo trditev, dano že v postopku na prvi stopnji, da tožeči stranki ne dolguje celotne provizije, o čemer bi moralo sodišče zaslišati njenega direktorja.

Podredno ugovarja odločitvi o obrestih. Vprašljivo se ji zdi tudi katero pravo je treba uporabiti, glede na to, da so se posli sklepali v Nemčiji in Sloveniji.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je samo deloma utemeljena.

Medbančnega sporazuma o obrestnih merah ni in ga ni bilo niti v času izreka prvostopne sodbe. Zato ni razumljiv izrek sodbe glede obresti, ko nalaga toženi stranki plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, "določeni z medbančnim sporazumom na območju Republike Slovenije za hranilne vloge na vpogled za nemško marko". Sodbe v tem delu torej ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, kakšne obresti so tožeči stranki prisojene. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, zaradi katere je moralo pritožbeno sodišče napadeno sodbo v odločbi o obrestih razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP).

V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je na podlagi pisnega soglasja tožene stranke, iz katerega izhaja, da bo tožena stranka plačala tožeči šestodstotno zastopniško provizijo, izhodišče za provizijo pa je celotna vrednost pogodbe, odločilo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku na plačilo take provizije v celoti ugodilo. Glede na tako jasen zapis v navedeni listini se je povsem pravilno odločilo, da ne bo zaslišalo direktorja tožene stranke o tem, kaj sta se pravdni stranki dogovorili in za kateri posel je bila dogovorjena provizija ter je to svojo odločitev tudi zadosti obrazložilo. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišče dejansko stanje ugotovljeno v zadostnem obsegu in pravilno.

Tožbeni zahtevek temelji na pogodbeni določbi o plačilu provizije.

Tožeča stranka ima prav, ko v odgovoru na pritožbo trdi, da ni verjetno, da bi bilo tuje pravo (ne glede na vprašanje ali je to nemško ali avstrijsko pravo) o obveznosti plačati tako pogodbeno določeno provizijo kaj drugačno od našega. Poleg tega pa česa takega tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni trdila (pa tudi v pritožbi ne). Uporabi domačega prava tožena stranka do konca glavne obravnave niti ni oporekala, čeprav je že iz okoliščine, da pravda teče pred slovenskim sodiščem, tožeča stranka pa ni zahtevala uporabe tujega prava, mogoče sklepati, da je tožeča stranka molče privolila v uporabo slovenskega prava. Iz tega je možno sklepati, da je tudi tožena stranka v to privolila in sta stranki tako molče izrazili voljo, da sodišče uporabi slovensko pravo, to pa je po določbi 19. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ 43/82) dovoljeno.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da v zvezi s sodbo o glavnem tožbenem zahtevku ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem obsegu potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 3. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo sodno takso v znesku 26.957,00 SIT (2% od vrednosti spora, označene v tožbi) in nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo (440 točk po odvetniški tarifi) ter za poročili stranki o pritožbi in odločbi druge stopnje (po 20 točk po odvetniški tarifi) 36.720,00 SIT.