Jedro

Obtoženec, ki je vdrl v zaklenjeno garažo in iz nje odpeljal osebni avtomobil ter si ga je prilastil in ga kasneje prodal, je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZS, ki ima tako težo, da glede na osebnost obtoženca terja zaporno kazen v trajanju 1 (enega) leta.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zviša na 1 (eno) leto zapora.

Pritožba obtoženca se kot neutemeljena zavrne.

V nespremenjenih delih se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila vseh stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP v zvezi s členom 4 UZRS.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. C. H. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po členu 166/I točka 1 KZ RS. Na osnovi istega zakonskega določila mu je bila izrečena kazen 8 (osem) mesecev zapora. Obtoženec je dolžan oškodovancu Š. Č. plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 8.600,00 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od storitve dejanja do plačila, oproščen pa je bil plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. člena ZKP v zvezi s členom 4 UZRS.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila javni tožilec in obtoženec.

Prvi zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom naj višje sodišče C. H. izreče višjo zaporno kazen, obtoženec pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter prvostopenjsko sodbo razveljavi.

Pritožba javnega tožilca je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba obtoženca.

Obtoženec napada sodbo prve stopnje, saj meni, da odločitev ni pravno utemeljena, saj temelji na zmotno ugotovljenih dejstvih, iz katerih izhaja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker on očitanega kaznivega dejanja ni storil. Ocena sodišča druge stopnje je ravno nasprotna. Ne obstoji prav noben dvom, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Kritičnega dne je nasilno vstopil v garažo oškodovanca ter iz nje odpeljal vozilo znamke Golf. Le-tega je potem ponujal za prodajo in ga končno tudi prodal. Priči D. Ž. in G. R. sta pred preiskovalnim sodnikom prepričljivo izpovedali in pri tem pokazali prav obtoženca kot osebo, ki je imela v posesti osebni avto oškodovanca in ga tudi prodajala.

Na glavni obravnavi je zaslišani Ž. svojo izpovedbo spremenil tako, vendar neprepričljivo, tako da je verjeti njegovi prvotni izpovedbi podprti tudi z izjavo R. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec pri storitvi kaznivega d ejanja ravnal z direktnim naklepom kot obliko krivde. Zavedal se je posledic svojega ravnanja, pa je hotel njihov nastanek. Glede na navedeno obtoženec s svojim pritožbenim očitkom ni mogel uspeti, zato je bilo njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Pritrditi pa je pritožbenim izvajanjem javnega tožilca, da izrečena kazenska sankcija ni primerna glede na težo storjenega kaznivega dejanja. Višje sodišče je ob upoštevanju dejstva, da je obtoženec specialni povratnik, da je bilo dejanje storjeno na predrzen način, pa je zato obtožencu izrečeno kazen zvišalo na eno leto zapora, kar je primerno glede na težo in način storitve dejanja.

Izrek o stroških, katerih je obtoženec oproščen, je v skladu z določbami 95. člena, 4. odst. 98. člena in 101. člena ZKP v zvezi s členom 4 UZRS.