Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da sta ga toženca poškodovala na način, kot ga je zatrjeval, ni podana njuna odškodninska odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožniku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2008 dalje do plačila. Zaradi zavrnitve zahtevka o glavni stvari je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 682,30 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo po dopolnitvi postopka spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je napačna odločitev prvostopnega sodišča, da tožnik ni dokazal obstoja nedopustnega ravnanja, kot ga je zatrjeval, in sicer, da je do tožnikovih poškodb prišlo tako, da ga je prvi toženec odrinil z motorja ter ga pritisnil ob steno, tam pa sta ga toženca skupaj pretepla. Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da noben od dokazov ne dokazuje, da bi prav prvi toženec odrinil tožnika z motorja, niti da bi ga prav prvi in drugi toženec potem pretepla. V obširnih pritožbenih navedbah tožnik analizira posamezne izpovedi tožnika in tožencev, podane v kazenskem in v tem postopku ter ostale listinske dokaze, ki jih je vpogledalo prvostopno sodišče, polemizira s stališči prvostopnega sodišča in ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopnega sodišča napačna, saj posameznih dokazov ni pravilno ocenilo kot tudi ne vseh dokazov skupaj. Odločitev je zato za tožnika hudo krivična in napačna. Po njegovem mnenju je z njegovo izpovedjo dokazano, da ga je prav prvotoženec poškodoval. Drugega toženca na obravnavo v pravdnem postopku ni bilo, zato tožnik ni mogel s prepoznavanjem ugotoviti, ali je drugi toženec tisti, ki ga je poleg prvega toženca pretepel, ali pa je bila morda to tretja oseba. Tožnik namreč iz razpoložljivih podatkov ne more vedeti, kako izgleda oseba z imenom H.T. in bi se o tem, ali ga je poleg prvega toženca pretepel tudi drugi toženec, kar bi sicer lahko bilo vprašljivo glede na dejstvo, da je drugi toženec invalid, izjasnil šele tedaj, ko bi drugega toženca videl. Tožnik je torej drugega toženca tožil iz previdnosti, predvsem pa tudi, če tožnik proti drugemu tožencu ne bi ali ne bo uspel, to ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka proti prvemu tožencu. Pritožnik nadalje opozarja, da je napačno stališče prvostopnega sodišča, ko v analizi izvedenih dokazov izpostavlja razlike v izpovedi, saj gre za razlike o nebistvenih stvareh. Dejstvo je, da je tožnik prepričljivo zatrdil, da ga je pretepel prav prvotoženec. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev, saj menita, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. V obširnih navedbah polemizirata s stališči pritožnika in opozarjata na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku opravilo celovito dokazno oceno posameznih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v njeno pravilnost. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tožnik bi moral dokazati svoje trditve, da sta mu poškodbe, ki so izkazane z medicinsko dokumentacijo, prizadejala toženca na način, kot ga je opisal. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve tega odločilnega dejstva imelo na razpolago izpovedi tožnika in prvotoženca v tem postopku ter njune izjave, podane v kazenskem postopku, ki se je vodil proti prvotožencu zaradi suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo tožnika, torej zaradi istega dejanja, ki je obravnavan v tem postopku. Prvotoženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno oproščen obtožbe. Ob upoštevanju okoliščin, da so bili dokazni predlogi tožnika, na katerem je dokazno breme, skopi, je moralo sodišče prve stopnje še bolj temeljito analizirati vsakega od izvedenih dokazov in z analizo vseh ugotoviti, ali je tožnik s potrebno stopnjo gotovosti izkazal, da sta mu toženca povzročila škodo. Sodišče prve stopnje je ob presoji izvedenih dokazov ugotovilo številne neskladnosti v izjavah tožnika o tem, kako je potekal škodni dogodek. Njegova trditev, da ga je pretepel tudi drugotoženec, je ovržena že z dejstvom, da je drugotoženec invalid na vozičku, ki fizično ni bil sposoben ravnanja kot ga opisuje tožnik, tožnik pa niti ne trdi, da bi ga pretepal invalid na vozičku. Njegova trditev, da je vložil tožbo proti drugotožencu iz razloga, ker je njegovo ime slišal od prvotoženca in da podatkov o resničnih napadalcih ni uspel pridobiti, je neprepričljiva. Če bi se namreč dogodek odvijal tako kot trdi, bi ob prihodu številnih policistov na kraj dogodka, policistom tudi povedal, da je bil pretepen, policisti pa bi na kraju samem na podlagi njegove izjave identificirali napadalce, kar bi morali storiti, če bi bili obveščeni o pretepanju tožnika. Ker pa očitno tožnik tedaj pretepanja sploh ni omenil, policisti postopka identifikacije niso izvedli, v uradnem zaznamku pa so ugotovili stanje, kot ga je ves čas opisoval prvotoženec, in sicer, da je držal tožnika, da mu pred prihodom policije ne bi pobegnil. Iz uradnega zaznamka, ki ga je izdelal policist T.T. sicer res izhaja, da mu je tožnik povedal, da sta ga po glavi in telesu pretepala dva moška, ki sta izstopila iz vozila, ki je zapeljalo na pločnik pred njega, vendar pa je bila ta izjava dana v prostorih Policijske postaje Ljubljana Center, kamor je bil tožnik priveden, policist T. pa v patrulji na kraju samem ni sodeloval. Zato ta izjava tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje, da so trditve tožnika resnične. Tudi okoliščine, da je tožnik ob raznih prilikah, ko je bil v zvezi s tem dogodkom zaslišan, spremenil izjave glede pomembnega dejstva, koliko oseb ga je pretepalo, saj je enkrat govoril o dveh, enkrat pa o štirih, kaže na neprepričljivost tožnikove izpovedi. Tudi če se upošteva dejstvo, da je bil tožnik tedaj star le 16 let, pa bi se vsaj to odločilno okoliščino nedvomno zapomnil. Tožnik je različno opisoval tudi druge okoliščine v zvezi s tem škodnim dogodkom kot na primer, kdaj je šel k zdravniku in kako je potekalo zdravljenje, kar prav tako kaže na neprepričljivost njegove izpovedi.

Na drugi strani pa pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopnega sodišča, da so vse izjave prvotoženca notranje skladne in prepričljive. Ob upoštevanju navedenih okoliščin pritožbeno sodišče sodi, da je zaključek prvostopnega sodišča o tem, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da sta ga toženca poškodovala na način, kot ga je zatrjeval, pravilen. Obsežna analiza izvedenih dokazov v tožnikovi pritožbi ne more omajati prepričljivosti zaključkov prvostopnega sodišča, zato je očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen. Ker tožnik ni dokazal že prvega od štirih elementov odškodninske odgovornosti, to je obstoja nedopustnega ravnanja, je odločitev tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij, zato ni podan niti zatrjevan pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba pa po presoji pritožbenega sodišča ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Nasprotni stranki bi moral povrniti stroške odgovora na pritožbo v primeru, če bi bili ti stroški potrebni za pritožbeni postopek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženi stranki v odgovoru na pritožbo nista navedli nič takega, kar bi odločilno pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato stroški, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih nosita sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.