Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženca, ki sta na naslednjem naroku potem, ko je tudi priča M. omenila navedeni priči, ki naj bi bili prisotni ob prepiru, predlagala nov dokaz – zaslišanje dveh prič, glede okoliščin prepira, sta za tako postopanje zato imela opravičljiv razlog, saj je bila tožeča stranka tista, ki je to relevantno dejtvo zatrjevala šele tekom postopka.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.
Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni tožeči stranki za škodo, ki mu je nastala v pretepu ter se odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.
Zoper vmesno sodbo sta se toženca pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno naj se sodba razveljavi in zadevo pošlje v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opozarjata, da je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik napaden dvakrat, prvič na kmečkem turizmu v V. in potem v V. pri parkirišču kamionov. Toženca sta že v odgovoru na tožbo zatrdila, da navedenega dne nista imela s tožnikom stikov. Tožnik tudi ni trdil, da je bil napaden na kmečkem turizmu. O tem je le izpovedal. Izrek je nerazumljiv in nasprotuje razlogom. Zahtevek je dajatveni, glasi na denar, toženca naj bi bila po zahtevku dolžna plačati odškodnino vsak 1.500.000,00 SIT. Iz trditev v tožbi pa izhaja, da naj bi bila odgovornost solidarna. Tožnik bi moral po splošnem pravilu za vsakega od tožencev dokazati protipravnost njegovega ravnanja in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, kar mu ni uspelo. Po sodbi je dokazano, da je prišlo na kmečkem turizmu do prepira in prerivanja, naj bi oba toženca tudi odšla pred tožnikom, ne drži torej, da nista bila skupaj s tožnikom oz. z njim nista govorila in se ga dotaknila, sodišče pa povzema izpovedbo priče M. in tožnika. Ne pove, zakaj jima verjame. Če bi bilo tako kot pravi M., bi to potrdila tudi priča R. Gre za lastnika in gospodarja, a o tem ne ve ničesar. Pove pa, v nasprotju od tožnika, da je ta prišel šele ob dveh zjutraj (tožnik nekaj čez devet) v vinjenem stanju in se je začel prepirati, tudi pove s kom, gotovo bi, če bi se tožnik prepiral s tožencema, o tem priča R. povedal. M. pove, naj bi opozoril pričo, naj naloži tožnika in pelje domov, o tem priča R. ne ve nič. Zakaj torej sodišče verjame priči M. in ne R., ne pove. Razlogi so v nasprotju z izpovedbami, o stiku tožencev s tožnikom. Tudi sicer glede poteka dogodkov govori tožnik le o Pa., imena niti ni vedel, ki naj bi ga udaril z nogo v trebuh, sodišče pa je zaključilo, da gre za oba toženca. To bi tožnik povedal. M. govori kar o štirih napadalcih. Tožnik govori, da se je odpravil sam peš, R. pa, da ga je spremil cca 100 metrov. O tem ni razlogov. Sodišče prepriča izpovedba A. P.. Vprašljiva je izpovedba glede časa po njenem, okoli četrte ure, to ni mogoče sprejeti, saj naj bi bilo to po sodbi po drugi uri, ko je bilo konec zabave in je mesto, kjer je tožnik napaden, le nekaj metrov stran od turizma, do katerega pa tožnik ni hodil kar dve uri. Priča pove, da je tožnik omenjal policiji, da ga je pretepel zet od L., »diretore«, ni pa slišala, da bi omenjal I., rekel je le, da so bili še drugi. Ne govori torej o dveh napadalcih. Tožnik na kmečkem turizmu ne ve imena prvotoženca, ko pa se pogovarja s P., mu je ime poznano. O tem ni razlage v sodbi. Pretep v vinogradu med tožnikom in tožencema naj bi potrdila izpovedba priče M.. Njegova izjava bazira le na povedanem, kar naj bi rekel pokojnik. Tega ni mogoče niti preizkusiti. Če bi se kaj zgodilo, bi policija opravila kak postopek. Tudi o tem ni razlogov. Tožena stranka je zaradi tega, da bi se preverjala verodostojnost priče M., predlagala, da se zaslišita priči C. V. in J. C., sodišče to zavrne z navedbo, da je bil dokaz predlagan prepozno. Temu ni tako, toženca sta namreč v odgovoru na tožbo in v vlogi trdila, da nimata nič s tožnikom, tožnik o dogodkih na kmečkem turizmu do glavne obravnave ni povedal ničesar, šele ko je o tem izpovedal in se jima to očita, sta predlagala zaslišanje navedenih prič. Dejstvo je torej, da tožnik določenih dejstev predhodno niti ni navedel, prišlo je do preobrata v procesu. Napačna je tudi odločitev zaradi presoje ugovora zastaranja. Tožba je bila vložena 29.6.2004, to je tri leta in osemnajst dni po škodnem dogodku in po oceni sodišča ni prepozna, čeprav sodišče ni noben strokovnjak, da lahko sam ugotavlja, kdaj se je zdravljenje zaključilo oz., kdaj je vedel, kakšne poškodbe je utrpel in za končne posledice. To bi lahko pojasnil le izvedenec medicinske stroke, ta dokaz pa še ni izveden, zato o ugovoru zastaranja ni mogoče odločiti z vmesno sodbo.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbi, ko napada oceno izvedenih dokazov. Ta je vestna in skrbna, ocenjeni so tako posamični dokazi in vsi dokazi skupaj ter so upoštevani metodični napotki iz 8. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, uradno prečiščeno besedilo ZPP, UPB3 Uradni list RS št. 73/2007, ki ga je v tem postopku še uporabiti, glede na prehodno določbo – 2. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, štev. 45/08) ter tudi ne drži, da razlogov, zakaj prepriča izpovedba določenih prič in stranke, drugih pa ne, ni.
Soglaša pa s pritožbenim očitkom, da je kršen postopek, določba 286. čl. ZPP. Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; kasneje sme nova dejstva navajati in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Določilo 286. člena ZPP torej stranke časovno omejuje. Ena od temeljnih ustavnih pravic, ki izhajajo iz 22. člena Ustave RS, pa je pravica do izjave, njen odraz v procesnem pravu pa je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Sistem prekluzij glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki sodišču omogoča neupoštevanje strankinih navedb o dejstvih in neupoštevanje predlaganih dokazov o relevantnih dejstvih, posega v to pravico stranke. Takšen sistem je predpisan z namenom pospešitve in koncentracije postopka, pa tudi varstva pravice stranke do sojenja v razumnem roku. Sistem prekluzij je v 286. členu ZPP urejen tako, da ima stranka možnost, da se opredeli do vseh relevantnih dejstev in dokazov tudi kasneje, a pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Presoja, ali je v konkretnem primeru bila kršena pravica izjave stranke v postopku, zato terja iskanje ustreznega ravnovesja med prekluzijo in pojmom krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP. V zadevi je bil prvi narok opravljen 8.10.2007. Do tedaj tožnik ni trdil, naj bi pred pretepom prišlo med njim in tožencema do prepira v kmečkem turizmu. To je začel trditi naknadno (vloga z dne 23.11.2007). To okoliščino je sodišče prve stopnje (prepir med tožnikom in tožencema v kmečkem turizmu in dejstvo, da sta toženca po prepiru skupaj zapustila lokal) upoštevalo kot indic, ko je zaključilo, da sta toženca zatem pretepla tožnika. Toženca, ki sta na naslednjem naroku potem, ko je tudi priča M. omenila navedeni priči, ki naj bi bili prisotni ob prepiru, predlagala nov dokaz – zaslišanje dveh prič, glede okoliščin prepira, sta za tako postopanje zato imela opravičljiv razlog, saj je bila tožeča stranka tista, ki je to relevantno dejstvo zatrjevala šele tekom postopka. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je dokaz predlagan prepozno in tožena stranka ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej (očitalo ji je, da je za priči vedela že ob vložitvi odgovora na tožbo, kar pa ni edina upoštevna okoliščina, kot razloženo zgoraj), je nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP).
Sodišče je izdalo vmesno sodbo, katere smisel je, da se pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali obstoji uveljavljeni tožbeni zahtevek, s tem se tudi prepreči možnost, da se uveljavljajo ugovori glede utemeljenosti zahtevka (po podlagi) v nadaljnjem postopku (1. odst. 315. čl. ZPP). Zato mora sodišče z vmesno sodbo odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, torej tudi o vseh ugovorih tožene stranke, ki se nanašajo na podlago, torej na utemeljenost zahtevka. Tožena stranka je v postopku ugovarjala zastaranje, sodišče prve stopnje se je do tega ugovora opredelilo. Zaključilo je, glede na to, da je bila tožba, vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka treh let (tri leta in osemnajst dni po škodnem dogodku), pravočasno vložena, ker je nedvomno ugotoviti, da je bilo zdravljenje končano šele nekaj mesecev po škodnem dogodku in šele tedaj znan obseg škode. Ta zaključek pritožba utemeljeno napada. Sodišče ni ugotovilo, da so npr. ta dejstva nesporna, tudi ni ocenilo dokazov, kar bi utemeljevalo tak zaključek, tudi ne gre za splošno znano dejstvo (213. in 214. člen ZPP). Tega zaključka ni mogoče niti preizkusiti, razlogov ni, podana je bistvena postopkovna kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po drugi strani sodba tudi ne poda razlogov o odškodninski odgovornosti, na kar utemeljeno opozarjata pritožnika. Iz izreka ni jasno, ali vsak toženec odgovarja za celotno obveznost, ki je predmet zahtevka (solidarno), ali le za del, kot se uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Res bi glede na trditveno podlago šlo lahko za solidarno obvezo tožencev (206. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tem postopku še uporablja – 1060. čl. Obligacijskega zakonika), kar opozarjata pritožnika, a je tožnik od vsakega terjal pol škode, torej je omejil odgovornost, solidarna odgovornost ima namreč smisel, da varuje upnika, tožeča stranka pa je s tožbenim zahtevkom odgovornost zožila. Tudi o tem v sodbi ni razlogov, čeprav gre za vprašanje, ki se nanaša na podlago. V postopku odločanja o znesku po tem, ko je izdana vmesna sodba, namreč sodišče lahko obravnava le še vprašanja in upošteva tiste ugovore, ki se nanašajo na višino škode in zahtevka in zato tudi ne več vprašanja, ali toženca odgovarjata vsak za celotno obveznost ali le za del. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP) ter bo prvostopenjsko sodišče moralo v okviru gornjih napotkov odpraviti navedene kršitve.
Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločitev, ko bo znan uspeh strank (164. in 165. čl. ZPP).