Jedro

Opredelitev tožene stranke predstavlja dispozicijo tožeče stranke. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila zoper MOL, zoper MOL pa se je nato ves čas tudi vodil postopek.

Zatrjevanje, da predlogu za izvršbo ni bila predložena verodostojna listina, ki se glasi na tožene stranke, pomeni smiselno zatrjevanje, da ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP. Ta določa, da sodišče na ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga (ali sklepa o izvršbi) razveljavi plačilni nalog (ali sklep o izvršbi) in nato obravnava glavno stvar kot v rednem postopku.

Tožeča stranka ima pravico do plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale zaradi zamude s plačilom, morebitno plačilo pogodbenih obresti pa na to njeno pravico ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I) odločilo, da se razširitev tožbe na novo toženo stranko P. d.o.o. ne dopusti, II) ustavilo postopek v delu, v katerem je tožeča stranka zmanjšala svoj tožbeni zahtevek za 91.189,41 EUR, v tem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2006/01849 z dne 15.3.2006, III) navedeni sklep o izvršbi razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na šesto toženo stranko in v tem delu toženi zahtevek zavrnilo, IV) ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe, s katero bi na mesto dosedanje tožene stranke Mestne občine Ljubljana vstopil Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, V) odločilo, da prej navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka zoper prvo, drugo, tretjo, četrto in peto toženo stranko za 2.971,06 EUR s pripadki, VI) prvo, drugo, tretjo, četrto in peto toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke in VII) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov šesto tožene stranke.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper III., IV., VI. in VII. točko odločbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom višjemu sodišču, da v izpodbijanem delu odločbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi zmanjšanje vrednosti spornega predmeta na znesek, ki je bil v tej zadevi dosojen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Drugo tožena stranka se pritožuje zoper V. in VI. točko izreka odločbe. Višjemu sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrže oziroma zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. V pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje četrto tožena stranka, ki se pritožuje zoper V. in VI. točko izreka odločbe, uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev pravdnega postopke, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov četrto tožene stranke. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Drugo tožena in šesto tožena stranka sta v svojih odgovorih na pritožbo predlagali, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasili sta stroške, ki sta jih je imeli z vložitvijo odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Neutemeljen je predlog tožeče stranke za (novo) ugotovitev vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku. Tretji odstavek 44. člena ZPP namreč določa, da se mora v primeru, če nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilni vrednosti spornega predmeta.

8. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da odločba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek glede šesto tožene stranke in odločilo, da se ne dopusti subjektivna sprememba tožbe, po kateri bi namesto šesto tožene stranke Mestne občine Ljubljana (MOL) v pravdo stopil Javni stanovanjski sklad MOL (JSS MOL), zaradi hudih kršitev postopka ni zakonita in predstavlja poseg v ustavno pravico tožeče stranke do poštenega sojenja. Pritožba zatrjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložila MOL in ne JSS MOL, in da je kot dolžnica MOL nastopala tudi v izvršilnem postopku, v nasprotju z listino, ki je v spisu (dopis sodišča tožeči stranki z dne 27.1.2010) v katerem sodišče samo navaja, da je ugovor zoper sklep o izvrši vložil JSS MOL in zato poziva tožečo stranko, naj tožbo spremeni.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da je sklep o izvršbi postal glede MOL pravnomočen, ker je ugovor vložil JSS MOL. Tudi če bi ugovor res vložil JSS MOL, je zaradi tega, ker se tožeča stranka zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi (zaradi vloženih ugovorov dolžnikov, sedaj toženih strank) ni pritožila in je tako ta sklep postal pravnomočen ter je zadeva prešla v pravdo.

10. Sodišče bi moralo paziti, ali je stranka pravilno zastopana. Že v izvršilnem postopku bi moralo biti urejeno vse v zvezi s pooblastilom, pa ni bilo, zato Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila ta procesna kršitev v zvezi z manjkajočim pooblastilom šesto tožene stranke (v fazi izvršilnega postopka) sanirana že s tem, ko je zakoniti zastopnik dejanja pooblaščenke naknadno v pravdnem postopku odobril in zato, ker je kljub tej procesni kršitvi postal sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi pravnomočen.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranke vložila predlog za izvršbo (med drugim tudi) proti MOL, nanjo se glasi sklep o izvršbi in njej je bil tudi vročen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ugovor zoper sklep o izvršbi vložila MOL. Sodišče prve stopnje je to zaključilo iz navedb v ugovoru, kjer je v uvodu izrecno zapisano, da ga vlaga MOL kot solidarna dolžnica. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ugovor podpisala J. H. kot direktorica JSS MOL, vendar v imenu in za račun MOL (in ne v imenu JSS MOL). Utemeljeno je sodišče prve stopnje sklepalo, da JSS MOL sploh ne bi mogel (veljavno) vložiti ugovora, saj ni bil stranka izvršilnega postopka.

12. Po oceni višjega sodišča niso utemeljene trditve tožeče stranke, da je JSS MOL že v okviru navedb v ugovoru podal take navedbe, ki pomenijo konkludentna ravnanja, s katerimi je vstopil v pravdo. J. H. je bila le pooblaščenka MOL in ni nastopala kot zakonita zastopnica JSS MOL, vstop novega dolžnika (namesto prejšnjega) in ki bi to naredil sam od sebe, brez predloga upnika v izvršilni postopek pa v ZIZ ni predviden.

13. Sodišče prve stopnje je res z dopisom z dne 27.1.2010 pozvalo tožečo stranko k spremembi tožbe tako, da navede kot toženo stranko JSS MOL, vendar takšno postopanje sodišča ne more imeti nobenih posledic na spremembo tožene stranke, saj je potrebno pri dovolitvi subjektivne spremembe tožbe upoštevati 187. člen ZPP. Ker ni bilo privolitve (ne prvotno ne novo tožene stranke) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe ne dopusti.

14. Tožeča stranka je sama navedla, da MOL ni pasivno legitimirana v tem sporu, to pa izhaja tudi iz predloženih listin (pogodba in pooblastilo, ki ga MOL ni podpisala). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper MOL, saj s tožečo stranko ni bila v obligacijskem razmerju.

15. Tožeča stranka je šesto toženo stranko v predlogu za izvršbo (takrat 11. toženo) navedla MOL, ta je zoper sklep o izvršbi tudi vložila ugovor.

16. Opredelitev tožene stranke predstavlja dispozicijo tožeče stranke. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila zoper MOL, zoper MOL pa se je nato ves čas tudi vodil postopek. Tožeča stranka je med postopkom predlagala subjektivno spremembo tožbe, tako da je predlagala, da namesto MOL v pravdo vstopi JSS MOL. Spremembi tožbe sta se oba navedena izrecno uprla. Prav ima tožeča stranka, da je privolitev nove tožene stranke za vstop v pravdo lahko tudi konkludentna. Vendar pa tožeča stranke ne more uspeti s trditvami, da se je takšna konkludentna privolitev zgodila že ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (27.3.2006), ko pa iz spisa izhaja, da je tožeča stranka spremenila tožbo in navedla kot toženo stranko JSS MOL šele 12.2.2010 (pogojno), oziroma dokončno 10.10.2011, prav tako se JSS MOL po spremembi tožbe na noben način ni spustil v obravnavanje.

17. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v zvezi s stroški postopka. 155. člen ZPP določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri so bili potrebni in koliko znašajo, pa odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Stroški morajo biti v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - torej smotrni. Potrebni so tako le tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev tožbenega zahtevka. Stranka mora obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ki še omogoča učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke in je svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo. Pomemben kriterij za potrebnost stroškov za pripravljalne vloge je namreč njihova vsebina. Sodišče prve stopnje pa je enak kriterij potrebnosti stroškov za pripravljalne vloge uporabilo tudi pri odločitvi o stroških šesto tožene stranke.

V zvezi s pritožbo drugo tožene stranke:

18. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Ig 2006/01849 z dne 15.3.2006 zoper drugo toženo stranko za znesek 2.971,06 EUR s pripadki in odločilo, da je tudi drugo tožena stranka nerazdelno dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.544,28 EUR.

19. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni navedla trditvene podlage niti pojasnila višine svojega tožbenega zahtevka. Višje sodišče se strinja sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka v svojih številnih vlogah zadovoljivo in dovolj razpoznavno navedla trditveno in pravno podlago spora in predlagala dokaze ter ustrezno oblikovala svoj tožbeni zahtevek tako glede glavnice kot tudi v obrestnem delu in glede solidarne obveznosti toženih strank, tako da ga je bilo mogoče obravnavati in o njem odločiti.

20. Drži pritožbena navedba, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine, ki se glasi na družbo F.. d.o.o. in ne na drugotoženo stranko. Prav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi tega izvršilno sodišče ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi. Ker pa je to kljub vsemu storilo in nato na podlagi ugovorov dolžnikov sklep o izvršbi razveljavilo, je zadeva prešla v pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pravilno presodilo, da je obligacijsko razmerje med pravdnimi strankami nastalo na podlagi sklenjene pogodbe, račun pa predstavlja le posledico pravnega posla, ne pa njegov temelj, ter pa je bila pogodba med pravdnimi strankami sklenjena po pooblaščencu F. A. kot direktorju družbe F. in zato zavezuje zastopane (69. OZ, 70. 74. člen OZ).

21. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati pravilnost izdaje sklepa o izvršbi, ki se glasi na ime osebe, ki sploh ni tožena stranka v tem postopku. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Postopek se nadaljuje kot pri tožbi, saj se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka oziroma pravila v gospodarskih sporih, vključno s pravili o spremembi tožbe iz 184. člena ZPP.

22. Postopek je po 62. členu ZIZ prešel v pravdni postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, saj je sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi postal pravnomočen. Na dejstvo, da za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (verodostojna listina se ne glasi na dolžnike) bi izvršilno sodišče moralo biti pozorno. A potem, ko predloga za izvršbo ni zavrglo, temveč je izdalo sklep o izvršbi, bi sklep kljub temu postal pravnomočen, če tožene stranke ne bi vložile ugovorov. Po vložitvi ugovorov pa se je postopek lahko nadaljeval samo še tako, kot je določeno v 62. členu ZIZ. Zatrjevanje, da predlogu za izvršbo ni bila predložena verodostojna listina, ki se glasi na tožene stranke, pa pomeni smiselno zatrjevanje, da ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga v smislu prvega odstavka 437. člena ZPP. Ta določa, da sodišče na ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga (ali sklepa o izvršbi) razveljavi plačilni nalog (ali sklep o izvršbi) in nato obravnava glavno stvar kot v rednem postopku. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem je odločilo o obveznosti toženih strank, ni pa razveljavilo sklepa o izvršbi. Po presoji višjega sodišča bi lahko šlo le za relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZPP. Pritožba pa ne zatrjuje, kako bi neuporaba prvega odstavka 437. člena ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri tem pa je očitno, da ne bi mogla vplivati, saj je sodišče prve stopnje izvedlo pravdni postopek in odločilo o zahtevku tožeče stranke.

23. V zvezi z obstojem solidarne odgovornosti toženih strank višje sodišče v celoti pritrjuje v sodbi navedenim razlogom sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

O pritožbi četrto tožene stranke:

24. Na del pritožbenih navedb četrto tožene stranke, ki so smiselno enake kot jih uveljavlja drugo tožena stranka, je višje sodišče že odgovorilo ob obravnavanju pritožbe drugo tožene stranke.

25. Četrto tožena stranka pa v pritožbi navaja še, da tožeča stranka zahteva dvojne obresti in sicer, da za isto obdobje zaračunava tako zakonske zamudne kot tudi pogodbene obresti.

26. Neutemeljena je pritožbena navedba četrto tožene stranke , da tožene stranke niso dolžne plačati vtoževanih zamudnih obresti, ker je tožeča stranka v drugih postopkih uveljavljala tudi plačilo pogodbenih obresti oziroma, ker tožeča stranka ni upravičena do pogodbenih in zamudnih obresti hkrati. Pravna podlaga za zamudne obresti izhaja iz 378. člena OZ, ki določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznost, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da so tožene stranke prišle v zamudo z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti, pravilno odločilo, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen.

27. Pravno podlago za pogodbene obresti določa 382. člen OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se pravdne stranke dogovorile, da se znesek cene del na dan plačila obračuna in plača poleg glavnice še obresti v višini 5% mesečno od dneva izročitve dokumentacije za tehnični pregled do dneva plačila. Gre za dogovor o pogodbenih obrestih, ki pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso predmet tega postopka in jih od nekaterih toženih strank tožeča stranka vtožuje ločeno. Gre za zahtevek na drugi tožbeni podlagi. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ima tožeča stranka pravico do plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale zaradi zamude s plačilom, morebitno plačilo pogodbenih obresti pa na to njeno pravico ne vpliva.

28. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbe tožeče, drugo in četrto tožene stranke kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Ker pritožnice niso ni uspele s pritožbo, same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo drugo in šesto tožene stranke za povračilo stroškov, ki sta jih je imeli z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).