Jedro

Izpodbijana odločitev o izbiri koncesionarja ne temelji na merilih, za katera revident zatrjuje, da presegajo pogoje, določene v koncesijskem aktu, in na katera veže pomembno pravno vprašanje, zato ne gre za vprašanje, pomembno po vsebini zadeve.

Pridobitev koncesije za novo območje je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in kot tako pričakovana pravica. Z nepridobitvijo te pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Revident zatrjuje, da je revizija dovoljena po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo z dne 11. 9. 2008, s katero je tožena stranka za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Občine... izbrala A.A, d. o. o., prijavo revidenta pa zavrnilo, ker glede na merila ni bil najugodnejši. Odločitev o izbiri najugodnejšega med prijavitelji, ki so vsi izpolnjevali pogoje iz Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba), je tožena stranka opravila na podlagi v razpisni dokumentaciji določenih meril, in sicer števila prijavljenih usposobljenih oseb (merilo T1) in merila višje usposobljenosti prijavljenih oseb (merilo T2).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revizija uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za odločanje o izbiri koncesionarja, to pa ni spor, izražen v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revizija uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja problem, ali pomeni določitev oziroma oblikovanje merila T2 (usposobljenost prijavljenih oseb), kot ga je v razpisni dokumentaciji oblikovala tožena stranka, prekoračitev obsega danega javnega pooblastila oziroma diskrecije upravnega organa in ali je navedeno merilo diskriminatorno in protiustavno. Ob nejasni in nekonkretizirani formulaciji samih vprašanj je iz njune obrazložitve, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-98/99 z dne 16. 7. 1999, iz katere izhaja, da z javnim razpisom in razpisno dokumentacijo ni mogoče določati novih pogojev, mogoče razbrati, da revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali so bili z javnim razpisom in razpisno dokumentacijo za izbiro koncesionarja za izvajanje dimnikarskih storitev določeni dodatni oziroma drugačni pogoji kot jih določa Uredba kot koncesijski akt. 8. Navedena vprašanja pa po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja za odločitev v tej zadevi. Pomembnost pravnega vprašanja je namreč po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in po določbah 367. a člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9. Upoštevaje sprejeto stališče o pomembnosti pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve, vprašanj, ki jih revident izpostavlja kot razlog za dovoljenost revizije, ni mogoče šteti za pomembna pravna vprašanja v tej zadevi. Ni sporno, da Uredba kot koncesijski akt med pogoji med drugim določa, da mora koncesionar izpolnjevati pogoj zadostnega števila delavcev z ustreznimi kvalifikacijami za opravljanje dimnikarske službe (1. točka 10. člena Uredbe), pri čemer se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če ima koncesionar zaposlenih zadostno število oseb, ki jim je z javnimi listinami priznana ustrezna izobrazba ali kvalifikacija (dimnikar, dimnikarski mojster, dimnikarski delovodja ali najmanj VI. stopnja strokovne izobrazbe tehnične smeri in pet let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva - 1. točka prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ni niti sporno, da iz javnega razpisa za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za območja: Ajdovščina, Semič, Metlika... (Uradni list RS, št. 8, dne 25. 1. 2008) izhaja, da je tožena stranka med pogoji izobrazbe v 8. točki d.) ponovila citirani pogoj iz Uredbe. V razpisni dokumentaciji pa je tožena stranka v 10. točki pod merilom T2 (usposobljenost prijavljenih oseb) poleg v Uredbi izrecno navedene izobrazbe do VI. stopnje, določila tudi število točk za osebe z visoko izobrazbo tehnične smeri in 5 let delovnih izkušenj na področju dimnikarstva, dimnikar z dodatno izobrazbo V. stopnje tehnične smeri, dimnikar z dodatno izobrazbo VI. stopnje ostalih smeri, dimnikar z dodatno izobrazbo VI. stopnje ostalih smeri in dimnikar z dodatno izobrazbo VII. stopnje ostalih smeri.

10. V obravnavanem primeru, pa niti izbrani prijavitelj niti revident nista prijavila kadra, ki bi imel izobrazbo višjo od VI. stopnje. Izbira oziroma odločitev o koncesionarju se zato ni opravila na podlagi meril, ki upoštevajo izobrazbo višjo od VI. stopnje, na vprašanje zakonitosti določanja oziroma upoštevanja ravno te izobrazbe pa revident veže pomembno pravno vprašanje. Vrhovno sodišče ob tem še pripominja, da ustreznost točkovanja posamezne izobrazbe (število točk, s katerim je tožeča stranka ovrednotila posamezno stopnjo in vrsto izobrazbe) v razpisni dokumentaciji, ni stvar presoje zakonitosti akta o izbiri, ampak primernosti točkovanja, kar pa ob enakem upoštevanju za vse prijavitelje, ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. 11. Ker torej izpodbijana odločitev o izbiri koncesionarja ne temelji na merilih, za katera revident zatrjuje, da presegajo pogoje, določene v koncesijskem aktu (to pa revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje), ne gre za pravno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna tudi odločitev v obravnavanem primeru (to pa je ena izmed predpostavk za dovoljenost revizije pri presoji navedenega pogoja), v tem primeru ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revizija tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13. V obravnavanem primeru revident obstoj zelo hudih posledic zatrjuje z navedbami, da podelitev koncesije zanj pomeni „vprašanje eksistence“, ker je opravljanje dimnikarske službe njegova edina dejavnost in vir zaslužka. Z izpodbijano odločitvijo naj bi za osem let, kolikor traja koncesija, izgubil sleherno možnost za opravljanje svoje dejavnosti na dimnikarskem območju Občine ... Pojasnjuje, da bruto strošek ne enega zaposlenega znaša 1.500 EUR mesečno. Glede na število kurilnih naprav v Občini... (cca. 2100), mora imeti izbrani prijavitelj zaposleno 1,05 osebo, kar že z vidika stroška za zaposlene preseže kritični znesek 20.000,00 EUR. Z vidika prihodkov je treba upoštevati, da znaša okvirni letni prihodek koncesionarja v Občini... v enem letu 143.880,00 EUR oziroma 1.115.040,00 EUR v osmih letih.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z zgoraj povzetimi navedbami (kljub konkretizaciji določenih finančnih posledic zaradi neizbire za koncesionarja) ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pridobitev nove koncesije (za novo območje) je namreč negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in kot tako pričakovana pravica, z nepridobitvijo te pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za prijavitelja, v tem primeru revidenta (prim. npr. X Ips 535/2007, X Ips 334/2009). Zatrjevani stroški, ki jih je revident imel s prijavo, pa so po presoji Vrhovnega sodišča finančna obremenitev, ki jo mora vsak prijavitelj na javni razpis ob bodočem negotovem dejstvu izbire oziroma neizbire, prevzeti kot rizik svoje poslovne odločitve in ne izpolnjuje standarda zelo hudih posledic iz 83. člena ZUS-1. 15. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu s 165. v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.