Jedro

Namestitev predalčnika tožeče stranke na hodniku, do katerega se pride skozi lokal in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, ni bila skladna s 43. členom ZPSto-2. Notranji hodnik, do katerega se pride skozi lokal, ne predstavlja njegovega predprostora, saj se ne nahaja pred lokalom, ampak za njim.

Tretji odstavek 87. člena ZUP za primere, ko sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, predpisuje, da vročevalec sporočilo pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. ZUP torej za takšne primere ne določa točnega mesta, kjer naj vročevalec pusti sporočilo, ampak določa samo, da mora biti to mesto primerno, zgornja ploskev enega od predalčnikov, ki je nameščen v skupnem vhodu več poslovnih subjektov na naslovu naslovnika, pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno primerno mesto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je tožeči stranki dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe plačati odškodnino v višini 60.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 1. 2019 dalje do plačila." Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.264,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in pošlje zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico za tožečo stranko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo zaradi izgubljenega dobička, ki ji je nastala, ker naj bi tožena stranka oziroma njen delavec pri vročitvi poštne pošiljke dne 7. 9. 2016 ravnala protipravno in s hudo malomarnostjo.

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je imela tožeča stranka A., d. o. o., od 25. 8. 2016 do 27. 9. 2017 sedež na naslovu T. v Ljubljani, v lokalu z imenom B., ki se nahaja na robu poslovne stavbe in je že prej posloval na tej lokaciji. Objekt, v katerem je imela v relevantnem obdobju sedež tožeča stranka, je večji objekt, ki ima več naslovov in več vhodov. Tudi naslov T., Ljubljana, ima več vhodov, in sicer en skupni vhod, kjer se nahajajo sedeži in predalčniki več poslovnih subjektov, nekateri poslovni subjekti, med njimi tožeča stranka, pa imajo svoje ločene vhode, ki vodijo neposredno v posamezno poslovalnico. Tožeča stranka je imela svoj hišni predalčnik, ki se je nahajal v notranjosti lokala B., in sicer v hodniku, do katerega vodi dvoje steklenih vrat in iz katerega se gre v apartmaje oziroma na stranišče. Tožeča stranka se je prijavila na javni razpis Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane v letih 2017 in 2018 za prijavljeno restavracijo C. v Ljubljani. Komisija je pri pregledu vloge tožeče stranke ugotovila, da je njena vloga nepopolna, zato je Ministrstvo tožečo stranko z dopisom z dne 5. 9. 2016 pozvalo, da v roku 8 dni dopolni svojo vlogo. Poziv na dopolnitev je Ministrstvo tožeči stranki na naslov T., Ljubljana, poslalo preko tožene stranke z ZUP pismom št. RB045606170SI. Na tem pismu je tožena stranka oziroma njen zaposleni poštar dne 7. 9. 2016 označil "nima HP". Obvestilo o prispelem pismu je bilo tožeči stranki puščeno na naslovu T., Ljubljana, na hišnem predalčniku družbe D. Obvestilo ni bilo nalepljeno na vrata, temveč je bilo puščeno na hišnem predalčniku, zloženo na kup skupaj z drugimi obvestili. V prostor z navedenim predalčnikom tožeča stranka nikdar ni imela vstopa in se tam ni nahajal njen poslovni prostor. Ker tožeča stranka v danem 15 dnevnem roku pisma ni prevzela, je bilo pismo vrnjeno pošiljatelju. Ministrstvo je s sklepom z dne 9. 11. 2016 zavrglo vlogo tožeče stranke za ponudnika subvencionirane študentske prehrane za leto 2017/2018. Upravno sodišče RS je s sodbo z dne 28. 8. 2018 ugodilo tožbi tožeče stranke in sklep Ministrstva z dne 9. 11. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovno odločanje. Ministrstvo je dne 1. 2. 2019 izdalo sklep, s katerim je ugodilo vlogi tožeče stranke za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane za leti 2017/2018 za prijavljeno lokacijo C. V času izdaje tega sklepa je bilo študentsko leto 2017/2018 že zaključeno, zaradi česar tožeča stranka bonov za subvencionirano študentsko prehrano v šolskem letu ni mogla več sprejemati.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za odločitev v tej zadevi glede protipravnosti ravnanja tožene stranke bistveno vprašanje, ali je imela tožeča stranka v času vročanja poštne pošiljke označeno, da se v B. nahaja njen sedež. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da tožeča stranka ni uspela s potrebno gotovostjo dokazati, da bi v času vročanja sporne pošiljke dne 7. 9. 2016 imela na vhodnih vratih v lokal označeno, da v njem posluje družba A., d. o. o. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pojasnilo, da namestitev hišnega predalčnika v lokalu B. ni skladna z določbo 43. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2), saj bi morala tožeča stranka hišni predalčnik namestiti ob vhodu v lokal. Menilo je, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek citiranega člena, saj lokala B. ni mogoče šteti za večstanovanjski objekt. Ker je bil hišni predalčnik nameščen v notranjosti lokala, po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče pričakovati od uslužbenca tožene stranke, da bo vedel, komu ta hišni predalčnik pripada. Od zunaj namreč ni mogoče videti, kaj na njem piše oziroma kateri naslovnik je na njem označen. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da so navedbe tožeče stranke v zvezi z višino izgubljenega dobička nesklepčne, ker bi morala tožeča stranka poleg prihodkov konkretno navesti še, kakšni stroški bi ji v zvezi s temi prihodki nastali.

8. Sporna poštna pošiljka, tj. poziv za dopolnitev vloge v postopku izbire ponudnikov subvencionirane študentske prehrane, je dokument, od vročitve katerega začne teči rok, zato bi moral biti vročen osebno skladno s 87. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

9. Odškodninska odgovornost izvajalca poštnih storitev je urejena v ZPSto-2. Prvi odstavek 50. člena ZPSto-2 določa, da je izvajalec poštnih storitev odgovoren za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi izgube, poškodbe, kraje ali izropanja, prekoračitve roka prenosa in neizvedene, nepopolno ali napačno izvedene poštne storitve. Peti odstavek 52. člena ZPSto-2 določa, da izvajalec poštnih storitev ni odgovoren za posredno škodo in izgubljeni dobiček. ZPSto-2 je v delu, ki ureja odškodninsko odgovornost izvajalca poštnih storitev, v razmerju do Obligacijskega zakonika (OZ) specialen zakon. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS1 izhaja, da v primeru ravnanja izvajalca poštnih storitev s hujšo obliko krivde zakonske določbe o omejitvi višine odškodnine iz ZPSto-2 ne pridejo v poštev, ker ZPSto-2 primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja. V primerih, ko izvajalec poštnih storitev škodo povzroči naklepno ali iz hude malomarnosti, je zato njegovo odgovornost treba presojati po pravilih OZ. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje izgubljeni dobiček. Za to obliko škode bi tožena stranka odgovarjala, če bi tožeča stranka dokazala, da je vročevalec škodo povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti.

10. V obravnavani zadevi sta bili za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, bistveni vprašanji, ali je imela tožeča stranka v času vročanja sporne poštne pošiljke vidno označeno, da se v B. nahaja njen sedež, in ali je imela pravilno nameščen in označen hišni predalčnik.

11. Pritožbeni očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit dokazni postopek in na tej podlagi pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v času vročanja sporne pošiljke dne 7. 9. 2016 imela na vhodnih vratih v lokal označeno, da v njem posluje družba A., d. o. o. Ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je imela tožeča stranka primerno označene poslovne prostore in nameščen predalčnik, oprlo zgolj na izjavo poštnega uslužbenca, kateremu se očita protipravno ravnanje, ter na elektronsko sporočilo, ki ga je kot odgovor na reklamacijo tožeče stranke (brez izvedbe ogleda na kraju samem) posredoval uslužbenec tožene stranke g. E. E. dne 23. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem vprašanjem zaslišalo tudi zakonitega zastopnika tožeče stranke F. F. ter priči G. G. in H. H. ter njihove izpovedbe in pisne izjave utemeljeno ocenilo za neprepričljive, saj je ugotovilo, da se izpovedbe navedenih oseb ne ujemajo z njihovimi pisnimi izjavami ter predloženimi fotografijami. Prav tako je v dokazni oceni utemeljeno upoštevalo dopisa tožene stranke iz oktobra in novembra 2016, s katerima je tožena stranka pozivala tožečo stranko, naj poskrbi za namestitev hišnega predalčnika ter za jasno in nedvoumno oznako pravne osebe, ki posredno potrjujeta trditve tožene stranke. Neizkazane so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko sama pozvala, naj pričvrsti predalčnik, ker naj bi bil poziv tožene stranke posledica reklamacije postopka vročitve tožeče stranke. Dopis z dne 23. 11. 2016 je namreč sledil pozivu tožene stranke za namestitev predalčnika, ki je bil zakonitemu zastopniku tožene stranke poslan dne 26. 10. 2021. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bilo elektronsko sporočilo g. E. E. z dne 23. 11. 2016 glavni dokaz za presojo, da predalčnika ni bilo in da prostori tožeče stranke niso bili označeni, ampak je bilo to sporočilo samo eden izmed več izvedenih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da tožeča stranka v času vročanja sporne pošiljke dne 7. 9. 2016 na vhodnih vratih v lokal ni imela označeno, da v njem posluje družba A., d. o. o. 12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so v obravnavani zadevi pomembne samo okoliščine vročanja poziva na dopolnitev vloge z dne 5. 9. 2016. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeljevati do dejstva, da je vročevalec pri vročanju sklepa o zavrženju z dne 9. 11. 2016 zmotno zapisal, da je tožeča stranka preseljena v R., in do trditev tožeče stranke, da pošta tudi kasneje ni prihajala redno.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da namestitev predalčnika tožeče stranke na hodniku, do katerega se pride skozi lokal B. in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, ni bila skladna s 43. členom ZPSto-2. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da lokala B. ni mogoče šteti za večstanovanjski objekt. Stanovanjski zakon (SZ-1) podaja definicijo večstanovanjske stavbe v tretjem odstavku 2. člena, ki določa, da so dvo in večstanovanjske stavbe samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno. Bistveno je torej, da je večstanovanjska stavba samostojno stoječa stavba, kar pa za lokal B. in dva apartmaja, ki so povezani s skupnim notranjim hodnikom in predstavljajo del večje stavbe, ni mogoče trditi. Lokal B. in dva apartmaja tako predstavljalo samo del večstanovanjske stavbe in niso sami večstanovanjska stavba. Drugi odstavek 43. člena ZPSto-2 določa, da morajo biti hišni predalčniki v večstanovanjskih objektih nameščeni v pritličju, dostop do njih pa mora biti neoviran. Predalčnik tožeče stranke je sicer bil nameščen v pritličju, vendar pa zanj ni mogoče trditi, da je dostop do njega neoviran, saj je bilo za dostop do predalčnika treba iti skozi lokal B. in je do njega vodilo dvoje steklenih vrat. Pravilna postavitev predalčnika bi bila skladno z drugim odstavkom 43. člena ZPSto-2 skupaj z drugimi predalčniki v pritličju v skupnem vhodu na naslovu T. ali skladno s prvim odstavkom 43. člena ZPSto-2 ob vhodu v poslovni prostor tožeče stranke,2 pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da postavitev v hodniku za lokalom B. ne šteje za postavitev ob vhodu v poslovni prostor.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi fotografije v prilogi A82 pravilno ugotovilo, da je na stekleni steni ob vhodu v lokal napis B., A., d. o. o., T., Ljubljana, in še na belem papirju napis A., d. o. o., vendar ni mogoče ugotoviti, kdaj točno je tožeča stranka namestila to oznako. Pritožbeno sodišče meni tudi, da oznaka naziva firme in sedeža tožeče stranke, kakršna je razvidna na fotografiji A82 (manjši črn napis na prozorni stekleni steni, ki je napisan s tanjšo pisavo kot nad njim navedeno ime B., in ročno napisan napis na manjšem belem papirju, prilepljenem na stekleno steno), ne predstavlja dovolj vidne označbe. Lokali imajo namreč na steklenih stenah pri vratih oziroma na vratih (priloga A 82) navadno z nalepkami označeno ime in obratovalni čas lokala, ne pa imena družb, ki imajo sedež v lokalu. Glede na dejstvo, da je imela tožeča stranka sedež v lokalu z imenom, ki se razlikuje od njene firme, bi morala skladno z ustrezno skrbnostjo, ki se zahteva od nje kot gospodarskega subjekta, poskrbeti, da bi bila označba njenega sedeža dobro vidna. Zaradi slabe vidnosti označbe firme tožeče stranke po presoji pritožbenega sodišča tudi v primeru, če bi takšna oznaka res že obstajala dne 7. 9. 2016, vročevalcu, ki bi to označbo spregledal, ne bi mogli očitati hude malomarnosti, ampak največ lahko malomarnost. Enako velja za predalčnik tožeče stranke, ki je bil v nasprotju z zahtevami iz 43. člena ZPSto-2 nameščen na notranjem hodniku, do katerega se pride skozi lokal B. in do katerega vodi dvoje steklenih vrat, zato ga vročevalec ni bil dolžan najti. Če izvajalec poštnih storitev škode ne povzroči naklepno ali iz hude malomarnosti, pa pride v poštev zakonska določba o omejitvi višine odškodnine iz petega odstavka 52. člena ZPSto-2, skladno s katero izvajalec poštnih storitev ni odgovoren za obliko škode, ki jo v tem postopku zahteva tožeča stranka, tj. za izgubljeni dobiček.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in s skopo obrazložitvijo zavrnilo dokazni predlog za izvedbo ogleda. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za izvedbo ogleda zavrnilo z obrazložitvijo, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno dejansko stanje, kakršno je bilo v času vročanja v septembru 2016, tega pa z ogledom v letu 2021 ni bilo mogoče ugotoviti, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Navedlo je še, da med pravdnima strankama ni sporno, da se je hišni predalčnik tožeče stranke nahajal znotraj lokala B., v nadaljnji obrazložitvi pa je še pojasnilo, da se hišni predalčnik nahaja v hodniku, iz katerega se gre v apartmaje oziroma na stranišče, do tega nabiralnika pa vodi dvoje steklenih vrat. Sodišče prve stopnje je že brez izvedbe ogleda ugotovilo lokacijo predalčnika tožeče stranke in sicer, da so do hodnika, v katerem je nameščen nabiralnik, dostopa skozi lokal B. Ni torej bistveno, da je sodišče štelo, da tudi ta notranji hodnik predstavlja del lokala, medtem ko tožeča stranka pojasnjuje, da gre za prostor, ki je fizično ločen od lokala. Pojasnilo, da se do predalčnika dostopa ločeno po notranjem hodniku, ki sicer vodi v zgornje nadstropje, kjer sta še dve ločeni stanovanji, tožeči stranki nenazadnje niti ni v korist. Postavitev predalčnika na notranjem hodniku, do katerega se pride skozi fizično ločen poslovni prostor, namreč ni skladna s 43. členom ZPSto-2. Dejstvo, ali se od zunaj z ulice vidi hišni predalčnik in napis na predalčniku, pa za odločitev v zadevi ni bistveno. Ker je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka v času vročanja poštne pošiljke ni imela vidno označeno, da se v B. nahaja njen sedež, in da njen nabiralčnik ni bil nameščen skladno s 43. členom ZPSto-2, vročevalec ni imel obveznosti gledati skozi steklene stene lokala in ugotavljati, ali se kje v notranjosti nahaja predalčnik tožeče stranke.

16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožbene navedbe o tem, da se je predalčnik tožeče stranke nahajal na notranjem hodniku, kažejo tudi na to, da niso bile točne tožničine navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bil predalčnik pričvrščen v predprostoru B. Predprostor namreč že po splošnem jezikovnem pomenu besede pomeni prostor, ki je pred nekim drugim prostorom, SSKJ pa predprostor definira kot prostor pred drugim večjim, pomembnejšim prostorom v poslopju. Notranji hodnik, do katerega se pride skozi B., ne predstavlja njegovega predprostora, saj se ne nahaja pred tem prostorom B., ampak za njim. Nenazadnje navedb tožeče stranke o lokaciji predalčnika ni potrdila niti izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke F. F., ki je povedal, da se hišni predalčnik nahaja v medprostoru in da ne ve, ali se hišni predalčnik vidi od zunaj.

17. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič J. J., K. K., L. L. in M. M., zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov ni treba posebej obrazložiti, če so razlogi že razvidni iz siceršnje obrazložitve odločbe. Ker so v konkretnem primeru razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje predlaganih prič razvidni iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko razlogov za zavrnitev ni posebej obrazložilo.

18. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče J. J., ki je tožeči stranki dobavljala pijačo, in priče K. K., ki je tožeči stranki dobavljala kavo, ki naj bi potrdili dejstvo, da je dobava pijače in kave potekala nemoteno in je bil lokal tožeče stranke označen ter so ga dobavitelji vedno lahko našli brez težav. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič pravilno zavrnilo kot nepotrebna. V obravnavani zadevi je bilo bistveno vprašanje, ali je imela dne 7. 9. 2016 tožeča stranka na svojem sedežu vidno označene podatke svoje družbe, ne pa, ali je bil označen lokal B. Zato tudi, če bi predlagani priči potrdili, da sta brez težav našli lokal B., to ne bi vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi.3 Poleg tega so odnosi med naročniki in njihovimi dobavitelji drugačne narave kot odnosi med pošto in uporabniki poštnih storitev, saj gre pri odnosih z dobavitelji za tesnejše stike. Zato dejstvo, da je imela tožeča stranka urejene odnose z dobavitelji, še ne pomeni, da je imela dovolj jasno označene podatke družbe in predalčnik za dostavo pošte. Dejstva, ki jih je tožeča stranka želela dokazovati z zaslišanjem priče L. L., lastnice najetega poslovnega prostora, in priče M. M., predhodnega najemnika lokala B., tj. da je imela tožeča stranka v relevantnem obdobju sedež v lokalu B. ter da imajo lokal B. in gornja apartmaja svoj predalčnik, ki se je nahajal v pritličju najetih poslovnih prostorov, da ima stavba na naslovu T. več vhodov in prostorov s predalčniki in da tožeča stranka ni imela vstopa v prostor s predalčniki, kjer je bilo puščeno sporno obvestilo o poskusu vročitve, je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Dejstvo, ali je predalčnik v lokalu B. uporabljala že družba N., d. o. o., pa za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Nenazadnje pa tožeča stranka tudi ni pojasnila, zakaj bi dobavitelji tožeče stranke ter lastnica in predhodni najemnik najetega poslovnega prostora preverjali, kateri podatki so nalepljeni na steklo lokala in kdaj so bili nalepljeni.

19. Tretji odstavek 87. člena ZUP določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, da se dokument vroči osebno tistemu, kateremu je namenjen, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je poštni uslužbenec ravnal protipravno, ker obvestila o poizkušeni vročitvi ni pustil na primernem mestu. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo obvestilo o prispelem pismu tožeči stranki puščeno na naslovu T., Ljubljana, na hišnem predalčniku družbe D., kjer je bilo zloženo na kup skupaj z drugimi obvestili. Po presoji pritožbenega sodišča zato to mesto predstavlja drugo primerno mesto v smislu tretjega odstavka 87. člena ZUP. Pri tem je treba upoštevati že navedeno, torej da pismonoša v času vročanja sporne pošiljke ni mogel ugotoviti, da se sedež tožeče stranke nahaja v lokalu B. in da tožeča stranka ni imela ustrezno nameščenega predalčnika ter da so se, na drugi strani, urejeni poštni predalčniki nahajali ob vhodu v objekt, ki ima prav tako naslov T. v Ljubljani.

20. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo biti ob predpostavki, da tožeča stranka ni imela vidno označenih vrat in nameščenega predalčnika, sporočilo o prispelem pismu prilepljeno na sosednjem vhodu. Tretji odstavek 87. člena ZUP namreč za primere, ko sporočila ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice (za takšen primer pa gre v konkretnem primeru, ko tožeča stranka ni imela vidno označeno, da se njen sedež nahaja v lokalu B.), predpisuje, da vročevalec sporočilo pusti v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. ZUP torej za takšne primere ne določa točnega mesta, kjer naj vročevalec pusti sporočilo, ampak določa samo, da mora biti to mesto primerno, zgornja ploskev enega od predalčnikov, ki je nameščen v skupnem vhodu več poslovnih subjektov na naslovu naslovnika, pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno primerno mesto.

21. Ker je bilo treba pritožbo zavrniti že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb v zvezi z zadostnostjo trditvene podlage za izračun izgubljenega dobička (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka je zahtevala povrnitev materialnih stroškov v višini 15,00 EUR in navedla, da gre za stroške papirja, tiskovine in poštnine. Pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov pritožbenega postopka ni priznalo, ker jih ni dovolj konkretno opredelila oziroma specificirala. Navedba, da gre za stroške papirja, tiskovine in poštnine v višini 15,00 EUR, namreč pritožbenemu sodišču ne omogoča preizkusa, v kakšni višini je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka utemeljen.

1 Sodbi II Ips 104/2012 z dne 9. 10. 2014 in II Ips 142/2019 z dne 12. 6. 2020. 2 Tako kot je svoj predalčnik ob vhod v svoj poslovni prostor postavila družba O. (priloga A14). 3 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bila presoja lahko drugačna, če bi bila firma tožeče stranke enaka imenu lokala, v katerem je imela sedež. Ker pa je bila v konkretnem primeru firma tožeče stranke (A., d. o. o.) povsem drugačna od imena lokala (B.), okoliščina, da je bil lokal B. označen in so ga dobavitelji lahko našli brez težav, ni odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.