16/6-1994

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 16/6-1994 obravnavalo pobudo Izidorja Hafnerja iz Kamnika in

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik izpodbija ustavnost prvega odstavka 10. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93), ki določa, da se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava. Za prvega otroka in za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana se osnova zmanjša za znesek, ki znaša 10 % letne povrečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Za vsakega nadaljnjega otroka se olajšava poveča za 5 % navedene plače. Po mnenju pobudnika ta zakonska določba deli otroke na tiste, ki uživajo manjše, in one, ki uživajo večje davčne olajšave, in naj zato ne bi bila v skladu s 14. členom Ustave.

Pravni interes je pobudnik utemeljil s tem, ko je navedel, da je oče dveh otrok, za katera bo na podlagi izpodbijane zakonske določbe uveljavljal davčno olajšavo, pri čemer pa naj bi po lastni navedbi otrokoma težko pojasnil, zakaj med njima obstaja razlika, ko gre za davčne olajšave, in njuno neenakost pri tem.

Meni namreč, da bi bila zgolj procentualno enaka olajšava za vsakega izmed otrok ustavno neoporečna.

2.V zvezi z navedbami v pobudi je Ministrstvo za finance pojasnilo, da se razvrstitev otrok opravi glede na letnico rojstva in ne po prosti izbiri otrokovih staršev, ki uveljavljajo posebno olajšavo zanje kot vzdrževane družinske člane. Kumulativno povečanje davčne olajšave za večje število otrok zavezanca naj bi bilo v izpodbijano zakonsko določbo vgrajeno izključno kot podpora družinski politiki, s čimer je zakonodajalec sprejel ugodnejšo rešitev, kot bi bila v primeru izenačitve višine davčne olajšave za vse otroke enega zavezanca.

B.Zakon o dohodnini določa vrste prejemkov fizičnih oseb, ki so osnova za dohodnino. Kolikšne osnove, katere davčne oprostitve in stopnje država predpiše z davčnim zakonom, je odvisno predvsem od ciljev ekonomske in fiskalne politike, pa tudi od drugih ciljev - v obravnavanem primeru na področju družinske politike. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijani zakon v primerjavi s prej veljavnim Zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91; prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 14/92) okrepil izločanje nižjih dohodkov iz obdavčitve ter povečal olajšave za vzdrževane družinske člane. V 7. členu je na novo določil, da se osnova za dohodnino zmanjša vsem zavezancem za znesek, ki znaša 11 % letne povprečne plače zaposlenih v letu, za katero se odmerja dohodnina. Z določbo 12. člena je znižal najnižjo stopnjo dohodnine z 19 % na 17 %. Po izpodbijani določbi je posebna olajšava za prvega vzdrževanega družinskega člana povečana z 8 % na 10 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, za vsakega nadaljnjega otroka pa je olajšava povečana z 2 % na 5 %. Da bi še dodatno olajšal položaj zavezanca, ki vzdržuje otroke, je zakonodajalec v tretjem odstavku 10. člena tudi določil dohodke vzdrževanih družinskih članov, za katere se posebna davčna olajšava ne zmanjša, česar 4. odstavek 8. člena prejšnjega zakona ni poznal.

Ustava v 14. členu določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino in da so pred zakonom vsi enaki. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da se morajo enaka pravila uporabljati za enaka dejanska stanja oziroma da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja.

V obravnavanem primeru je bistveno, da so po določbah izpodbijanega zakona enako obravnavani vsi davčni zavezanci, ki vzdržujejo enako število (neprizadetih) otrok: vsi z enim otrokom imajo 10% olajšave, vsi z dvema otrokoma 25% olajšave itd. Tudi iz pobudnikove vloge z dne 2/5-1994 (pripombe k odgovoru Ministrstva za finance) je razvidno, da pobudnik ne izpodbija kot protiustavnega zgoraj navedenega elementa izpodbijane ureditve, torej tega, da en otrok pomeni za davčnega zavezanca 10% olajšave, dva otroka pa povprečno vsak po 12,5%, ampak to, da k skupno 25- odstotni olajšavi prispeva prvi otrok 10%, drugi pa 15% in ne oba enako, kar naj bi pomenilo neenakost otrok pred zakonom. To pobudnikovo stališče je razvidno zlasti iz njegove navedbe, da bi zakonodajalec isti cilj lahko dosegel "tako, da bi kumulativno olajšavo podelil enakomerno med otroke", torej v primeru dveh otrok vsakemu po 12,5%. Toda to bi bil le drugačen način za izračun davčne olajšave, ki pa bi pripeljal do istega rezultata, do iste davčne olajšave za davčnega zavezanca. Zakonska določba, ki jo pobudnik izpodbija, ureja pravice davčnih zavezancev in ne pravic njihovih otrok.

Pri obravnavani pobudi gre torej za primer, predviden v drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), ko se pobuda zavrne, "če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja". Podobno velja za hipotetične primere, ki jih navaja pobudnik, pri čemer za izpodbijanje Zakona iz teh razlogov niti ni izkazal pravnega interesa.

Pobudnik omenja tudi domnevno neenakopravnost dveh družin s po enim zdravim in enim prizadetim otrokom. Po njegovem razumevanju naj bi družini, kjer je prvi otrok zdrav in drugi prizadet, pripadala olajšava v višini 60%, družini, kjer je obratno, pa v višini 65%. V praksi se v obeh primerih priznava olajšava v enaki višini (65% - oziroma po prejšnjem zakonu ustrezno nižja). V prvem primeru namreč pripada za prvega (zdravega) otroka 10% olajšave, za drugega pa 50+5=55% olajšave. Taka interpretacija zakona, ki se je uveljavila v praksi, je po mnenju Ustavnega sodišča pravilna in zagotavlja enakost med družinami z več otroki tudi v takih primerih.

Druge navedbe v pobudnikovi vlogi z dne 2/5-1994 (o velikosti olajšav in o vprašanju zavezancev, ki dobivajo plačo od dveh izplačevalcev) niso v neposredni zvezi s predmetom pobude, zato o njih s tem sklepom ni bilo potrebno odločiti. Če pobudnik meni, da so tudi tam omenjene zakonske določbe protiustavne, jih mora s pobudo neposredno izpodbijati in seveda tudi za to izkazati svoj neposredni pravni interes.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. M. Boštjan Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k

dr. Tone Jerovšek