Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi lahko tožena stranka za negmotno škodo, nastalo zaradi poklicnega obolenja, odgovarjala le krivdno. Kdor se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, je objektivno odgovoren za posledice poklicne bolezni, če do nje pride.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, ki je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poklicne bolezni, v višini 8.250.000,00 SIT ter plačilo mesečne rente v znesku 5.000,00 SIT mesečno od 1.4.1992 dalje (1. odstavek izreka). Sklenilo je, da tožnik in toženec nosita vsak svoje stroške postopka (2. in 3. odstavek), toženi stranki pa naložilo, da je dolžna izvedencu mag. A.A. povrniti potne stroške v višini 1.365,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo (4. odstavek izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno, da jo spremeni in razsodi, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za poklicno obolenje, glede višine škode pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da gre pri tožniku za poklicno obolenje in da ni dvoma o obstoju vzročne zveze med poklicno boleznijo in vdihavanjem zdravju škodljivih snovi na delovnem mestu pri toženi stranki, na katerem je tožnik delal 24 let. Sporno je le, ali je tožena stranka poskrbela za varno delovno okolje in delovne razmere in ali so bili kršeni predpisi o varstvu pri delu. Po stališču pritožbe je podana krivdna odgovornost tožene stranke zaradi opustitve potrebnih varnostnih ukrepov. Pritožba obširno navaja razloge, ki kažejo na to, da prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi ni zavzelo pravilnega stališča, pri čemer zlasti poudarja, da sodišče prve stopnje ni natančno analiziralo izpovedi prič, zlasti I. P. ter mag. A.A., ki se v osnovnih elementih razhajata. Bistveno je, da bi se pri toženi stranki meritve morale opravljati enkrat letno in da bi morale biti opravljene zlasti pri pretakanju lepila, ker delavec tudi krajši čas ne bi smel biti izpostavljen večjim koncentracijam, zlasti toluena. Delodajalec bi moral delavcem zagotoviti zaščitno masko pri takem delu, tožnik pa bi moral opravljati preventivni zdravstveni pregled na vsaki dve leti in ne na pet let. Meritve pa bi morala tožena stranka opravljati vsako tretje leto, v spisu pa so le rezultati treh meritev (l.77, 81, 90), čeprav bi v 24 letih zaposlitve tožnika pri toženi stranki moralo biti opravljenih najmanj osem meritev. Tožniku tudi ni jasno, na kakšni podlagi je lahko izvedenec v svojem mnenju navedel, da so bile ekološke razmere v delovnem okolju v proizvodnji, koncentracija kemičnih plinov in par ter biološke škodljivosti take oz. ne slabše kot v proizvodnji obutve v RS, če dokumentacija o meritvah ni dosegljiva. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka tudi zato, ker je izvedenec oprl svoje zaključke na meritve pri pretakanju lepil in umivanju rok z acetonom, ki jih je opravila tožena stranka sama brez prisotnosti izvedenca in tožnika. Pritožba opozarja tudi na odločbo inšpekcije z dne 3.4.1995, iz katere izhaja, da je tožena stranka opuščala varnostne ukrepe in kršila predpise. Sodišče prve stopnje pa bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič v zvezi z vprašanjem delovanja odsesovalnih naprav, kakor tudi v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik prelival ali pomagal prelivati lepilo. Le z dodatnimi dokazi in z eventualnim novim izvedencem bi bila ugotovitev dejanskega stanja lahko popolna. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da vodenje izmene nikoli ni bilo med deli, kjer je večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare. Delovni prostor, kjer se je tožnik zadrževal pretežni del delovnega časa, je bil ločen od neposredne proizvodnje, opravljal je kontrolo izvajanja dela, reševal manjše proizvodne probleme in uvajal nove delavce, nikoli pa ni trajneje nadomeščal delavk pri opravilih, ki so zdravju škodljiva, le izjemoma, ob neugodnem vremenu, pa se je mešalo lepilo. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbo zavzelo stališče, da je za škodo, ki jo delavec utrpi zaradi poklicne bolezni, delodajalec odškodninsko odgovoren, če ni poskrbel za varno delovno okolje in delovne razmere in so bili kršeni predpisi iz varstva pri delu. Če pa obolenje ni nastalo zaradi opustitve varnostnih ukrepov ali nepravilne organizacije dela, ampak zaradi rizika, kateremu se niti delodajalec niti delavec nista mogla izogniti, delodajalec ni odškodninsko odgovoren, ker ne odgovarja objektivno, ampak krivdno po 1. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 79/78 do 57/89). Ugotovilo je, da ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev prvostopenjskega sodišča ni pravilna, saj ni z gotovostjo ugotovljeno, da bi bila izključena krivdna odgovornost tožene stranke za škodo zaradi poklicne bolezni, zlasti če se upošteva dejstvo, da se meritve očitno niso opravljale v skladu s predpisi (vsaka tri leta), da delavci zaščitnih mask pri pretakanju lepila (pri katerem je, kot potrjujejo izvedeni dokazi, sodeloval tožnik) niso nosili in da so bile koncentracije v določenem obdobju zagotovo prekoračene. Čeprav tožnik ni bil toliko izpostavljen škodljivim hlapom kot delavke v neposredni proizvodnji, pa je očitno tudi le občasna izpostavljenost slabo vplivala na njegovo zdravje do te mere, da je zbolel za poklicno boleznijo - bronhialno astmo. Pri tem dejstvo, da drugi delavci tožene stranke niso imeli zdravstvenih težav, kot poudarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ne more biti odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo, da bi lahko tožena stranka za negmotno škodo, nastalo zaradi poklicnega obolenja, odgovarjala le krivdno. Enako kot za škodo zaradi poškodbe pri delu lahko delodajalec tudi za te vrste škode odgovarja krivdno in objektivno po določbi 173. člena ZOR. Kadar se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, je objektivno odgovoren za posledice poklicne bolezni, če do nje pride. Objektivno odgovorna oseba pa je lahko prosta odgovornosti, če dokaže, da je škodo povzročil dogodek izven njene nevarne dejavnosti oz. nevarne stvari, tretja oseba ali oškodovanec, kar pomeni, da s tem, da dokaže, da ni kriva, še ni prosta svoje objektivne odgovornosti. Takšno stališče glede odgovornosti za škodo zaradi poklicne bolezni je v podobnih primerih že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih revizijskih odločbah (npr. sodba VSRS opr. št. VIII Ips 287/99 z dne 18.4.2000, sklep istega sodišča VIII Ips 54/98). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek izreka) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem naj upošteva, da je vprašanje vzročne zveze med poklicnim obolenjem in delom tožnika pri toženi stranki v neustreznih delovnih pogojih in za zdravje očitno škodljivem okolju že razrešeno, saj je bilo s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela invalidskega in pokojninskega zavarovanja RS že razsojeno, da je tožnikova bolezen - bronhialna astma - poklicna bolezen, določena v Samoupravnem sporazumu poklicnih bolezni, povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu. Na navedeno pritožbeno sodišče opozarja zato, ker tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo ponovno poudarja, da je bil tožnik glede na svoje delovno mesto le občasno izpostavljen škodljivim vplivom, ker ni opravljal dela v neposredni proizvodnji. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).