Jedro

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe toženca se upošteva dejansko stanje, kakor je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 1. 2009 in št. ... z dne 1. 4. 2009. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidnine za 3. stopnjo telesne okvare nastale dne 29. 12. 2008 kot posledica bolezni. Odmerilo mu je invalidnino v znesku 55,79 EUR na mesec, ki se tožniku izplačuje od 29. 12. 2008 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Glede stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 506,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, s tem da tožena stranka znesek nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodni izvedenec ugotovil, da je pri tožniku podana skupna 100 % telesna okvara (60+10+10+10+10). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bila 30 % telesna okvara (torakalna kifoza) prvič opisana v izvidih z dne 18. 3. 2011, zaradi česar navedene telesne okvare ni priznalo, saj gre za novoto. Sodišče je tako tožniku priznalo 80 % telesno okvaro, ki naj bi nastala dne 29. 12. 2008 kot posledica bolezni, torej od datuma obravnave na invalidski komisiji I. stopnje. Invalidska komisija II. stopnje je dne 26. 1. 2012 podala pripombe na izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Iz pripomb izhaja, da sta obe invalidski komisiji v letih 2008 in 2009 v svojih mnenjih ugotavljali, da je pri tožniku na podlagi takrat dostopne dokumentacije in osebnega pregleda na invalidski komisiji I. stopnje leta 2008 podana le 30 % telesna okvara po poglavju VIII točka 1c (popolna izguba funkcije enega segmenta ledvene hrbtenice) Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se ga na podlagi 454. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) še naprej uporablja do sprejema novega podzakonskega predpisa. V zvezi z ugotovitvami sodnega izvedenca tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodni izvedenec v zvezi z ramenskimi sklepi navajal, da je elevacija skozi abdukcijo izvedljiva do 110 stopinj, kar pomeni, da zavarovanec lahko dvigne roki (odroči) višje kot 90 stopinj. V tem primeru pa mu ni mogoče priznati telesne okvare v višini 30 %, saj Seznam TO v poglavju VI. B točka 8 c določa, da se telesna okvara lahko prizna le v primeru, če zavarovanec ne more pri odročitvi dvigniti roke nad 90 stopinj. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec navaja, da sta oba ročna sklepa omejeno gibljiva. Kljub temu, da Seznam TO za priznanje telesne okvare zahteva nepregibnost ročnih sklepov, je izvedenec telesno okvaro ugotovil. Tako postopanje pa vodi do neenakosti zavarovancev pri obravnavah. Omejena gibljivost prstov obeh rok, ki jo je ugotovil sodni izvedenec v letu 2011 bi bila lahko le predmet novega postopka, kjer bi bila verjetno po poglavju VI. B točka 15 b priznana 50 % telesna okvara. Tožena stranka nadalje opozarja na ugotovitev v zvezi z gibljivostjo kolkov. Sodni izvedenec ugotavlja, da je fleksija možna do 110 stopinj obojestransko (normalno 120 stopinj), kar predstavlja zmanjšanje fleksije za manj kot 1/3. V ostalih gibih je zmanjšana gibljivost za 1/3, pri nekaterih tudi več. V skladu z veljavnim Seznamom TO je 30 % telesna okvara podana, če je abdukcija, addukcija in rotacija zmanjšana za 1/3. Za višji odstotek pa morajo biti vsi gibi vključujoč tudi fleksijo zmanjšani za 1/2 ali več od normalnega giba. Ker omejena gibljivost ni ugotovljena pred letom 2011, bi ugotovitev sodnega izvedenca bila kvečjemu razlog za ponovno obravnavo na invalidski komisiji I. stopnje, ki bi verjetno ocenila, da je pri tožniku od osebnega pregleda pri sodnem izvedencu podana 50 % telesna okvara po poglavju VII. B 7. c (30 % za levi kolk + 30 % za desni kolk + 10 % za parni organ, kar skupno znaša 50 %). Tožena stranka meni, da je bilo v predsodnem postopku zdravstveno stanje tožnika popolno in pravilno ugotovljeno. Ocena telesne okvare glede na ugotovitve o funkcionalih motnjah, ki jih je sodni izvedenec pri tožniku ugotovil v letu 2011 so lahko le predmet novega postopka za priznanje morebitne nove telesne okvare, ki je lahko nastala zaradi poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na 57. člen Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/05 s spremembami), po katerem poda invalidska komisija II. stopnje izvedensko mnenje na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku za uveljavljanje pravic, ter nove dokumentacije, ki je obstaja v času odločanja na prvi stopnji, pa jo zavarovanec upravičeno ni mogel predložiti na obravnavi invalidske komisije I. stopnje. Dejstva in dokazi, ki so nastali kasneje so v skladu s 3. odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) podlaga za nov zahtevek in predmet novega postopka. Razen tega je tožena stranka mnenja, da sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri toženi stranki ter ugotavlja, ali je tožena stranka v predsodnem postopku zdravstveno stanje tožnika ugotovila pravilno in popolno, predvsem glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je imela na voljo ob izdaji izpodbijanih odločb. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je tako omejen na dejansko in pravno stanje zadeve po stanju, kot je bilo na podlagi medicinskih izvidov ugotovljeno v postopku pri toženi stranki. Ortopedski izvid z dne 18. 3. 2011 ter osebni pregled tožnika z dne 6. 12. 2011 pa časovno presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 4. 2009. To pomeni, da je sodišče odločalo o telesni okvari kolkov ter gibljivosti prstov obeh rok na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe tožene stranke, s čimer je sodišče kršilo določbe postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bi sledilo tem navedbam, pa tožena stranka še navaja, da bi omejena gibljivost prstov obeh rok znašala po veljavnem Seznamu TO 50 % po poglavju VI. B točka 15 b in ne 60 %, telesna okvara kolkov pa bi znašala 50 % po poglavju VII. B točka 7 c (30 % za levi kolk, za desni kolk 30 % + 10 % za parni organ, kar skupno znaša 50 %). Ker odločitev sodišča ni pravilna tožena stranka tudi meni, da ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2009, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 1. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik še nadalje nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro. V predsodnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII. točka 1 c (popolna izguba funkcije enega segmenta ledvene regije) in sicer zaradi posledic bolezni od 7. 3. 2005 dalje. Drugih telesnih okvar ni bilo ugotovljenih.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar odtežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

Sodišče prve stopnje je vprašanje obstoja telesnih okvar razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca doc. dr. sci. A.A., dr. med., specialista ortopeda. Izvedenec je dne 17. 1. 2012 podal pisno izvedensko mnenje ter svoj izvid in mnenje pojasnil tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 22. 3. 2012. Sodni izvedenec je pri tožniku sicer ugotovil 100 % telesno okvaro, vendar pa kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotovljene telesne okvare (torakalna kifoza) po poglavju VIII. točka 1 b sodišče ni upoštevalo, ker naj bi šlo za novoto. Glede na postavljen tožbeni zahtevek na glavni obravnavi, kjer je tožnik uveljavljal priznanje invalidnine za 80 % telesno okvaro, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII. točka 1 c (popolna izguba funkcije enega segmenta ledvene regije), saj je omenjeno telesno okvaro v predsodnem postopku ugotovila že tožena stranka. Pritožba med drugim izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje pri razsoji sporne zadeve upoštevalo novote, torej dejstva, ki naj bi nastala šele po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je predmet presoje dokončna odločba tožene stranke, kar pomeni, da je pri presoji potrebno upoštevati dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje omenjene odločbe. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS kot npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 8/2011 z dne 8. 5. 2012 in opr. št. VIII Ips 20/2011 z dne 7. 5. 2012. S tem, ko stranka sproži socialni spor, ima tudi pravico, da sodišču predloži dokaze, s katerimi dokazuje obstoj dejstev, pomembnih za odločitev v zadevi. Sodišče tako nikakor ne more biti vezano zgolj na presojo dokazov, s katerimi je v predsodnem postopku razpolagala tožena stranka. Možno je tudi, da nekateri od teh dokazov kot npr. izvidi posameznih lečečih specialistov datirajo v obdobje po izdaji dokončne odločbe, vendar je pri tem bistveno, ali iz teh izvidov izhaja ugotovitev glede zdravstvenega stanja, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri toženi stranki. Enako velja tudi za ugotovitve izvedenca ob osebnem pregledu. Le v primeru, če bi po izdaji izpodbijane dokončne odločbe prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki v času vodenja postopka pri toženi stranki še niso obstajale, torej za novoto, bi bila to podlaga za začetek novega postopka pri toženi stranki. V sporni zadevi pa iz prepričljivih ugotovitev sodnega izvedenca povsem jasno izhaja, da gre za zdravstvene težave, ki so obstajale že daljši čas oziroma ne gre za stanje, da bi te zdravstvene težave nastale šele po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Izvedenec pri tem podrobno povzema medicinske izvide, nadalje navaja tudi ugotovitve ob osebnem pregledu tožnika. Ugotavlja, da ima tožnik že vrsto let težave z bolečinami v rokah, ramenih, ledveni hrbtenici in težave pri hoji. Sodni izvedenec ugotavlja, da ima tožnik hude degenerativne spremembe na vratni in ledveni hrbtenici, obeh ramenskih sklepih, obeh rokah in tudi kolčnih sklepih (generalizirana degenerativna bolezen sklepov). V zvezi s tem izvedenec omenja tudi izvide vse od leta 1998 dalje, ko je bila že tedaj ugotovljena izrazita spondiloza in osteohondroza na nivoju L5/S1, nadalje degenerativne bolezni ledvene hrbtenice z omejeno gibljivostjo kolkov (ortoped 28. 6. 2002). Zdravstvene težave so pri tožniku tako podane daljši čas in segajo v obdobje pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Nenazadnje je tudi sodni izvedenec zaslišan na glavni obravnavi izrecno izpovedal, da bi bila pri tožniku skupna ocena telesne okvare v višini 80 % podana že v času pred pregledom pred invalidsko komisijo. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejstev, ki so nastala šele po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

V zvezi z ostalimi pripombami pa pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo mnenju sodnega izvedenca, da je pri tožniku zaradi težav z gibljivostjo prstov na obeh rokah podana 60 % telesna okvara po poglavju VI. B točka 15 b. Ugotovljena okvara je v okviru razpona, kot je določen v navedeni določbi, saj je možno telesno okvaro priznati v višini od 50 – 70 %. Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, zakaj bi bila po njenem mnenju telesna okvara zgolj 50 %, medtem ko je sodni izvedenec že v pisnem izvedenskem mnenju natančno pojasnil, kako je z gibljivostjo posameznih prstov. Gre za prepričljivo mnenje, kar pomeni, da tudi pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje sprejema njegovo mnenje v zvezi z višino telesne okvare povezano z kontrakturami prstov. Tudi glede omejene gibljivosti kolkov pritožbeno sodišče sprejema mnenje sodnega izvedenca, da je tako za levi kot tudi za desni kolk podana telesna okvara v višini 30 % (omejena gibljivost kolka za 1/3 normalne gibljivosti). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede ugotovljene telesne okvare zaradi kontrakture ramenskega sklepa in pa obeh zapestij. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedbe sodnega izvedenca izhaja, da je pri tožniku ohranjena zgolj abdukcija pod horizontalo in da je torej izkazano stanje, kakršno je opredeljeno v točki VI. B točka 8 c Seznama TO. Glede desnega in levega zapestja pa je sicer ohranjena minimalna gibljivost, kar pa po mnenju sodnega izvedenca pomeni enako ali celo slabše kot če bi bili obe zapestji negibljivi, saj ga v tem primeru zapestji ne bi boleli. Vendar pa ne glede na to, ali se upošteva tudi omenjeni odstotek, torej za nepregibnost ročnega sklepa, že na podlagi ostalih telesnih okvar znaša skupen odstotek telesnih okvar najmanj 80 %, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.