Jedro

Izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti, pa tudi vsaka druga izpolnitev denarnih obveznosti, v sodni praksi praviloma ni bila priznana kot težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) odložilo izvršitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe, in sicer do izdaje pravnomočne odločbe. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zaradi izterjave komunalnega prispevka v višini 174.987,69 EUR tožeča stranka ni izkazala nastanka težko popravljive škode.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo zahtevi tožeče stranke za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe ugodeno oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prijavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka meni, da je pristop sodišča pri obravnavi zahteve za izdajo začasne odredbe premalo celovit in ne upošteva vsega, kar je tožeča stranka predložila. Sodišče se je oprlo zgolj na podatek glede bilančnega dobička tožeče stranke, vendar iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožeča stranka pred koncem večje investicije, za katero je sproti uporabljala vsa likvidna sredstva. Ker so bila ta sredstva v skladu z računovodskimi standardi prikazana kot dobiček, bilančni podatki ustvarjajo vtis, da lahko tožnica brez težav poravna tudi komunalni prispevek. Tožeča stranka mora vseskozi likvidno poslovati, da ne pride do zastoja poslovanja. Pri tem še poudarja, da pri njej ne gre zgolj za materialno škodo, temveč za škodo, ki bi ji nastala s stečajem in katera je nepopravljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji s plačilom komunalnega prispevka, določenega v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, lahko nastala težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda kot razlog za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 mora biti zatrjevana s konkretnimi navedbami dejstev in verjetno izkazana z dokazi že v zahtevi, nanašati pa se mora na obveznosti, ki povzročajo težko popravljive posledice. Zato izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti, pa tudi vsaka druga izpolnitev denarnih obveznosti, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, v sodni praksi praviloma ni bila priznana kot težko popravljiva škoda. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izkazano finančno stanje tožeče stranke ni takšno, da bi ji plačilo komunalnega prispevka onemogočilo njeno nadaljnje poslovanje oziroma povzročilo celo stečaj, če bi poravnala komunalni prispevek. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izkazala pogoja težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 5. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu z določbo 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

6. Zato tožeča stranka tudi trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).